V ponedeljek, 18. 10. 2021, je po dobrih dveh mesecih trpljenja umrla moja 92-letna mama. Do letošnjega leta je bila za svoja leta čila, samostojna, bistrega uma.

Žal ne poznam podrobnosti, ker živim daleč od doma in nisem imela tesne povezave z mamo in ostalimi člani družine.

Ko pa so me obvestili, da jo je doletela možganska kap, sem domače seveda vprašala, če se je dala cepiti. In so mi potrdili to njeno odločitev. Ne poznam cepiva, niti datuma, tako da ne vem, koliko dni kasneje jo je doletel usodni strdek ali razlitje krvi v možganih.

Ostala je nepokretna in neverbalna. V bolnišnici, kjer terapije za raztapljanje strdkov niso dale željenega uspeha, sta jo doleteli se dve pljučnici. Hranili so jo po sondi. Ko so jo stabilizirali, je lahko sla samo se v dom za starejše (do odhoda na urgenco je živela v svojem domu).

Nemoč komuniciranja in bolečine v neprekrvavljenih okončinah, kjer so se ji odpirale rane, so jo spravljale v obup. Bila je namreč v glavnem prisebna. Zato so počasi zaceli opuščati terapije, ki bi samo podaljševale agonijo, ker izboljšave stanja niso prinašale. Sistem ji je obetal postopno amputacijo najbolj prizadetih okončin. K sreči pa se je odločila, da je bilo trpljenja dovolj in se je raje pred takim mrcvarjenjem poslovila.

Ne želim spraševati po podrobnostih, ampak sumim, da so svojci, ki so jo lahko obiskovali, videli grozno preobrazbo prej dokaj čile in bistre starejše gospe v nekaj, cesar niso v njej nikoli poznali. Slišala sem pričevanja delavcev v teh domovih, ki razlagajo, kako se cepljeni ljudje pred njihovimi očmi preobražajo v nekaj, kar ni videti človeško. Bojim se, da se je to dogajalo tudi z mojo mamo. Družina mi pravi, da bolje, da ne vem, v kakšnem stanju je bila nazadnje, da naj jo raje ohranimo v spominu, kakršno smo jo poznali pred to usodno odločitvijo.

Je še ena od starostnikov, ki “bi jih kap, infarkt, odpoved ledvic, krvni strdki, trombocitopenija, … itak doleteli in nimajo nobene povezave s cepivom”. Jaz pa sem prepričana, da bi brez tega posega imela se kar nekaj let kvalitetnega življenja pred seboj in možnost, da bi se neke noči mirno poslovila v snu, brez takega trpljenja, skozi kakršnega je šla po vbrizganju nečesa, česar v resnici ni potrebovala.

Ker je živela dokaj zdravo in mirno življenje v svojem domu in vrtu, precej izolirana. Ni več hodila po prireditvah, nakupih ali kam drugam, kjer se zbira veliko ljudi. Le kje je tu nanjo prezala ta pošastna nevarnost? Žal je ni izučilo, ko je po cepivu proti klopnemu meningitisu omedlela in se ob padcu poškodovala ter dobila napad pasavca – herpes zoster. Še vedno je zaupala sistemu in propagandi, ki tako pridno pere mozgane ljudem dan na dan.

Prav je, da se ve, da je tudi ona imela hude posledice, ki so jo v kratkem – ampak za stopnjo trpljenja predolgem – času pripeljali do smrti.

Andreja Erste Brito (Mehika)

PREBERITE TUDI:

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj