…in njena senca raste z vsakim njenim korakom.
Če na preteklost gledamo z literarnega vidika potem se nam prikaže samo neka iluzija kot v primeru poslikav v tehniki »trompe – l'oeil« na zavesah ob steni. Ali je morda kriva bolečina, ki jo povzroči hrepenenje, da z eno izbrisano podobo naredimo prostor novi?
Lahko rečemo, da če želimo preživeti, potem mora biti ta dogodek ponovno raziskan v sedanjem času, in ne na način kot je omenjen v začetku, to je , da se namenoma in izključno oklepamo spomina na ta poslovilni nasmeh. Ne pozabite, da je odločitev za ta poslovilni dogodek nastajala nekaj časa in v odločilnem momentu pustila močan pečat – v obdobju otroštva – in s tem zaznamovala prihodnost nekoga, ki je bil primoran živeti brez ljubljene osebe. Izhod iz te situacije je predstavljal- življenje z izmišljotino .
Na kratko, njena prisotnost je nepomembna ali celo nezaželena. Tako pridemo do nastanka :
- Osamljenost; naše področje,
- Strah; naš alter ego,
- Bes; naša kreacija.
Vse troje skupaj pa privede do situacije, ko lahko vsakdo izmed nas preoblikuje umor v mojstrovino, razdejanje v skulpturo, ali pa mirno pokrajino pretvori v vojno področje. V vsakem primeru, pa če pogledamo sliko z našega zornega kota in si jo približamo do najmanjše možne podrobnosti in se osredotočimo na njeno izraženo hladnost si nikoli ne bi mislili, da se bi lahko opekli.
Prevara! Predrite njeno Brezmadežno Spočetje, odkrite prikrito krivdo in se ponorčujte na račun njene primitivne poti posute z našimi stopinjami. Zaznamujte belo s črnim: enako nasprotje, ki bo s časom preraslo v svoj jezik in pisavo.
Dovolite “nam“, da se vam predstavimo:
- Ne, da bi se sam dejansko razpolovil na dva dela, sem jaz več številen, množina samega sebe. Nič veličastno, vedno samo skromno sem dosegel nemogoče – stvaritev svojega duplikata ter zavrnitev, da podarim moški spol prvi osebi. In ko pridem do glagolov, jih izgovarjam samo tako, da jih lahko spregam kot želim in še to vedno v ženski obliki.
Naj ta uganka zavrti vašo glavo, mi pa bomo pohiteli in dali obraz tej enigmatični figuri.
Deklica je! Seveda, toda ona ni prva, pred njo so tudi že druge storile zločine, mogoče še hujše.
Vi ste sokrivci zakopani med ruševinami kot cvetni popek odrezan od ostalega sveta, ki bo prav pred vašimi očmi odprl naše oči.
Z obema rokama v njeni zlati, plapojoči blond grivi sem našel pogum, na njenih ustnicah sem okusil kri Siegfried-a. Ja, saj moje dekle iz Berlina je bila oborožena, pripravljena na borbo in kot taka lepša kot kdajkoli. Uničila je ves prezir poznan kot moja sramota, ki je bil kot krznena podloga mojega ogrinjala ponosa. Priplazil sem se do nje, kjer je ležala, izmučena od vseh kritik, mešanja, Ljubezni in Sovraštva, Boga in Hudiča, Življenja in Smrti ter počistil sled. In v vrtincu, ki me je zajel ter vkljub svoji jezi dejal; postoj in poglej to njeno lepoto!
