Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: "Zakaj ljudje, kadar so jezni, kričijo?" Učenci so nekaj časa razmišljali. "Zato, ker zgubimo potrpljenje," je odgovoril eden izmed njih. "Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?" je vprašal učitelj. "Ali ni mogoče govoriti potihoma, nalahno? Zakaj kričiš, kadar si jezen?"
Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja. Končno je razložil: "Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata drug na drugega kričati, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Bolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, saj je razdalja med njima velika."
"Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Ne kričita, govorita nežno. Zakaj? Njuni srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna. Kaj pa se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Takšni sta dve osebi, kadar se ljubita."
Potem je nadaljeval: "Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste več našli poti nazaj."
Vir naslovne fotografije: ds73zqz57ti15.cloudfront.net
Kako lepo povedano 🙂
Res se zamisliš :))