50 odtenkov sive cepljenja

Pri večini namreč velja, da kar bodo prvo slišali in jim bo zaradi takih in drugačnih izkušenj bližje, tega se bodo oprijeli. Tisti, ki so 'za', se obešajo na zgodovino, znanost (kljub temu, da je osnova znanosti: dvomi v vse!) ali pa imajo osebno potrebo po moralnemu dvigu nad zanesenjakarske pripadnike teorij zarote. Tisti, ki so proti, pa navajajo vsemogoče teorije zarote farmacevtske industrije, Bele hiše, Monsanta in, jasno, da nas hočejo vsi pobiti. Resnica pa bo najbrž, kot vedno, nekje vmes.

Konec koncev je treba sprejeti, da se stvari spreminjajo in da konstantno prihajamo do novih znanj in dognanj. Tudi kajenje je včasih bilo kul in povsem neškodljivo – zobozdravniki so celo svetovali, katere cigarete izbrati. Mc Donalds je bil stalnica v prehrani brez omenjanja E-jev in U-jev ter raznoraznih rakotvornih črk. Včasih je bil opij povsem legalen, včasih je bilo izvedljivo tudi masovno pobijati žide. Torej, ali morda cepljenje le ni tak blagoslov? A ni smiselno dopustiti vsaj možnosti, da kjer je dim, je tudi ogenj?

Na drugi strani teorije zarote gotovo ne pripomorejo k verodostojnosti gibanja proti cepljenju. S tem nimam v mislih nobenega organiziranega gibanja (se mi zdijo namreč zelo razumni, predvsem pa zaskrbljeni za zdravje in življenje svojih najdražjih), ampak posameznike, ki vidijo v vsem napad na svoje življenje in povsem zavračajo sodobno medicino kot hudičev izum. To je do določene mere res (dvomi v vse), ampak dajmo korak za korakom reševati en svetovni problem za drugim. Mnogo jih je, mnogi so resni in vpitje: 'Zarota! Panika! Medicina nas ubija, zdravila nas zastrupljajo!' za čisto vsako malenkost ne pripomore k temu, da te skeptiki jemljejo resno. Res ne. Sploh. Nihče te več ne jemlje resno, še lastna mama ne. So načini, kako priti od teorije zarote do splošno znanih dejstev, panika ni eden izmed njih.

Ničesar drugega ne zamerim t.i. 'zanesenjakom', ker po tem, kar sem doslej prebrala in slišala, dejstva govorijo njim v prid. Kljub temu, da bi rada bila nevtralna, moram priznati, da če se resno vprašam, ali bi cepila sebe ali svoje neobstoječe otroke, je odgovor brez dvoma: niti slučajno. Sicer ne zato, ker bi trdno verjela, da so cepiva totalno brez veze (nisem še vsega dovolj dobro preučila) ampak ker verjamem, da kakršna so zdaj, so zanič. In tega ne verjamem zato, ker sem se osredotočila samo na antipropagando, ampak ker ima antipropaganda dokaze. Niti ne take, da bi jih morala brati, iskati, ampak so ta dokaz trajno in neozdravljivo bolni ali celo mrtvi otroci. Zgovorno. Stroka se izgovarja na naključja, ampak jih je malce preveč.

Ne bom šla bolj v podrobnosti, ker je to moje osebno stališče in ga ne želim nikomur vsiljevati, ampak bi rada poudarila, da na koncu ni razlike med skeptikom in zanesenjakom; oba drug drugemu vzvišeno pridigata svoj prav, ne eden, ne drugi pa nista sposobna slišati drugega in priti do skupnega, razumnega dialoga. Skratka, iščejo se problemi namesto rešitve, vzbuja se odpor, namesto sodelovanje.

Rešitev ni v tem, kdo ima prav, ampak kaj je resnica (in kaj je prav). Za resnico je pa treba biti odprte glave in vedno pogledati obe strani medalje oz., v skladu s tematiko, vse zanimive odtenke sive. Ne ena ne druga trmoglavost ne prinašata pozitivnih rezultatov ampak zgolj mešanje dreka. Priseganje na sodobno medicino z zanemarjanjem t.i. 'alternativne' (sila trapasto ime, glede na to, da je sodobna medicina točno to – sodobna, alternativna pa starosta proti njej) je nič drugega kot ozkogledo. In prav tako je ozkogledo poveličevanje alternativne medicine in zavračanje sodobne medicine, saj slednja v svoji osnovi aktivno rešuje življenja. Rešitev je, kot velikokrat v življenju, da je iz obojega potrebno potegniti najboljše in da je treba uporabiti zdravo pamet ter izbrati najprimernejšo pot zase.

In sem spada tudi prostovoljno odločanje o cepljenju in nujno potrebne podporne dejavnosti, ki bodo ljudem ponudile zadostne informacije pred odločitvijo. Prostovoljno odločitvijo, ne da je ljudem vsiljeno, kako bodo posegali v svoja telesa in telesa svojih otrok z neznanimi snovmi (ker so le te poslovna skrivnost). Ljudje, starši imajo pravico do informacij, svobodne odločitve in nenazadnje, da se ne omalovažuje upravičenega strahu. Kot rečeno, je malce preveč naključij.