Trenutno se prevladujoča obtožnica glasi: “Posamezniki, ki dvomijo v ukrepe ali ne spoštujejo ukrepov, so krivi za smrt ljudi s covid-19.”

Sodeč po nekaterih izbruhih na socialnih medijih in javnem medijskem parketu, ta obtožnica drži kot pribita. Še posebej hudo so obdolženi krivoverski zvezdniški posamezniki, ki se izprašujejo o smislu ukrepov in s tem zavajajo ubogo nevedno rajo, ki išče odgovore na številne nesmiselne poteze državnih odločevalcev. Ta peščica slavnih korona skeptikov naj bi bila, brez kančka dvoma, glavni krivec za mnoge smrti.

Zavihajmo rokave in se poglobimo v dokazno gradivo ter poizkusimo izluščiti storilca:

Tokrat obravnavamo le smrt in ne okužb, kajti smrt je najhujši možni izid bolezni COVID-19. Še enkrat je treba poudariti, da za boleznijo umre le majhen odstotek okuženih, veliko ljudi sploh ne razvije simptomov bolezni. Preprečevanje smrti s COVID-19 pa je, po besede vodilnih, glavno načelo naše družbe kot celote. V zadnjih osmih mesecih smo čisto vsi državljani svoja življenja podredili temu cilju, tj. zmanjševanje smrti s COVID-19.

Torej smo tezo, da ubija COVID-19 sam po sebi, že dokaj zgodaj v preiskavi sklepčno opustili. COVID-19 ne ubija sam, zraven skoraj vedno potrebuje sostorilca. COVID-19 sam niti ni zmožen ubijati. Poleg COVIDA-19 je torej nujno potreben še drug dejavnik, da lahko virus postane ogrožajoč za naše življenje.

Prvi osumljenec oproščen: covid-19 brez pomoči sostorilca praktično ni zmožen ubijati.

En izmed dejavnikov je starost okuženega, na kar definitivno nihče nima nobenega vpliva. Starost družbe in posameznika je taka, kakršna je. Starost, prav tako, avtomatsko ne pomeni smrti. Na primer COVID-19 so začuda preživeli celo nekateri trpežni stoletniki. Tudi še tako star človek se še vedno lahko izvleče iz primeža morilca mehkega srca kot je COVID-19.

Drugi osumljenec oproščen: starost sama po sebi ni glavni povod za smrt in jo lahko ovržemo kot krivca.

Po nadaljnji temeljiti preiskavi smo ugotovili, da obstaja še neka veliko bolj ranljiva točka večine žrtev COVID-19, ki, kot vse kaže, igra ključno vlogo. Ta dejavnik, oziroma bolje rečeno kar sostorilec, je to, ali ima oseba pridružene bolezni ali ne. To nato določa, kako učinkovit bo še vedno lahko njegov imunski sistem v boju s COVID-19. Torej raziščimo, zakaj točno imajo te osebe pridružene bolezni in kdo skrbi za njihovo zdravljenje.

Pustimo sedaj ob strani, kaj je ta posameznik vse delal narobe v svojem življenju do trenutka diagnoze in kaj vse je narobe z našim okoljem in prehrano. Glejmo torej na stvar z izhodišča trenutnih vsedržavnih zdravstvenih ukrepov, ki so neizpodbitno lahko tolmačeni takole: “Država je odgovorna za zdravje vsakega državljana in ne vsak posameznik sam.” Ves čas nam trobijo, da bo država poskrbela za naše zdravje in zdravje ogroženih, samo držati se moramo zapovedanih ukrepov. S to svojo obljubo o zaščiti ranljivih so naši državni organi dali na kocko celotno gospodarstvo in povsem ustavili življenje drugih državljanov, ki jih COVID-19 ne more smrtno ogroziti. Zaradi te obljube je bila storjena velikanska nepopravljiva kolateralna škoda na zdravem prebivalstvu in to ne samo na psihofizičnem področju, temveč je ogrožena celo njihova eksistenca.

Tudi v primeru kroničnih bolezni prevladuje mnenje, da je edino državni zdravstveni sistem odgovoren in zadolžen, da kar najbolje poskrbi za mojo kronično bolezen.

Oseba torej pride do točke, ko mu zdravniki diagnosticirajo neko kronično bolezen, na podlagi tega osebi napišejo recept za ‘zdravilo’ ali morebitne posege. Ostane nam torej ključno vprašanje, zakaj ima ta oseba še vedno kronično bolezen, ki jo, vso nebogljeno, izpostavlja morilcu COVID-19? Pa je menda ja ne bi pustili tako ranljivo, če pa državni zdravstveni sistem že ves ta čas skrbi za njegovo dobro zdravje.

Na našo grozo smo med preiskavo ugotovili, da je država, v sodelovanju s farmacijo in zdravniki, s svojim simptomatskim obvladovanjem bolezenskih patologij priklenila nešteto oseb na življenje s kronično boleznijo. Umrle osebe so imele ranljiv imunski sistem zaradi nezdravljene kronične bolezni. Skeptiki so nam glede naših ugotovitev seveda rekli, da so kronične bolezni v modernih časih neizogibne. Ko je prišel COVID-19, je bilo že prepozno, da bi se v tako kratkem času lotili tako obsežnega projekta in začeli odpravljati porast kroničnih bolezni. S tem smo se strinjali, trenutne slabe zdravstvene situacije ni možno tako hitro popravljati, škoda je že narejena.

A kaj, ko so tudi preventivni ukrepi, podkrepljeni z znanostjo, naleteli na gluha ušesa stroke. Tovrstne ukrepe bi lahko nemudoma implementirali pred začetkom obolevanja ali med samo krizo in s tem bi lahko preprečili velik delež resnih potekov bolezni in razbremenili zdravstvo. A državna stroka je ljudi celo zavajala in jim dopovedovala, da zdrava prehrana, sonce in hranila ne igrajo nikakršne vloge pri ubranitvi pred COVID-19.

Poglejmo primer človeka, ki boleha za rakom in ima kompromitiran imunski sistem, ker mu konvencionalno farmakološko zdravstvo uničuje imunski sistem s svojimi toksičnimi ‘zdravljenji’. Kdo je recimo v tem primeru tega človeka spravil v nevarnost, da bo zelo verjetno umrl ob okužbi s COVID-19? Nihče, kot kaže, ni pomislil, kaj se zgodi, ko med ‘zdravljenjem’ človeka oslabiš do te mere, da je ta neizmerno krhek in dovzeten za vse možne okužbe.

Ne more biti posameznik sam kriv za svojo bolezen in posledično za svojo smrt s COVID-19, če mu je država zagotovila, da ga bo obvarovala pred smrtjo in izbrala prave protokole za rešitev pred smrtjo. Ni mu pomagalo farmacevtsko zdravilo za kronično bolezen; ni mu pomagala maska; ni pomagalo socialno distanciranje; ni pomagal respirator … Vse je bilo brezupno in zaman.

Umrli ljudje so bitko z virusom izgubili že davno preden je ta sploh prišel do njih. Umoril jih je zdravstveni in farmacevtski sistem, ki služi na račun kronično bolnih ljudi.

Tretji osumljenec obtožen: zdravstveni sistem v navezi s farmacijo ter blagoslovom države, ki se pretvarja, da ščiti in skrbi za zdravje državljanov. Sostorilec je žrtve oslabil do te mere, da je bil njihov imunski sistem povsem nemočen v boju z virusom.

Ko smo mu predložili zgornje dokazno gradivo, je sostorilec svoje dejanje nato v brezupu priznal:

“Res je, že v štartu smo človeka potisnili v naročje COVID-19. Rekli smo mu “izvolite, tale je tvoj, ne bo veliko dela z njim.” Povsem je podhranjen in oslabljen, v zadnjih mesecih smo še dodatno poskrbeli, da se ni nadihal svežega zraka, izogibal se je soncu, ležal je v postelji ali na kavču ter živel v strahu. Nismo mu pozdravili kronične bolezni in mu je tudi nikoli nočemo, imajo pač naši farmacevtski zavezniki preveč koristi od tega. Boljše je, da je šibek in slabega zdravja, tako bo precej hitreje pokončan. Kljub temu, da je bolehen in nemočen, bi mu sicer še vedno lahko dali preprosta navodila, da se obrani pred tabo, a smo mu to rajši zamolčali. Če nas ne bi zasačili, bi ti še malo olajšali delo predragi COVID-19, rekli bi, da vbrizgavanje strupenega cepiva za gripo, ki nam ga zagotovijo naši farmacevtski zavezniki, ščiti pred tabo. Verjemi, s takimi pa še posebej ne bi imel veliko opravka.”

Ko se je povsem skesal, nam je razkril, kakšen bi bil nadaljnji načrt sodelovanja s COVID-19, če ga ne bi prej ujeli:

“Najino sodelovanje zvesti COVID-19 pa še zdaleč ne bi bilo končano. Poskrbeli bi, da bi nemoteno moril še naprej! Ljudem bi se zlagali in jim zagotavljali, da imamo učinkovito in varno zaščito pred tabo in to bi jih povsem pomirilo. A seveda v resnici ne bi bilo učinkovito, kaj šele varno, tako bi nemoteno še vedno lahko moril, daleč od oči javnosti. Nikogar ne bi več tako pretreslo, ko bi koga umoril, saj bi vendar vsak imel možnost prejema naše farmacevtske ‘zaščite’, nihče ne bo preveč pomišljal, saj bodo vsi tako zelo olajšani, ko ne bo več omejevalnih ukrepov. Vsakič, ko bi te zalotili pri ubijanju, bi bili za smrti okrivljeni tisti, ki ne bi hoteli prejeti naše ‘učinkovite in varne’ zaščite, saj ta deluje le, če jo prejmemo vsi. Medijev pa tako ali tako ne bi več zanimali tvoji morilski podvigi, pozornost bi obrnili na druge, bolj odmevne viruse od tebe.”

Četrti osumljenec oproščen: svobodomiselni posamezniki, ki se ne držijo ukrepov ali dvomijo v državne ukrepe, niso v nikakršni meri pomagali pri dejavnikih za smrt obolelih s covid-19.

Svobodomiseln posameznik naj bi ogrožal druge in širil bolezen ter obenem podpihoval druge v neupoštevanje ukrepov. Kakšen je vpliv na okužbe ostalih s strani tega odstotka ljudi, ki se ne držijo ukrepov, ni mogoče izmeriti. Po našem mnenju je ta vpliv zanemarljiv. Dokazi za kaj takega so neobstoječi. Vse skupaj je samo špekulacija: namreč, da bi lahko zdrav posameznik s svojim širjenjem okužbe povzročal smrti, je malo verjetno, kvečjemu so problem krhki posamezniki, ki razvijejo simptome. Če smo vsaj malo pogledali okoli sebe, je velika večina prebivalstva upoštevala ukrepe kljub naraščajočemu skepticizmu, ki se je širil iz družabnih omrežij. V to so bili ti skeptiki praktično primorani, kajti nova normalnost ni ušla prav nikomur.

Če so bili vsi ti ukrepi tako smotrni, čudoviti in predvsem znanstveni, kako je možno, da so se sploh pojavil številni korona skeptiki? Izgleda, da so mnogi prišli do spoznanja, da so bili ukrepi ob zelo majhnem številu okužb spomladi sprejeti na podlagi panike. Okužb marca je bilo resnično malo, še posebej če jih primerjamo s situacijo sedaj, ko jih zboli v enem dnevu toliko kot prej v nekaj mesecih. Država je spomladi pokleknila pod pritiski mednarodne skupnosti in se ad hoc odločila za napačen korak zapiranja, kljub dobri epidemiološki sliki in specifični situaciji ruralne Slovenije. Ko so naši veljaki in stroka sprejemali te ukrepe, niso pomislili na negativne posledice karantene; kaj šele na to, kaj jih zaradi tega čaka v jeseni.

Ugotavljamo, da so v najslabšem primeru ti ‘neodgovorni’ posamezniki nekoga nehote okužili, a v večletnem obdobju prisotnosti virusa je okužba in obolevanje s simptomi neizogibno dejstvo za nekoga, ki ima slab imunski sistem. Obstaja celo nekaj dokazov, da asimptomatsko okuženi širjo imunost in ne virusa. So pa dokazi nesporni, da asimptomatsko okuženi ljudje niti približno ne širijo virusa COVID-19 kot nekdo, ki hodi naokoli s simptomi bolezni. Da bi zdrava oseba venomer nosila masko, je to popoln nesmisel, kar so priznali tudi pri WHO – torej imajo korona skeptiki prav, ko kritizirajo nošnjo mask, če ne posedujejo nikakršnih simptomov.

Naknadno smo ugotovili, da ti skeptični posamezniki zelo skrbijo za svoje zdravje in ga ne prepuščajo v roke države, njihovo obolevanje z virusi in drugimi boleznimi pa ponavadi ne obremenjuje zdravstvenega sistema. Namesto pohval za dosego odličnega zdravja, so si zaslužili žaljivke, na primer o pretirani mišičasti postavi.

Nakopičenih pa je veliko dokazov, da si zaradi državnih ukrepov ranljive osebe še dodatno rušijo imunski sistem. Obenem pa zdravo prebivalstvo, zaradi karantene in ukrepov, v idealnem spomladanskem in poletnem času ni zadosti dvignilo čredne imunosti, ki bi lahko ščitila ranljive skupine. Med preiskavo smo našli še ogromno drugih argumentov v prid teh v očeh družbe ‘neodgovornih’ posameznikov, ki v tej situaciji, presenetljivo, s svojim odnosom do zdravja ter neomajno voljo, dajejo dober zgled drugim, naj se ne vdajajo ustrahovanju.

Avtor: Kajetan Jerič

Preberite še ostale objave glede koronavirusa:

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj