Capoeira je ena najbolj izrazitih in razširjenih dejavnosti brazilske kulture. Je zmes borbe, plesa, glasbe, igre in ljudskega izročila. Capoeira se je razvijala skozi stoletja življenja v suženjstvu kolonialne Brazilije med pripadniki afriških plemen in ostalih indogenih ljudstev, ki so na ta način ohranjali svojo tradicijo in kulturo, vzdrževali vitalnost in s tem krepili telo in duha v boju za obstanek.
Njen prvotni namen je bila predvsem obramba, danes pa predstavlja obliko vadbe, s katero lahko povečamo gibljivost telesa, pridobimo na telesno moči, izboljšamo koordinacijo v prostoru, razvijemo občutek za ritem in se naučimo tudi samoobrambe.
Za vadbo capoeire ni potrebno predhodno predznanje ali kondicijska pripravljenost, vsak posameznik trenira v okviru svojih zmožnosti, meje omejitev pa se hitro zabrišejo. Capoeiro namreč prakticirajo tako moški kot ženske, otroci in starejši, bolj in manj fizično pripravljeni …
Capoeiro spoznamo po spretnih gibih in akrobacijah, katerih vaje izboljšujejo koordinacijo in motoriko celotnega telesa. Gibi so krožni in prepeteni skozi tipično brazilsko pretkanost v igri (malandragem ‘malandražem’), ki v svoji biti združuje zvitost s poglobljenim elementom duhovnosti – čarovnije, ki se imenjuje mandinga ‘mandžinga’. Igralcu (jogador – ‘žogador’) capoeira predstavlja unikaten način druženja in povezovanja v medsebojenih odnosih.
Danes cilj v capoeiri NI udariti ali raniti nasprotnika, temveč igrivo nakazovati udarce ter s tem prakticirati ter dokazovati večjo samoobvlado in natančno opazovanje.
Kar capoeiro najbolj loči od ostalih borinih veščin, je vsekakor neločljivot glasbe od borilne veščine – petje pesmi in igranje inštrumentov.
Sožitje capoeire in glasbe se izvaja v krogu, imenovanem roda. Krog sestavlja skupina ljudi, ki s ploskanjem v ritmu spremljajo oziroma spodbujajo dogajanje v rodi in s tem polnijo središče kroga z energijo, ki daje moč dvema gibajočiba se telesoma za igranje. Večino pesmi (v portugalskem jeziku) je sestavljenih iz dialoga med glavnim pevcem in odgovorom zbora, druge pesmi so pripovednega značaja. Pomensko se dotikajo najrazličnejših tem: nekatere pripovedujejo o zgodovini ali zgodbah slavnih capoeristov, druge skušajo spodbujati, poučevati ali opozoriti capoerista pri igri, spet tretje po svoje metaforično komentirajo dogajanje v rodi. Včasih pesmi pripovedujejo o življenju ali izgubljeni ljubezni, druge so lahkotne in smešne.
Capoeristi nosijo bele hlače in majice, ki se skupaj imenjuje abada. Mnogi capoeristi namreč verjamejo, da je capoeira v svoji naravi religiozna, zato z belo bravo izražajo spoštovanje do veščine in ji s tem povzdigujejo v simbol čistosti.
