Italijanska bio inženirka, dr. Gatti, je analizirala štiri tipe palčk, ki so trenutno na tržišču v Italiji in se uporabljajo za testiranje na covid-19.

Ugotovila je, da palčke vsebujejo karbonska vlakna, kalcij, železo, aluminijev silikat, cirkonijev silikat, titan, kalij, srebro in žveplo.

Posnetek strokovnjakinje je tukaj, spodaj pa povzetek govora dr. Antoniette Gatti, ki je rezultate svojih raziskav predstavila  na seji v Italijanskemu parlamentu dne 31. 3. 2021.

Dr. Gatti, Italijanska bio-inženirka, je v laboratoriju pod mikroskopom analizirala sestavo štirih tipov vatiranih paličic za jemanje brisa iz nosne sluznice ali žrela, ki so trenutno na tržišču in se uporabljajo pri testih za ugotavljanje prisotnosti okužbe. Njene ugotovitve so sledeče:

  1. Le ena vrsta testa oz. paličic nekoliko starejšega datuma proizvodnje ima mehko glavo iz med seboj tesno ovitih karbonskih vlaken. Poleg teh karbonskih vlaken je bilo zaznati pod mikroskopom tudi prisotnost kalcija, pa tudi majhne delce nekaterih drugih elementov, kot na primer delci železa in aluminijevega silikata. Ni znano, zakaj bi ti elementi bili sploh prisotni v konici, niti to ali vplivajo na rezultat testa.
  2. Pri drugi testirani paličici, ki ima konico nekoliko drugače oblikovano in deluje kot nekakšna ‘ščetkica’, je mikroskop pokazal zelo razcefrano konico, ki pa ni iz mehkih vlaken, temveč iz zelo trdih, grobih vlaken, ki praskajo po sluznici, da bi se z njo pridobil testni biološki material. Mikroskop je razkril, da to niso navadna mehka PVC vlakna, kot pri prvi paličici, temveč zelo čvrsta in trda vlakna, v katerih so prisotni tudi nano delci cirkonija oz. cirkonijevega silikata (torej ne gre za navadno tehnologijo izdelave teh konic); ta groba vlakna lahko popraskajo sluznico do krvi, ob večjem pritisku pa se lahko celo zlomijo in delci vlaken s temi elementi ostanejo v sluznici nosa oz. žrela.
  3. Tretja PCR paličica, kot je pokazal mikroskop, ima konico z zelo neurejenimi, ščetinastimi vlakni; gre za steklena vlakna, na katerih so prisotni aluminijev silikat, titan, kalcij, kalij, železo idr. Ni znano, ali ob drgnjenju sluznice s tem tipom paličic ti elementi ostanejo na konici palčke ali pa ostanejo v določeni meri tudi na sluznici testirane osebe.
  4. Četrta paličica ima na prvi pogled vlakna precej podobna drugi, a se je pokazalo, da so na njeni konici prisotni nano delci srebra in tudi nano delci cirkonijevega silikata, titana, aluminija ter izjemno velika količina žvepla. Popolnoma nejasno je, zakaj so na konici testne palčke prisotni vsi ti nano delci naštetih elementov, zlasti srebra. Zelo nenavadno je, da se pri izdelavi vatiranih testnih palčk uporabljajo vsi tej elementi, saj se običajno taki kemični elementi uporabljajo pri izdelavi raznih medicinskih naprav in pri razvijanju nano tehnologij, a je njihov namen in cilj tam jasen in utemeljen.

Testne palčke/testi za ugotavljanje prisotnosti okužbe torej ob uporabljeni tehnologiji predstavljajo pravzaprav medicinsko napravo (medical device). Kar je še bolj nenavadno, pa je to, da na ovitku testov oz. paličic ni naveden nobeden od teh ugotovljenih elementov. To je izjemno nenavadno, saj morajo biti na embalaži vedno navedene vse sestavine in celo vsi elementi, ki so prisotni v sledovih.

Druga, tretja in četrta vrsta testnih paličic je novejšega datuma proizvodnje, torej se trenutno pretežno uporabljajo le še testi s temi tremi vrstami testnih paličic.

Če povzamemo, ugotovimo, da se za teste oz. testne palčke, ki so novejšega datuma proizvodnje in so trenutno pretežno dobavljivi na tržišču, večinoma uporabljajo steklena vlakna; konice testnih palčk torej niso iz mehkih vlaken, kot bi se pričakovalo za jemanje brisa iz zelo mehkega, tankega in občutljivega tkiva kot je nosna/žrelna sluznica, temveč iz zelo grobih, trdih vlaken. Te novejše testne paličice oz. konice zelo dobro postrgajo testni biološki material (vzorec sluznice), a s tem, ko se jih potisne v nosno votlino in jih nato še nekajkrat zavrti, da se postrga sluznico in pridobi vzorec, lahko izzove krvavitve in poškodbe sluznice ali pa celo predre membrano, ki loči nosno votlino od možganov ter zlomi etimoidno kost, ki leži za to membrano (kar je nato potrebno operirati – znan je primer ženske iz Texasa, ki se ji je to zgodilo pred dvema mesecema).

Poleg tega so ta izredno trda vlakna na testnih palčkah hkrati tudi zelo krhka – lahko se zdrobijo, odlomijo, delci vlaken pa ostanejo v sluznici in povzročijo fibroze, granulomatoze ter razne poškodbe grla in spremembo tona glasu.

Nenazadnje vemo, da je anatomija otrok drugačna kot anatomija odraslih, zato so zanje ti testi popolnoma neprimerni. Še toliko večji problema pa je večkratno ponovljeno testiranje (enkrat ali celo večkrat tedensko), saj to zelo razdraži občutljivo mehko sluznico, če pa pride do poškodbe sluznice, se ta v nekaj dneh ali enem tednu ne more ponovno zaceliti, zato vsako nadaljnje testiranje povzroči še dodatne poškodbe. Za otroke bi bilo redno tedensko testiranje zato izjeno rizično iz medicinskega vidika.

Poleg tega bi moral testiranja izvajati le nekdo, ki dobro pozna anatomijo človeške lobanje, torej nek specialist/ORL, ne pa da vrta v sluznico in lobanjo nekdo, ki tega znanja nima.

Preberite še ostale objave o Covid-19:

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj