Harvardski epidemiolog Martin Kulldorff je spregovoril o deklaraciji ‘Great Barrington Declaration’ in tem, zakaj zapiranja držav močno škodujejo zdravju ljudi – veliko bolj kot virus.

Zapiranja držav po svetu naj bi izvajali na podlagi ‘znanosti’. A veliko eminentnih, svetovno znanih imen s področja medicine, epidemiologije, virologije, biologije, mikrobiologije in drugih, se je združilo v pripravi dokumenta, imenovanega Great Barrington Declaration, v katerem pozivajo, naj se takoj preneha z zapiranji in zgolj poskrbi za ranljive skupine.

Eden izmed treh glavnih podpisnikov je tudi Martin Kulldorff, profesor medicine na univerzi Harvard, ki je v intervjuju za ‘Spiked’ povedal sledeče:

Če sledimo medijem, ti dajejo vtis, da obstaja znanstveni konsenz, ki govori v prid zapiranjem držav, a to ni res. Mene skrbita dve stvari: prva je kolateralna škoda, ki jo zaprtje naredi vsem ostalim aspektom javnega zdravja. Eno temeljnih načel javnega zdravja je, da ne gledaš samo ene bolezni – na zdravje je treba gledati kot celoto, vključno z vsemi boleznimi v daljšem časovnem obdobju. In tega pri Covid-19 niso naredili. Kot znanstvenik za javno zdravje sem osupel nad tem, kako so vsi osredotočeni na to eno bolezen v tako kratkem času. Kolateralna škoda je izjemno tragična: izidi kardiovaskularnih bolezni so slabši; manj je pregledov za rakava obolenja; potem je tu duševno zdravje npr.

Moja druga skrb pa je ta, da četudi damo širše javno zdravje na stran in se osredotočimo zgolj na Covid-19, trenutni pristop nima nikakršnega smisla. Spomladi smo imeli namen sploščiti krivuljo, da ne bi prenatrpali bolnišnic in to smo uspeli v skoraj vseh državah. A to, da se skuša zaustaviti bolezen z sledenjem ljudi, testiranji, izolacijami in vse to s strogimi zaprtji, ne bo rešilo problema. Le vse skupaj bo prestavilo v prihodnost.

Ne govorim o tem, da ne bi smeli narediti ničesar in dovoliti, da Covid divja skozi družbo. A zaprtij pa tudi ne bi smeli delati. Tudi pri zaprtjih imamo ogromno ljudi, mladih in starih, ki vseeno zbolijo in veliko starih ljudi bo umrlo, ključ za dolgoročno zmanjševanje smrtnosti je to, kar v deklaraciji imenujemo ‘osredotočena zaščita’: da se osredotoči zaščito na visoko rizične posameznike, ostalim pa se dovoli, da normalno živijo svoja življenja. Mladi naj si še vedno umivajo roke in ostanejo doma, če so bolni. A hkrati bi jim moralo biti omogočeno normalno učenje na šolah in univerzah; omogočeno bi jim moralo biti športno udejstvovanje in tako naprej. Restavracije bi morale normalno obratovati.

Po tem scenariju bi bolj učinkovito zaščitili starejše, le nekaj malega bi se jih okužilo. Namesto tega bi se okužilo veliko mladih. Preusmeritev ravnovesja okužb proti mladim ljudem bi drastično zmanjšalo smrtnost. Ne moremo popolnoma zaščititi starejših, a dlje kot vlečemo to pandemijo, težje bo to doseči. Dejansko bi bili bolje zaščiteni, če ne bi imeli zaprtij.

Okuži se lahko vsak, a vemo, da so različni riziki v različnih starostnih skupinah. In ne gre le za dvakratni ali petkratni ali desetkratni riziko. Celo stokratni ni. Razlika med rizikom med najstarejšim in najmlajšim je več kot tisočkratna. To je ogromno.

Covid-19 je naš sovražnik in moramo izkoristiti njegove slabosti. Covid za mlade ljudi ni nevaren. Za otroke je celo manj nevaren kot sezonska gripa. Npr. Švedska je edina država, ki je ohranila šole odprte tudi med vrhuncem pandemije spomladi. Niso imeli mask in ni bilo socialnega distanciranja. Med 1,8 milijoni otrok ni bilo niti ene smrti zaradi Covida-19 in le nekaj hospitalizacij. Bilo je veliko milejše kot sezonska gripa.

Zaprtje je tudi dvorezen meč za delavski razred. Kar se tiče covida, ščitimo nizko rizične srednješolce in študente ter profesionalce, ki ne morejo delati od doma, medtem ko morajo ljudje še vedno na delo. Dejansko smo delavski razred vrgli pod vlak, da bi zaščitili bolj privilegirane. Delavski razred nosi breme ustvarjanja imunosti, ki nas bo eventualno ščitila vse.

Tudi kolateralna škoda zaprtja najbolj prizadene delavski razred. Tisti, ki lahko delamo od doma, verjetno ne bomo izgubili svojih služb. A če ste natakar v restavraciji npr., je drugače. Poleg tega ima delavski razred veliko manj varovalk. Bolj privilegirani lažje finančno preživijo, a delavski razred nima tega privilegija.

Kar se tiče sledenja kontaktom, testiranja in izolacij, so to uveljavljene metode za nadzor nalezljivih bolezni. Pri nekaterih boleznih je to kritično orodje. A tega ne uporabljamo za sezonsko gripo. Za to ne deluje. In prav tako ne deluje za Covid, ki se je že razširil med populacijo v odsotnosti zaprtja.

V domovih za ostarele in obnemogle je testiranje kritičnega pomena. Če je osebje že imelo Covid in je imuno, jih ni treba testirati. A tiste, ki ga še niso imeli, bi morali pogosto testirati, sicer bi okužbo lahko prenesli na prebivalce domov, ki so visoko rizični. Testiranje je pomembno tudi v bolnišničnem okolju. Tudi za naključna testiranja obstaja utemeljitev, pa niti ne zato, da bi vedeli, ali je določena oseba okužena, ampak bolj za spremljanje širjenja bolezni v družbi.

Po drugi strani ni nobene koristi za javno zdravje v masovnem testiranju šolskih otrok, dijakov in študentov. To je škodljivo, ljudje so zaradi tega prestrašeni in šole se zapirajo..

Imamo kolektivno imunost za veliko drugih patogenov, nekatere s pomočjo cepiv, a večinoma preko naravne prekuženosti. Zato je krepko pretiravanje in naravnost ignorantsko pričakovati, da se pri covidu to pa ne bo zgodilo. Res je, da ne vemo, koliko časa traja imunost na Covid. Po prebolenih ošpicah imamo doživljenjsko imunost.; pri nekaterih drugih ne. Če bomo po nekaj letih ponovno dobili Covid, pa bo najverjetneje veliko blažji kot prvič.

Covida s ene bomo nikoli znebili. To bo endemija, kot vsi koronavirusi. A ena stvar anredi veliko razliko: vsako leto se rojevajo novi ljudje. Ti bodo podvrženi okužbi s Covidom, a za otroke je to izjemno blaga bolezen. To je prednost, ki jo imamo v boju proti Covidu. Če gledamo dolgoročno, če bi vsak otrok prebolel Covid, to ne bo velik problem.

Zapiranje držav je unikaten eksperiment je katastrofalen eksperiment. Osupel sem – kot tudi veliko mojih kolegov – nad popolno osredotočenostjo na to bolezen. V kratkem času smo zavrgli vse temelje javnega zdravja. Večina držav v Evropi je imela plan strategije za pandemijo, ki ni predvideva, zaprtij, temveč strategijo, kako zaščititi najbolj ogrožene – kar je pravzaprav enako kot osredotočena zaščita, ki jo priporočamo v deklaraciji Great Barrington Declaration. Kar priporočamo, ni nič revolucionarnega. Veliko ljudi to priporoča že celo pandemijo, pa jim nihče ne posveča pozornosti.

Trenutni ukrepi ne morejo postati ustaljen način spopadanja z zdravstveno krizo, ker bo prej ko slej postalo jasno, da je bila to velika napaka. Kar me skrbi, je to, da se bo zaupanje v znanost in znanstvenike, ki je že načeto, še poslabšalo. To je zaskrbljujoče, če pomislim na prihodnje zdravstvene krize. Npr. nekateri ljudje v ZDA se nočejo pogovarjati z inštituti za javno zdravje glede sledenja kontaktov. Nočejo dajati osebnih informacij, ker vlada veliko pomanjkanje zaupanja med zdravstvenimi institucijami in publiko. To je zelo slabo, ker je sledenje kontaktom kritično za nekatere bolezni. Recimo, da bomo imeli čez dve leti nov patogen, ki bo zahteval sledenje in ljudje ne bodo hoteli sodelovati – to bi lahko imelo uničujoče učinke.

Deklaracijo Great Barrington Declaration lahko podpišete TUKAJ.

Preberite še ostale objave glede koronavirusa:

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj