Avtorja Thomas in Chess sta v svoji, sedaj že klasični študiji temperamenta, prosila starše, da ocenijo svojega otroka na devetih dimenzijah. Te dimenzije so:
- nivo aktivnosti (ali je otrok ves čas v gibanju, potrebuje malo spanja ali pa je bolj umirjen),
- rednost (gre za to, če se osnovne fiziološke potrebe javljajo v rednih časovnih presledkih ali ne – če so ritmi neredni, starši nikoli ne vedo, kdaj bo otrok zaspan ali lačen),
- prilagojenost (kako hitro se dojenček prilagodi na nove dražljaje in nove življenjske situacije. Pri tistih, ki se težje prilagajajo, vsaka novost lahko pomeni neprijetno izkušnjo.),
- osnovno razpoloženje (kakšno razpoloženje prevladuje pri otroku: nekateri so ponavadi nasmejani in dobro razpoloženi, drugi pa jokavi in čemerni tudi ob dovolj dobrih starših in brez večjih frustracij),
- jakost odzivanja (nekateri dojenčki se tudi na močne dražljaje, kot je lakota, odzovejo z blagim pritoževanjem, drugi se že ob najmanjšem neugodju močno razjezijo, reagirajo glasno in burno),
- nivo senzornega praga (ali ga motijo zunanji dražljaji, kot so hrup, močne luči, ali ni pozoren nanje),
- odkrenljivost (ali ga vsaka novost v okolju odvrne od aktivnosti, ali pa vztraja kljub motečim dražljajem),
- vztrajnost (nekateri otroci se lahko relativno dolgo zaposlijo z neko aktivnostjo, drugi pa jih hitro menjajo).
Glede na odgovore sta oblikovala tri splošne vzorce temperamenta pri dojenčkih in zato tudi tri tipe otrok:
- Lahko vzgojljivi otroci (40 odstotkov), ki so večino budnega stanja v pozitivnem razpoloženju, hitro se prilagodijo na nove situacije, zanje so značilni redni biološki ritmi ter manjša intenzivnost čustvenega reagiranja. To so dojenčki in otroci, ki jih okolica označuje kot »pridni«, saj z njimi ni večjih težav. Lahko pa se zgodi, da se starši in vzgojitelji ravno zaradi tega, ker ne zahtevajo pozornosti, premalo posvetijo in ti otroci ne dobijo optimalnih možnosti za svoj razvoj.
- “Težavni” otroci (10 odstotkov) so za starše lahko velik izziv. Zanje so značilni: počasno prilagajanje na spremembe, prevladujoče negativno razpoloženje, neredni ritmi spanja in lakote, burnost reakcij in impulzivnost. Pomembno je, da jim omogočimo dovolj gibanja ter igre, da bodo lahko sprostili shranjeno energijo in frustracije, z dovolj svobode pri izbiri aktivnosti.
- Otroci, ki se počasi navdušijo (15 odstotkov): se nekoliko počasneje prilagajajo, nivo aktivnosti je nizek, začetna reakcija na nove dražljaje je negativna in manj intenzivna. Posebno pomembna je rutina vsakodnevnih dejavnosti in to, da jim zagotovimo dovolj časa, da se prilagodijo.
35 odstotkov otrok pa raziskovalca nista uvrstila v nobeno od kategorij (mešani vzorec).
Definirane kategorije staršem nudijo nek okvir, skozi katerega lahko jasneje vidijo svojega otroka, seveda pa ne predstavljajo celotne slike. Nekaterim staršem se zdi bolj uporabnih opisanih devet dimenzij (nivo aktivnosti, rednost, prilagojenost …).
Opisane lastnosti lahko močno vplivajo ne samo na otroka, temveč tudi na celotno družino. Mati, ki nikoli ne ve, kdaj bo njen otrok zaspan ali lačen, bo veliko težje organizirala svoje dejavnosti kot mati otroka, ki ima rednejše biološke funkcije. Starši, katerih otrok je večino časa jokav in slabo razpoložen, bodo veliko manj uživali v starševstvu kot starši otroka, ki je večino časa pozitivno razpoložen. Otrok, ki se negativno in intenzivno odziva na spremembe, bo imel večje težave pri navajanju na trdno hrano ali na vrtec. Ugotovili so, da poteze temperamenta pogosto vztrajajo skozi vso otroško in najprej v odraslo dobo. Kot smo videli na primeru družine Novak, nastane kasneje problem ponavadi takrat, ko se otrokov temperament bistveno razlikuje od temperamenta njegovih staršev, pa tudi učiteljev.
Potrebno je razlikovati med temperamentom in nekaterimi ostalimi dejavniki. Včasih otrokovo vedenje določajo kronične bolezni ali bolezenska stanja (na primer, dojenček je lahko ves čas slabo razpoložen zaradi neodkrite alergije na mleko ali refluksa), ali pa čustveni in fiziološki stres.
Otrokovega temperamenta ne morete izbirati – kar ste dobili, imate. Vendar se boste na določenega otroka odzivali tako ali drugače, pač odvisno od tega, kar je blizu vam – otroka, ki vam je bolj podoben, boste lažje razumeli. Zelo pomembno je, da se pri svojem otroku vzdržimo negativnih oznak, kot so “sitnoba”, “težaven otrok”, “lenoba”, saj se otroci ponavadi pričnejo tudi sami identificirati s to oznako, problem pa se bo še povečal, ne zmanjšal. Dobra novica je ta, da lahko ugodni vplivi iz okolja ublažijo negativne posledice “težavnega” temperamenta – kot kaže, dejansko lahko povzročijo spremembe v delovanju živčnega sistema. Če poznamo svoj in otrokov temperament, lažje razumemo otroka, sebe in tudi dinamiko celotne družine. Tako bomo lažje sklepali kompromise in prilagodili način vzgoje tako, da bo ustrezen in učinkovit, družinsko življenje pa prijetnejše.
