Namen oddaje, ki je bila premierno predvajana v nedeljo, 26. septembra 2021 ob 20.00 na TV AS, je bil predstaviti strokoven pogled na korona krizo.

Mag. Vladimir Pirnat, dr. med., spec. int. med. in dipl. psiholog; Tomaž Urbančič, odvetnik

Namen oddaje je bil predstaviti strokoven pogled na korona krizo. V oddajo so bili povabljeni različni strokovnjaki, saj smo želeli soočiti različne poglede na situacijo, vendar se žal vsi povabljeni niso odzvali. Zato v oddaji predstavljata svoj pogled zdravnik mag. Vladimir Pirnat in odvetnik Tomaž Urbančič.

V oddajo so bili vabljeni tudi prof. dr. Bojana Beović, predstavnik Službe Vlade RS za zakonodajo, prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Janez Poklukar, dr. med., odvetnica dr. Nataša Pirc Musar in Mario Fafangel, dr. med.

Gospod Pirnat, kako nevaren je virus SARS-Cov-2?

Če se vrnemo na začetek korona krize, marca 2020, je nastala strašna panika, saj so napovedovali strašno pandemijo, kjer ljudje množično umirajo. Mediji so dnevno predvajali posnetke in napovedovali so 3,4 % smrtnost populacije (Svetovna zdravstvena organizacija – SZO).

Sledili so ukrepi po vseh državah po navodilih SZO, ki naj bi preprečili preobremenjenost zdravstva. Vendar so kmalu po tem začele izhajati zdravstvene študije, ki so na podlagi protiteles ugotavljale, kakšna je dejanska umrljivost zaradi tega virusa. Nakazovala se je primerljivost, da je bolezen enaka težji obliki sezonske gripe. Danes je to nedvoumno, saj je izšlo ogromno študij, ki jih je povzel prof. dr. John Ioannidis, z Univerze v Stanfordu, ki je najbolj citiran živeči zdravnik na svetu in trdi, da je povprečna stopnja umrljivosti za SARS-Cov-2 0,15 %., v primerjavi s sezonsko gripo, kjer je umrljivost 1%.

Podatki kažejo tudi, da za razliko od gripe, ta virus ogroža zelo stare in imunokomprimirane ljudi. To pomeni, da je bilo približno 90 % ljudi, ki je umrlo, starejših od 80 let. Uradni podatki navajajo, da so mlajši od 70 let torej manj ogroženi kot od sezonske gripe.

Če pogledamo natančneje, je umrljivost zaradi korona virusa sledeča:

  • od 0 do 20 let: 0,00001 %
  • od 21 do 40 let: 0,003 %
  • od 41 do 60 let: 0,0035 %

Vsi ti podatki kažejo, da koronavirus SARS-CoV-2 ogroža življenja precej manj kot sezonska gripa. Po šestdesetem letu se izenači z nevarnostjo gripe in šele po osemdesetem letu postane malenkost bolj ogrožajoč.

Ti podatki nam ponudijo olajšanje pred strahom, ki ga doživljamo zaradi koronavirusa, saj sezonsko gripo prebolevamo vsako leto.

Kljub temu pa se pojavlja vprašanje, zakaj je bilo je bilo lansko leto zabeleženih več smrti kakor pretekla leta.

Dr. Pirnat odgovarja, da so države po navodilih SZO v Evropi in Ameriki uvedle ukrepe zapiranja, socialnega distanciranja in nošenja mask – podobno kot Kitajska, saj same niso imele nobenih podatkov. Uradna trditev je bila, da zdravil ni in sledilo je panično kupovanje respiratorjev. Ljudi, ki so prišli v bolnišnico, so zato žal zdravili bolj ali manj neučinkovito. Celo ventilatorji so po mnenju nekaterih strokovnjakov po svetu lahko celo škodljivi, ker so bili uporabljeni prehitro.

Veliko ljudi tudi ni prišlo k zdravniku pravi čas, saj se je vse zdravstvo usmerilo samo v pandemijo. Žal so ti drastični ukrepi ohromili zdravstvo – samo operacij je bilo v letu 2020 kar 10 000 manj, kaj šele vseh ostalih pregledov, ki bi lahko preprečili razvoj bolezni.

Veliko je kazalcev, da so bili ti ukrepi bolj škodljivi kot koristni. Tudi strah je eden od hromiteljev imunskega sistema. Posebno se je to kazalo pri starejših ljudeh, ki so bili izolirani v domovih starejših občanov, kjer je bilo največ umrlih.

Ker žal v oddaji ni bilo predstavljenih nasprotnih mnenj, se je težko znebiti vtisa, da je presežek smrti pravzaprav posledica ukrepov, in ne virusa.

Gospod Urbančič, kakšen je vpliv virusa na pravno državo?

Ker je bil virus nov, je bilo v začetku smiselno, da so se ukrepi sprejemali in spreminjali zelo na hitro, brez zakonodajnega postopka. Vendar po letu in pol tega ne moremo več trditi. Virus ni več taka neznanka, da bi lahko to bilo upravičeno.

Ukrepi, ki se spreminjajo iz tedna v teden so problematični iz več razlogov. Eden je že ta, da je ukrepe, ki se tako hitro spreminjajo, praktično v tako kratkem času nemogoče izpodbijati.

Praktično nobeden izmed ukrepov nima podlage v Zakonu o nalezljivih boleznih. Po zakonu se namreč določeni usmerjeni pregledi lahko izvajajo, vendar so dopustni samo pod pogojem, da gre za sum na okužbo ali za samo okužbo. Zakon ne daje nobene podlage za redno tedensko testiranje zdravih oseb.

Ker je to, da podlage v zakonu ni, postalo jasno tudi vladi, je vlada zelo na hitro in praktično na skrivaj poskušala uveljaviti spremembe zakona o nalezljivih boleznih in to na način, da bi vse ukrepe, ki so si jih izmislili do sedaj, enostavno prepisali v zakon.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje z ustavo. Vendar vlada iste ukrepe samo utemeljuje z drugim predpisom. Kot da te odločbe US sploh ne bi bilo. Zdi se, da je zlorabljena tudi odločba US, saj vlada tedensko ne preverja smiselnosti ukrepov, kot ji je naložilo US, ampak se jih sproti tedensko izmišljuje.

Ti odloki pomenijo ukrepe, ki so neustavni in nezakoniti. Ne gre spregledati tudi tega, da vsi ti ukrepi posegajo v človekove pravice in svoboščine. Prepoved združevanja in zbiranja, opravljanje dejavnosti, dela…, do tega, da so kratene pravice do zdravstvenega varstva, itd. Kršene so pravice na vseh področjih. Obstaja najbolj brutalen možen način testiranja in nepregledne čakalne vrste, kar še nadalje posega v življenje tistih, ki se morajo testirati, da sploh lahko živijo.

Potrebno je biti pozoren na to, da ni rešitev, da se ukrepe enostavno sprejme v zakon, pa bodo postali zakoniti. Ukrepi morajo biti nujni, primerni in sorazmerni z nevarnostjo bolezni.

Posegi v človekove pravice so vedno hujši in njihov namen je pridobiti čim večjo precepljenost. Tudi zapisano je bilo, da se testiranje izvaja do dovolj velike precepljenosti. To se niti ne skriva, to dejstvo je javno.

Predpisov je enostavno preveč, da bi jih lahko ljudje sledili, niti nimajo strokovne podlage. To predstavlja veliko negotovost in onemogoča sodno varstvo. Same odloke je možno izpodbijati na US, kršitve je možno uveljavljati v posebnih postopkih (delovnopravni, inšpekcijski…). Vendar je to problem, ker je potrebno biti izpostavljen, sankcioniran in šele nato uveljavljati sodno varstvo. Seveda je to zelo težko – moraš izgubiti službo, zato da boš lahko dosegel svojo pravico.

Stvar je za ljudi zelo zapletena – če želi oseba recimo na prireditev in ne izpolnjuje pogojev, mora prekršiti odlok, dobiti kazen, in se nato lahko pritoži v prekrškovnem postopku. Po vsej verjetnosti sankcije ne bo, vendar ostaja dejstvo, da ne bo mogla dostopati do storitve. Zakaj bi se torej izpostavljali prekrškovnim postopkom, če ne moremo doseči vstopa na pošto ali banko? Tu manjka sodno varstvo. Mi smo sicer skušali vložiti tožbe preko upravnega sodišča zaradi kršitev ustavnih pravic, vendar do sedaj upravno sodišče ni pokazalo interesa, da bi varovalo te ustavne pravice, ampak se v glavnem sklicujejo na to, da je to naloga US, ki naj razveljavi predpise, v kolikor niso v skladu z ustavo.

Gospod Ambrožič je mnenja, da je edina možnost, da se ti nesmiselni predpisi ukinejo ta, da sodišča ugotovijo, da so neskladni z ustavo, torej nezakoniti. To US lahko razveljavi v okviru pobude, redna sodišča pa, ko odločajo o določenih zahtevkih, kar se je do sedaj že izkazalo.

Ob vseh teh ukrepih je še posebej moteče, da država preverjanje ukrepov po ZNB, ki jih sicer lahko preverjajo inšpekcijske službe in prekrškovni organi, prenesla na izvajalce storitev in delodajalce. To je samo po sebi skregano z vsako pravno državo. Vstop v določene zgradbe vam lahko prepove že vsak študent, kajti ni varstva, s katerim bi lahko nekomu prepovedali, da preverja vaše osebne podatke, čeprav vsi vejo, da legitimiranje in preverjanje vašega zdravstvenega stanja nima nobene zakonske podlage.

V zadnjem času se pojavlja veliko delodajalcev, ki pogojujejo vstop na delovno mesto z izpolnjevanjem PCT. To bi lahko preverili le v zvezi z delom, torej če se nanaša na opravljeno delo. Delodajalec ni upravičen do nobenega zdravstvenega podatka o delavcu, tako je bilo vedno do sedaj. Zdaj pa lahko delavcu celo onemogočijo vstop na delovno mesto. Prihaja do opominov, odpovedi delovnih razmerij. Možno je od delodajalca zahtevati, da preneha s kršitvami pravic iz delovnega razmerja, kajti dejstvo je, da za takšne zahteve ni nobene podlage, razen v odlokih, ki pa so očitno neustavni in nezakoniti.

Če delavec ne dobi od delodajalca ustreznega odziva, lahko vloži tožbo na delovno sodišče, da ne čaka na odpoved in potem ugotavlja, da so mu bile pravzaprav kršene osnovne pravice.

Značilno za te odloke je tudi, da v določenih obdobjih diskriminirajo določene storitve. Na začetku so bile izjeme, kdo lahko dela in kdo ne, določene kar po navdihu tistega, ki jih je pisal. Zdaj pa recimo je nenavadno to, da je odvisno, na kateri strani okenca si. Če ponujaš neko storitev, se lahko testiraš enkrat na teden, če pa jo želiš koristiti, pa se moraš testirati na 48 ur. To kaže, da namen ukrepov ni varovanje javnega zdravja, ampak doseči precepljenost.

Dokler obstaja možnost testiranja, ne glede na to, kako brutalno je, imajo ljudje vsaj možnost. Ko pa se bo testiranje ukinilo, bo posledica prisilno cepljenje. Prostovoljno namreč pomeni to, da lahko rečeš »ne« in ne trpiš nobenih posledic.

Možnost obveznega cepljenja sicer obstaja, vendar je potrebno pred tem dobro pretehtati, ali je bolezen tako nevarna, da spada res med tiste bolezni, za katere je cepljenje obvezno – torej če je ukrep potreben, nujen in sorazmeren s posledicami.

Zdaj se pojavlja vprašanje zasledovanega cilja – če namreč tako cepljeni kot necepljeni širijo virus, odpade edini argument obveznega cepljenja.

Tudi naši strokovnjaki trdijo, da cepljeni prav tako širijo virus. Zgolj dejstvo, da je potek bolezni lažji, ne daje podlage za obvezno celjenje. Zato bo treba najti drugo rešitev. Nekatere države v Evropi imajo visoko precepljenost, pa nimajo obveznega cepljenja.

Zdaj ko ljudje vejo, da jih niti drugi odmerek cepiva, ki naj bi bil že popolna zaščita, ne varuje več, se tudi med cepljeni pojavlja dvom v cepljenje. Morali bi res preveriti smiselnost in učinkovitost cepljenja.

Dr. Pirnat, kakšne so bili odzivi držav po svetu?

Razen Švedov, ki so imeli le priporočila, ne pa rigoroznih ukrepov, a imajo boljšo statistiko od naše, so države reagirale enako. Na študiji 94 držav se je pokazalo, da so tiste države, ki so uvajale omejitvene ukrepe, imele več umrlih, bolj kot so bili ukrepi dolgotrajni.

Tudi v Ameriki se vidi, da je bolj stvar politike kot stroke. Na Floridi so imeli blage ukrepe, v New Yorku pa zelo stroge. In več umrlih je bilo v New Yorku. Tako se je izkazalo, da so bolj prav ravnali tisti, ki so po začetni paniki videli, da virus ni tako nevaren.

V času koronske krize je izšlo preko 400 000 znanstvenih del, kar se tiče ukrepov, vedenja o virusu in o zdravilih, zato smo veliko bolje informirani kot na začetku. Že pred pandemijo je obstajalo preko sto študij, da kirurške maske ne preprečijo prenosa virusa in so bolj škodljive kot koristne. Študije so pokazale, da ustvarja maska psihološki ter kemični pritisk (lahko so posledic celo rakotvorne). Maske se že po dveh urah uporabe navlažijo. Izdihujemo bakterije, ki so veliko večje od virusa. Ker jih vdihujemo nazaj, smo izpostavljeni okužbam respiratornega trakta. Zdi se mi kriminal, da morajo otroci po več ur nositi maske.

So maske, ukrepi res tako učinkoviti, kot pravijo zagovorniki?

Vsako leto kar delam v zdravstvu so jeseni prisotni respiratorni infekti – od 4 do 20 % je koronavirusov, virusi gripe … Vedno smo vedeli, da bo takrat, ko prihaja gripa, v UKC premalo postelj. Z osebnim telefonom sem klical sošolce na druge klinike, ker smo potrebovali postelje zaradi gripe. Tudi umrljivost ni v vsakem mesecu v letu enaka. Naraste tudi za 30 %. Praviloma takrat umirajo ljudje, ki so tako iztrošeni, da je kakršenkoli virus za njih usoden.

Profesor Ioannidis ugotavlja, da je imela večina pacientov v prvem valu najmanj 2,3 hude bolezni. Tudi brez tega virusa so imeli le še nekaj let življenja in vsak virus bi bil za njih usoden.

Krilatica je bila, da imamo zaradi covida toliko manj drugih bolezni. Toliko manj je bilo ugotovljenih kapi, levkemij, raka…, vendar zato bolezni niso izginile. Ljudje niso upali do zdravnika ali pa so prišli že v zelo napredni fazi raka. Ali pa smo vse viroze in vnetja pljuč pripisovali covid-19. Zdravljenje te bolezni je bilo namreč veliko bolje plačano kot zdravljenje ostalih bolezni. V ZDA so dobili za covid-19 13 000 dolarjev, za ostale bistveno manj.

Če se je bolniku stanje poslabšalo, in je bil na ventilatorjih, pa še 3x več, 39 000 dolarjev. Težko se znebimo vtisa, da so končali na respiratorju zaradi finančnih stimulacij. V Ameriki na začetku niti ni bil potreben pozitiven PCR test.

Kakšen je pravni vidik teh ukrepov?

Glede otrok z maskami smo poskusili dobiti podatke o učinkovitosti in posledicah nošenja mask. Vse kar smo dobili je to, da se vse naše inštitucije sklicujejo na priporočila SZO, iz katerih pa ne izhaja, da so maske varne. To, kar se zatrjuje pri nas, je v očitnem nasprotju s tistim, kar SZO sploh priporoča. Septembra 2020 so objavili, da dejansko ne vedo, kakšni so stranski učinki obveznega nošenja mask in so priporočili, da naj države izdelajo študije, če se odločijo za obvezno nošenje mask.

Pri nas ni bilo narejene niti ene raziskave. To je zaskrbljujoče, kajti uvedli so priporočila kot obveznost, brez raziskav. Številne raziskave potrjujejo, da je maska res učinkovita samo pri tistem, ki je res okužen.

Res škoda, da gospe Bojane Beović ni tukaj, saj sem videl intervju z začetka epidemije, ko je sama izjavila, da maske ne bo nosila, ker v zaprtih prostorih ne ščiti pred virusi. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj je spremenila mnenje in sedaj maske celo zahteva.

Zakaj prihaja do tako različnih ukrepov – maske da/ne, obvezne zunaj da/ne?

Če bi bil ukrep smiseln in učinkovit, bi v času brez mask vsi zboleli. Največ okužb je bilo po statistki v času zaprtja države. To je jasen pokazatelj, da ukrepi ne delujejo.

Morda so bili ljudje v bolnicah tudi zaradi drugih stvari, morda zaradi osame, ki prizadene sploh starejše in seveda, ljudje so kršili ukrepe. Ampak večina se jih je držala, celo predolgo in ni bilo nobenih rezultatov. Odločevalci bi se morali vprašati, če je posamezen ukrep sploh smiseln, če ne prinaša rezultatov.

Ko se je začelo govoriti o obveznem cepljenju, so prišle na dan informacije, da naj testiranje ne bi bilo učinkovito. To govorim že od vsega začetka. Učinkovitost ukrepov bi se morala videti. Vendar ni nobene analize in nobene statistike, sprejemajo se celo ne nujno v odvisnosti od števila bolnikov… Dejansko ni jasnega razloga za take ukrepe.

Dr. Pirnat, če primerjamo dnevno okužene v 2020 prvih pet dni septembra in letos v istem času, vidimo, da je bilo lani 44 okuženih na dan, letos pa skoraj 600, pa so ljudje preboleli in so cepljeni in tako naprej. Od kod razlika?

Velja poudariti, da so testi zelo nezanesljivi. Te številke so odvisne od števila testov. Treba je vedeti, koliko testov je bilo narejenih na tisti dan. Preko medijev se ljudem daje zavajujoče informacije – število pozitivnih s testom, ki je v velikem procentu lažno pozitiven. Torej ljudje nimajo znakov bolezni.

Če citiram dr. Karry Mullisa, ki je dobil za iznajdbo PCR metode Nobelovo nagrado. To je čudovita stvar. Omogoča, da lahko drobec genetskega materiala, ki ga ne moremo dokazati, pomnožimo s tako imenovano »polimeric chain reaction« (polimerazno verižno reakcijo, od tod ime PCR). In postanejo zadeve vidne. Vendar, če prevečkrat pomnožimo material iz vzorca, dobimo vse mogoče. V nosu živijo številne bakterije in virusi in razgradni produkti celic, in lahko prikažemo marsikaj. On je rekel, da je to metoda, ki služi za znanost, ni pa metoda za diagnozo. PCR nikakor ne more povedati, ali je nekdo bolan ali okužen. Vsi poznamo veliko ljudi, ki so bili na testu pozitivni in bili zato v karanteni, pa jim nič ni bilo.

Tudi SZO je potrdila, da se je pomnožilo prevečkrat. Če pomnožimo prevečkrat, bo vsak na svetu pozitiven. Pokazalo se je, da so vse države po svetu uporabljale PCR test s prevelikim številom pomnoževanja odvzetega materiala.

Ameriški CDC (Center for Disease Control and Prevention) svetuje, da se dela samo 28-kratno pomnoževanje. Uradni podatek je, da smo v Sloveniji delali 40-kratno pomnoževanje. Dr. Reiner Fuellmich vodi raziskavo skupaj s sto strokovnjaki, ker meni, da gre za zločin proti človeštvu in meni, daje to pandemija lažno pozitivnih testov. Tudi po mojem mnenju mora diagnozo postaviti zdravnik, ne pa test. Test lahko samo potrdi zdravnikovo domnevo. Test mi potrdi virus, da lažje potrdim terapijo. S testom, ki je 95 % lažno pozitiven pa samo delamo paniko.

Številke pozitivnih na testu, številke umrlih, ki so imeli mesec pred smrtjo pozitiven test, samo strašijo ljudi. Nikoli se ni jasno povedalo, koliko ciklov naredimo. Nihče ni sledil, kaj se dogaja s pozitivnimi osebami. To je skregano z znanstvenim pristopom. Nikogar ni zanimalo, kaj se je potem dogajalo z ljudmi. Samo v karanteno se jih je dalo. Koliko ljudem je bilo onemogočeno delo, kakšna je bila gospodarska škoda…?

Ministrica za šolstvo pravi, da šole morajo biti odprte, ampak tako kot je zastavljeno, bo spet treba iti na online pouk. Vsi vemo, da je čez zimske mesece vedno vsako leto manjkalo nekaj otrok zaradi virusov.

Zdaj pa je eden pozitiven zaradi lažnega testa in gredo vsi v karanteno.

Gospod Urbančič, dr. Fullmilch izpodbija verodostojnost testa. Kaj se zgodi, če njihova tožba uspe, in PCR dejansko ne bo merodajen?

Najbrž bodo našli nek drug test. Zavedajo se, da bo slej kot prej tega konec. Cepljenje je cilj. Če gledamo s stališča virusa, zakaj se morajo samo necepljeni testirati? To je diskriminacija. Tudi cepljeni prenašajo virus. Ta prisila, ki jo zdaj izvajajo, ima lahko drugačne posledice, kot so si zamislili. Nekateri se raje namerno okužijo.

Podatki kažejo, da cepljenje ni rešitev.

Dr. Pirnat, kakšna je utemeljenost cepljenja?

Ko smo pri tem testiranju, dr Fullmilch in drugi zelo ugledni strokovnjaki, prav tako Nobelovi nagrajenci, zatrjujejo, da je to pandemija PCR testa. Če to pade, pade na stotine milijonov odvzema pravice do dela, pravice do šolanja…

Zanima je bila teza, da se ljudje raje okužijo. Potem dejansko veš, kaj te čaka. Ljudje so se družili in velika večina je že prebolela. Morali bi najti tiste, ki so imuni. Naravna imunost je trajnejša. Takih ni malo.

Za mlade se je dejansko manj nevarno okužiti kot pa cepiti. Kot zdravnik menim, da ne bomo imeli problema s številom bolnišničnih postelj. 90% starejše generacije je zdaj cepljene, mladi pa niso nikoli polnili postelj. Lahko morda kakšen že prej zelo bolan otrok lahko tudi umre zaradi covida. Vendar je več mladih naredilo samomor ali umrlo odo drugih bolezni kot pa umrlo od covida.

Mislim, da tudi če bi se namerno okužili, ne bi polnili bolnišnic. Bolj se bojim, da bodo jeseni in preko zime polnili postelje tisti, ki so se cepili, če se uresničijo opozorila zelo izkušenih kolegov, ki svarijo pred srednjeročnimi posledicami cepljenja. Namreč to, da cepivo lahko ojača naslednje srečanje z virusnimi obolenji. V tem primeru bodo ti ljudje veliko bolj zboleli, ko drugič srečajo virus in takrat bo res hudo. Na to je opozorila tudi SZO in lahko le molimo, da temu ne bo tako.

Ljudje, ki gledamo s previdnostjo na cepljenje, smo takoj ožigosani kot anticepilci. Nisem proti cepljenju, mislim, da so cepiva v medicini zelo pomembna. Vendar to, kar imenujemo cepiva proti covidu je sporno. Prvič v zgodovini medicine smo uporabili novo tehnologijo.

Običajno cepljenje sicer izgleda tako, da omrtvičimo virus, da se ne more več razmnoževati in ga vbrizgamo v telo. Telo naredi protitelesa in se zna braniti pred boleznijo. Cepimo se preden pride recimo gripa. Ko pride pravi virus gripe, je telo pripravljeno na obrambo.

Zdaj prvič v zgodovini medicine uporabljamo cepiva na nov način – v telo damo informacije, da naše telesne celice naredijo en delček virusa. Predvidevali so, da bo telo naredilo na ta delček protitelesa in bo znalo odreagirati na živ virus.

Vendar je bilo pri teh cepivih veliko poslovnih skrivnosti. Pri registraciji cepiv, oziroma genske terapije, je bilo spregledano, da ta cepiva, ki povzročajo nastanek te bodice, pravzaprav, da naše celice naredijo milijarde teh bodic, ne ostanejo na mestu vboda. Ti, ki so razvijali cepiva, so domnevali, da bodo samo celice na mestu vboda proizvajale tako imenovani »spike protein«.

Prof. dr. Byram Bridle, ki ga je najela kanadska vlada, da prav tako razvije cepivo, je delal po istem principu. Prišel je do podatkov o biodistribuciji nanodelcev, v katerem so ti mRNA zapakirani. To je dobil od japonske regulatorne agencije in na svojo grozo je ugotovil ter takoj alarmiral javnost, da cepivo ne ostane na mestu vboda, ampak se razširi po vsem telesu v vse organe. Kopiči se v največjih koncentracijah v jajčnikih, v možganih in vse naše telo začne proizvajati spike protein.

Pokazalo se je, da je virus nevaren človeku zaradi teh bodic. Mi pa zdaj te bodice proizvajamo v lastnih telesih. Za virus, ki je bil najprej respiratoren, se je iz tega razloga izkazalo, da povzroča motnje strjevanja krvi. Zato je toliko sopojavov po cepljenju.

Na kakšen način so dejansko preizkusili ta cepiva?

Kot vemo, je nastala strahotna panika ob pandemiji. Predsednik Trump je začel tekmo za cepivo. Proizvajalci cepiv so imeli 20 let izkušenj, vendar v 20-ih letih niso naredili dovolj varnega in učinkovitega cepiva. 20 let so bili neuspešni. Ker je bila zdaj napovedana svetovna kataklizma, so pospešili, preskočili so fazo preizkušanja na živalih.

Vendar če se vrnemo nazaj, v dvajsetih letih so s temi cepivi v živalskih poskusih dosegli, da je živalsko telo tvorilo protitelesa. Vendar je v roku 2, 3 let večina živali umrla. To fazo smo preskočili. Ta cepiva nimajo dovoljenja za normalno registracijo, kar traja običajno deset let. Ta cepiva so prvič v življenju eksperimentalno preizkušana na ljudeh.

Ta cepiva so dobila, najprej v Ameriki, urgentno dovoljenje za uporabo. Za to, da zdravilo dobi to dovoljenje, mora izpolnjevati dva pogoja – eden je, da obstaja hudo nevarna bolezen. Vemo, da to ni res – SZO je napovedala 23x večjo smrtnost, kot je dejansko.

Drugi pogoj, da preskočiš varnostne študije je, da ni nobenega drugega zdravila. To je uradna verzija.

Zgodilo se je, da je večina zdravnikov trdila, tudi pri nas, da zdravil ni. Dali so neke virostatike, za katere se je pokazalo, da niso učinkoviti. Profesor Didier, ki je vodja največje epidemiološke bolnice v Evropi, v Marseillu, kjer imajo res veliko izkušenj, je zdravil paciente z hidroksiklorokinom. Obvestil je javnost, da je to izjemno učinkovito. Posledica pa je bila, da je imel pravne težave. Klican je bil na sodišče, da uporablja zdravilo, ki ni registrirano za to bolezen.

Kmalu za tem se je pojavila španska študija, ki je pokazala, da 4x bolj pogosto zbolijo in umrejo tisti, ki imajo premalo D vitamina v krvi. Vsi ki živimo danes, imamo 50% manj D vitamina, kot bi bilo priporočeno.

Vsa te informacije pa vseeno niso povzročile, da bi zdravstvo prisluhnilo. Eden najbolj znanih internistov v Ameriki, prof. dr. Peter Mercola, je izdelal protokol, ki vsebuje hidroksilorokin, ivermektin, cink, D vitamin, antibiotik po določenem protokolu. Po tem protokolu se danes v Ameriki zdravi na tisoče ljudi. Celo pred senatom je predstavil rezultate, da se s predbolnišničnim zdravljenjem zmanjša število hospitalizacij za 80 %.

Gospa Beović pravi, naj se cepimo iz solidarnosti in naj ne preobremenimo bolnišnic. Jaz verjamem, da bi s pravočasno terapijo po tem protokolu preprečili obremenitev bolnišnic in smrtnost.

Zakaj potem ivermektin ni dovoljen oziroma se ne uporablja pri nas?

Težko se znebiti vtisa, da se zaradi vpliva farmacevtske industrije na regulatorne agencije (to je npr. Evropska medicinska agencija) poskuša favorizirati cepiva. Ta cepiva so stala milijarde in vse države so jih že vnaprej plačale. Seveda, če bi sedaj priznali, da obstaja učinkovito zdravljenje, bi takoj izgubili pogojno dovoljenje za uporabo cepiv.

Kako je možno, gospod Urbančič, da ima lahko v pravnem svetu farmacevtski lobi tako močan vpliv?

Pri nas se zakonodaja ne sprejema na taki podlagi, težko ocenim, kako pride do takega vpliva, vendar glede na to, da je taka zagretost za cepljenje, da cepiva reklamirajo kot Frutek, lahko domnevam, da se sprejemajo kakšne nagrade.

Do sedaj se še ni zgodilo, da bi bila za cepiva reklame. Že to reklamiranje gre v napačno smer. Ne reklamirajo zaradi javnega zdravja, ampak kot možnost, da normalno delaš in živiš. Že samo nagovarjanje k cepljenju je bilo povsem zgrešeno. Ne moreš utemeljevati cepljenja s tem, da greš lahko v trgovino.

Če bo stroka kdaj ugotovila, da so to res učinkovita cepiva, je razlog za cepljenje lahko kolektivna imunost in varovanje lastnega zdravja. Ne pa opravljanje normalnih potreb.

V prvih dneh oktobra naj bi se sprejel zakon o nalezljivih boleznih? Lahko reši to zagato?

Bojim se, da jo bo samo povečal, saj če bodo ti ukrepi, ki prekomerno posegajo v pravice, zapisani v zakon, bodo imeli odločevalci za njihovo izvajanje zakonsko podlago. Če pogledamo predloge, ki so bili v prejšnji noveli zakona o nalezljivih boleznih, so bili ukrepi dobesedno prepisani v zakon, ne da bi se določili pogoji, pod katerimi bi se izvajali. Šli so v takšno skrajnost, da lahko zapustiš svoj dom do oddaljenosti 50m. To je na primer ukrep, ki bo lahko uporabljen, ne da bi vedeli pod kakšnimi pogoji. Te ukrepe bi bilo treba razvrstiti glede na težo bolezni, kajti če se jih bo lahko uporabljalo že za prehlad, je to, kar se nam zdaj dogaja, še lepo. Ukrepi bodo imeli zakonsko podlago in to je zaskrbljujoče.

Oddaja

Ker dveh izsekov oddaje na TV niso predvajali, si ju lahko ogledate spodaj.

Dodatek oddaje št. 1

 

Dodatek oddaje št. 2

 

PREBERITE TUDI:

Mag. Vladimir Pirnat, dr. med., spec. int. med. in dipl. psiholog; Tomaž Urbančič, odvetnik

Namen oddaje je bil predstaviti strokoven pogled na korona krizo. V oddajo so bili povabljeni različni strokovnjaki, saj smo želeli soočiti različne poglede na situacijo, vendar se žal vsi povabljeni niso odzvali. Zato v oddaji predstavljata svoj pogled zdravnik mag. Vladimir Pirnat in odvetnik Tomaž Urbančič.

V oddajo so bili vabljeni tudi prof. dr. Bojana Beović, predstavnik Službe Vlade RS za zakonodajo, prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Janez Poklukar, dr. med., odvetnica dr. Nataša Pirc Musar in Mario Fafangel, dr. med.

Gospod Pirnat, kako nevaren je virus SARS-Cov-2?

Če se vrnemo na začetek korona krize, marca 2020, je nastala strašna panika, saj so napovedovali strašno pandemijo, kjer ljudje množično umirajo. Mediji so dnevno predvajali posnetke in napovedovali so 3,4 % smrtnost populacije (Svetovna zdravstvena organizacija – SZO).

Sledili so ukrepi po vseh državah po navodilih SZO, ki naj bi preprečili preobremenjenost zdravstva. Vendar so kmalu po tem začele izhajati zdravstvene študije, ki so na podlagi protiteles ugotavljale, kakšna je dejanska umrljivost zaradi tega virusa. Nakazovala se je primerljivost, da je bolezen enaka težji obliki sezonske gripe. Danes je to nedvoumno, saj je izšlo ogromno študij, ki jih je povzel prof. dr. John Ioannidis, z Univerze v Stanfordu, ki je najbolj citiran živeči zdravnik na svetu in trdi, da je povprečna stopnja umrljivosti za SARS-Cov-2 0,15 %., v primerjavi s sezonsko gripo, kjer je umrljivost 1%.

Podatki kažejo tudi, da za razliko od gripe, ta virus ogroža zelo stare in imunokomprimirane ljudi. To pomeni, da je bilo približno 90 % ljudi, ki je umrlo, starejših od 80 let. Uradni podatki navajajo, da so mlajši od 70 let torej manj ogroženi kot od sezonske gripe.

Če pogledamo natančneje, je umrljivost zaradi korona virusa sledeča:

  • od 0 do 20 let: 0,00001 %
  • od 21 do 40 let: 0,003 %
  • od 41 do 60 let: 0,0035 %

Vsi ti podatki kažejo, da koronavirus SARS-CoV-2 ogroža življenja precej manj kot sezonska gripa. Po šestdesetem letu se izenači z nevarnostjo gripe in šele po osemdesetem letu postane malenkost bolj ogrožajoč.

Ti podatki nam ponudijo olajšanje pred strahom, ki ga doživljamo zaradi koronavirusa, saj sezonsko gripo prebolevamo vsako leto.

Kljub temu pa se pojavlja vprašanje, zakaj je bilo je bilo lansko leto zabeleženih več smrti kakor pretekla leta.

Dr. Pirnat odgovarja, da so države po navodilih SZO v Evropi in Ameriki uvedle ukrepe zapiranja, socialnega distanciranja in nošenja mask – podobno kot Kitajska, saj same niso imele nobenih podatkov. Uradna trditev je bila, da zdravil ni in sledilo je panično kupovanje respiratorjev. Ljudi, ki so prišli v bolnišnico, so zato žal zdravili bolj ali manj neučinkovito. Celo ventilatorji so po mnenju nekaterih strokovnjakov po svetu lahko celo škodljivi, ker so bili uporabljeni prehitro.

Veliko ljudi tudi ni prišlo k zdravniku pravi čas, saj se je vse zdravstvo usmerilo samo v pandemijo. Žal so ti drastični ukrepi ohromili zdravstvo – samo operacij je bilo v letu 2020 kar 10 000 manj, kaj šele vseh ostalih pregledov, ki bi lahko preprečili razvoj bolezni.

Veliko je kazalcev, da so bili ti ukrepi bolj škodljivi kot koristni. Tudi strah je eden od hromiteljev imunskega sistema. Posebno se je to kazalo pri starejših ljudeh, ki so bili izolirani v domovih starejših občanov, kjer je bilo največ umrlih.

Ker žal v oddaji ni bilo predstavljenih nasprotnih mnenj, se je težko znebiti vtisa, da je presežek smrti pravzaprav posledica ukrepov, in ne virusa.

Gospod Urbančič, kakšen je vpliv virusa na pravno državo?

Ker je bil virus nov, je bilo v začetku smiselno, da so se ukrepi sprejemali in spreminjali zelo na hitro, brez zakonodajnega postopka. Vendar po letu in pol tega ne moremo več trditi. Virus ni več taka neznanka, da bi lahko to bilo upravičeno.

Ukrepi, ki se spreminjajo iz tedna v teden so problematični iz več razlogov. Eden je že ta, da je ukrepe, ki se tako hitro spreminjajo, praktično v tako kratkem času nemogoče izpodbijati.

Praktično nobeden izmed ukrepov nima podlage v Zakonu o nalezljivih boleznih. Po zakonu se namreč določeni usmerjeni pregledi lahko izvajajo, vendar so dopustni samo pod pogojem, da gre za sum na okužbo ali za samo okužbo. Zakon ne daje nobene podlage za redno tedensko testiranje zdravih oseb.

Ker je to, da podlage v zakonu ni, postalo jasno tudi vladi, je vlada zelo na hitro in praktično na skrivaj poskušala uveljaviti spremembe zakona o nalezljivih boleznih in to na način, da bi vse ukrepe, ki so si jih izmislili do sedaj, enostavno prepisali v zakon.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje z ustavo. Vendar vlada iste ukrepe samo utemeljuje z drugim predpisom. Kot da te odločbe US sploh ne bi bilo. Zdi se, da je zlorabljena tudi odločba US, saj vlada tedensko ne preverja smiselnosti ukrepov, kot ji je naložilo US, ampak se jih sproti tedensko izmišljuje.

Ti odloki pomenijo ukrepe, ki so neustavni in nezakoniti. Ne gre spregledati tudi tega, da vsi ti ukrepi posegajo v človekove pravice in svoboščine. Prepoved združevanja in zbiranja, opravljanje dejavnosti, dela…, do tega, da so kratene pravice do zdravstvenega varstva, itd. Kršene so pravice na vseh področjih. Obstaja najbolj brutalen možen način testiranja in nepregledne čakalne vrste, kar še nadalje posega v življenje tistih, ki se morajo testirati, da sploh lahko živijo.

Potrebno je biti pozoren na to, da ni rešitev, da se ukrepe enostavno sprejme v zakon, pa bodo postali zakoniti. Ukrepi morajo biti nujni, primerni in sorazmerni z nevarnostjo bolezni.

Posegi v človekove pravice so vedno hujši in njihov namen je pridobiti čim večjo precepljenost. Tudi zapisano je bilo, da se testiranje izvaja do dovolj velike precepljenosti. To se niti ne skriva, to dejstvo je javno.

Predpisov je enostavno preveč, da bi jih lahko ljudje sledili, niti nimajo strokovne podlage. To predstavlja veliko negotovost in onemogoča sodno varstvo. Same odloke je možno izpodbijati na US, kršitve je možno uveljavljati v posebnih postopkih (delovnopravni, inšpekcijski…). Vendar je to problem, ker je potrebno biti izpostavljen, sankcioniran in šele nato uveljavljati sodno varstvo. Seveda je to zelo težko – moraš izgubiti službo, zato da boš lahko dosegel svojo pravico.

Stvar je za ljudi zelo zapletena – če želi oseba recimo na prireditev in ne izpolnjuje pogojev, mora prekršiti odlok, dobiti kazen, in se nato lahko pritoži v prekrškovnem postopku. Po vsej verjetnosti sankcije ne bo, vendar ostaja dejstvo, da ne bo mogla dostopati do storitve. Zakaj bi se torej izpostavljali prekrškovnim postopkom, če ne moremo doseči vstopa na pošto ali banko? Tu manjka sodno varstvo. Mi smo sicer skušali vložiti tožbe preko upravnega sodišča zaradi kršitev ustavnih pravic, vendar do sedaj upravno sodišče ni pokazalo interesa, da bi varovalo te ustavne pravice, ampak se v glavnem sklicujejo na to, da je to naloga US, ki naj razveljavi predpise, v kolikor niso v skladu z ustavo.

Gospod Ambrožič je mnenja, da je edina možnost, da se ti nesmiselni predpisi ukinejo ta, da sodišča ugotovijo, da so neskladni z ustavo, torej nezakoniti. To US lahko razveljavi v okviru pobude, redna sodišča pa, ko odločajo o določenih zahtevkih, kar se je do sedaj že izkazalo.

Ob vseh teh ukrepih je še posebej moteče, da država preverjanje ukrepov po ZNB, ki jih sicer lahko preverjajo inšpekcijske službe in prekrškovni organi, prenesla na izvajalce storitev in delodajalce. To je samo po sebi skregano z vsako pravno državo. Vstop v določene zgradbe vam lahko prepove že vsak študent, kajti ni varstva, s katerim bi lahko nekomu prepovedali, da preverja vaše osebne podatke, čeprav vsi vejo, da legitimiranje in preverjanje vašega zdravstvenega stanja nima nobene zakonske podlage.

V zadnjem času se pojavlja veliko delodajalcev, ki pogojujejo vstop na delovno mesto z izpolnjevanjem PCT. To bi lahko preverili le v zvezi z delom, torej če se nanaša na opravljeno delo. Delodajalec ni upravičen do nobenega zdravstvenega podatka o delavcu, tako je bilo vedno do sedaj. Zdaj pa lahko delavcu celo onemogočijo vstop na delovno mesto. Prihaja do opominov, odpovedi delovnih razmerij. Možno je od delodajalca zahtevati, da preneha s kršitvami pravic iz delovnega razmerja, kajti dejstvo je, da za takšne zahteve ni nobene podlage, razen v odlokih, ki pa so očitno neustavni in nezakoniti.

Če delavec ne dobi od delodajalca ustreznega odziva, lahko vloži tožbo na delovno sodišče, da ne čaka na odpoved in potem ugotavlja, da so mu bile pravzaprav kršene osnovne pravice.

Značilno za te odloke je tudi, da v določenih obdobjih diskriminirajo določene storitve. Na začetku so bile izjeme, kdo lahko dela in kdo ne, določene kar po navdihu tistega, ki jih je pisal. Zdaj pa recimo je nenavadno to, da je odvisno, na kateri strani okenca si. Če ponujaš neko storitev, se lahko testiraš enkrat na teden, če pa jo želiš koristiti, pa se moraš testirati na 48 ur. To kaže, da namen ukrepov ni varovanje javnega zdravja, ampak doseči precepljenost.

Dokler obstaja možnost testiranja, ne glede na to, kako brutalno je, imajo ljudje vsaj možnost. Ko pa se bo testiranje ukinilo, bo posledica prisilno cepljenje. Prostovoljno namreč pomeni to, da lahko rečeš »ne« in ne trpiš nobenih posledic.

Možnost obveznega cepljenja sicer obstaja, vendar je potrebno pred tem dobro pretehtati, ali je bolezen tako nevarna, da spada res med tiste bolezni, za katere je cepljenje obvezno – torej če je ukrep potreben, nujen in sorazmeren s posledicami.

Zdaj se pojavlja vprašanje zasledovanega cilja – če namreč tako cepljeni kot necepljeni širijo virus, odpade edini argument obveznega cepljenja.

Tudi naši strokovnjaki trdijo, da cepljeni prav tako širijo virus. Zgolj dejstvo, da je potek bolezni lažji, ne daje podlage za obvezno celjenje. Zato bo treba najti drugo rešitev. Nekatere države v Evropi imajo visoko precepljenost, pa nimajo obveznega cepljenja.

Zdaj ko ljudje vejo, da jih niti drugi odmerek cepiva, ki naj bi bil že popolna zaščita, ne varuje več, se tudi med cepljeni pojavlja dvom v cepljenje. Morali bi res preveriti smiselnost in učinkovitost cepljenja.

Dr. Pirnat, kakšne so bili odzivi držav po svetu?

Razen Švedov, ki so imeli le priporočila, ne pa rigoroznih ukrepov, a imajo boljšo statistiko od naše, so države reagirale enako. Na študiji 94 držav se je pokazalo, da so tiste države, ki so uvajale omejitvene ukrepe, imele več umrlih, bolj kot so bili ukrepi dolgotrajni.

Tudi v Ameriki se vidi, da je bolj stvar politike kot stroke. Na Floridi so imeli blage ukrepe, v New Yorku pa zelo stroge. In več umrlih je bilo v New Yorku. Tako se je izkazalo, da so bolj prav ravnali tisti, ki so po začetni paniki videli, da virus ni tako nevaren.

V času koronske krize je izšlo preko 400 000 znanstvenih del, kar se tiče ukrepov, vedenja o virusu in o zdravilih, zato smo veliko bolje informirani kot na začetku. Že pred pandemijo je obstajalo preko sto študij, da kirurške maske ne preprečijo prenosa virusa in so bolj škodljive kot koristne. Študije so pokazale, da ustvarja maska psihološki ter kemični pritisk (lahko so posledic celo rakotvorne). Maske se že po dveh urah uporabe navlažijo. Izdihujemo bakterije, ki so veliko večje od virusa. Ker jih vdihujemo nazaj, smo izpostavljeni okužbam respiratornega trakta. Zdi se mi kriminal, da morajo otroci po več ur nositi maske.

So maske, ukrepi res tako učinkoviti, kot pravijo zagovorniki?

Vsako leto kar delam v zdravstvu so jeseni prisotni respiratorni infekti – od 4 do 20 % je koronavirusov, virusi gripe … Vedno smo vedeli, da bo takrat, ko prihaja gripa, v UKC premalo postelj. Z osebnim telefonom sem klical sošolce na druge klinike, ker smo potrebovali postelje zaradi gripe. Tudi umrljivost ni v vsakem mesecu v letu enaka. Naraste tudi za 30 %. Praviloma takrat umirajo ljudje, ki so tako iztrošeni, da je kakršenkoli virus za njih usoden.

Profesor Ioannidis ugotavlja, da je imela večina pacientov v prvem valu najmanj 2,3 hude bolezni. Tudi brez tega virusa so imeli le še nekaj let življenja in vsak virus bi bil za njih usoden.

Krilatica je bila, da imamo zaradi covida toliko manj drugih bolezni. Toliko manj je bilo ugotovljenih kapi, levkemij, raka…, vendar zato bolezni niso izginile. Ljudje niso upali do zdravnika ali pa so prišli že v zelo napredni fazi raka. Ali pa smo vse viroze in vnetja pljuč pripisovali covid-19. Zdravljenje te bolezni je bilo namreč veliko bolje plačano kot zdravljenje ostalih bolezni. V ZDA so dobili za covid-19 13 000 dolarjev, za ostale bistveno manj.

Če se je bolniku stanje poslabšalo, in je bil na ventilatorjih, pa še 3x več, 39 000 dolarjev. Težko se znebimo vtisa, da so končali na respiratorju zaradi finančnih stimulacij. V Ameriki na začetku niti ni bil potreben pozitiven PCR test.

Kakšen je pravni vidik teh ukrepov?

Glede otrok z maskami smo poskusili dobiti podatke o učinkovitosti in posledicah nošenja mask. Vse kar smo dobili je to, da se vse naše inštitucije sklicujejo na priporočila SZO, iz katerih pa ne izhaja, da so maske varne. To, kar se zatrjuje pri nas, je v očitnem nasprotju s tistim, kar SZO sploh priporoča. Septembra 2020 so objavili, da dejansko ne vedo, kakšni so stranski učinki obveznega nošenja mask in so priporočili, da naj države izdelajo študije, če se odločijo za obvezno nošenje mask.

Pri nas ni bilo narejene niti ene raziskave. To je zaskrbljujoče, kajti uvedli so priporočila kot obveznost, brez raziskav. Številne raziskave potrjujejo, da je maska res učinkovita samo pri tistem, ki je res okužen.

Res škoda, da gospe Bojane Beović ni tukaj, saj sem videl intervju z začetka epidemije, ko je sama izjavila, da maske ne bo nosila, ker v zaprtih prostorih ne ščiti pred virusi. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj je spremenila mnenje in sedaj maske celo zahteva.

Zakaj prihaja do tako različnih ukrepov – maske da/ne, obvezne zunaj da/ne?

Če bi bil ukrep smiseln in učinkovit, bi v času brez mask vsi zboleli. Največ okužb je bilo po statistki v času zaprtja države. To je jasen pokazatelj, da ukrepi ne delujejo.

Morda so bili ljudje v bolnicah tudi zaradi drugih stvari, morda zaradi osame, ki prizadene sploh starejše in seveda, ljudje so kršili ukrepe. Ampak večina se jih je držala, celo predolgo in ni bilo nobenih rezultatov. Odločevalci bi se morali vprašati, če je posamezen ukrep sploh smiseln, če ne prinaša rezultatov.

Ko se je začelo govoriti o obveznem cepljenju, so prišle na dan informacije, da naj testiranje ne bi bilo učinkovito. To govorim že od vsega začetka. Učinkovitost ukrepov bi se morala videti. Vendar ni nobene analize in nobene statistike, sprejemajo se celo ne nujno v odvisnosti od števila bolnikov… Dejansko ni jasnega razloga za take ukrepe.

Dr. Pirnat, če primerjamo dnevno okužene v 2020 prvih pet dni septembra in letos v istem času, vidimo, da je bilo lani 44 okuženih na dan, letos pa skoraj 600, pa so ljudje preboleli in so cepljeni in tako naprej. Od kod razlika?

Velja poudariti, da so testi zelo nezanesljivi. Te številke so odvisne od števila testov. Treba je vedeti, koliko testov je bilo narejenih na tisti dan. Preko medijev se ljudem daje zavajujoče informacije – število pozitivnih s testom, ki je v velikem procentu lažno pozitiven. Torej ljudje nimajo znakov bolezni.

Če citiram dr. Karry Mullisa, ki je dobil za iznajdbo PCR metode Nobelovo nagrado. To je čudovita stvar. Omogoča, da lahko drobec genetskega materiala, ki ga ne moremo dokazati, pomnožimo s tako imenovano »polimeric chain reaction« (polimerazno verižno reakcijo, od tod ime PCR). In postanejo zadeve vidne. Vendar, če prevečkrat pomnožimo material iz vzorca, dobimo vse mogoče. V nosu živijo številne bakterije in virusi in razgradni produkti celic, in lahko prikažemo marsikaj. On je rekel, da je to metoda, ki služi za znanost, ni pa metoda za diagnozo. PCR nikakor ne more povedati, ali je nekdo bolan ali okužen. Vsi poznamo veliko ljudi, ki so bili na testu pozitivni in bili zato v karanteni, pa jim nič ni bilo.

Tudi SZO je potrdila, da se je pomnožilo prevečkrat. Če pomnožimo prevečkrat, bo vsak na svetu pozitiven. Pokazalo se je, da so vse države po svetu uporabljale PCR test s prevelikim številom pomnoževanja odvzetega materiala.

Ameriški CDC (Center for Disease Control and Prevention) svetuje, da se dela samo 28-kratno pomnoževanje. Uradni podatek je, da smo v Sloveniji delali 40-kratno pomnoževanje. Dr. Reiner Fuellmich vodi raziskavo skupaj s sto strokovnjaki, ker meni, da gre za zločin proti človeštvu in meni, daje to pandemija lažno pozitivnih testov. Tudi po mojem mnenju mora diagnozo postaviti zdravnik, ne pa test. Test lahko samo potrdi zdravnikovo domnevo. Test mi potrdi virus, da lažje potrdim terapijo. S testom, ki je 95 % lažno pozitiven pa samo delamo paniko.

Številke pozitivnih na testu, številke umrlih, ki so imeli mesec pred smrtjo pozitiven test, samo strašijo ljudi. Nikoli se ni jasno povedalo, koliko ciklov naredimo. Nihče ni sledil, kaj se dogaja s pozitivnimi osebami. To je skregano z znanstvenim pristopom. Nikogar ni zanimalo, kaj se je potem dogajalo z ljudmi. Samo v karanteno se jih je dalo. Koliko ljudem je bilo onemogočeno delo, kakšna je bila gospodarska škoda…?

Ministrica za šolstvo pravi, da šole morajo biti odprte, ampak tako kot je zastavljeno, bo spet treba iti na online pouk. Vsi vemo, da je čez zimske mesece vedno vsako leto manjkalo nekaj otrok zaradi virusov.

Zdaj pa je eden pozitiven zaradi lažnega testa in gredo vsi v karanteno.

Gospod Urbančič, dr. Fullmilch izpodbija verodostojnost testa. Kaj se zgodi, če njihova tožba uspe, in PCR dejansko ne bo merodajen?

Najbrž bodo našli nek drug test. Zavedajo se, da bo slej kot prej tega konec. Cepljenje je cilj. Če gledamo s stališča virusa, zakaj se morajo samo necepljeni testirati? To je diskriminacija. Tudi cepljeni prenašajo virus. Ta prisila, ki jo zdaj izvajajo, ima lahko drugačne posledice, kot so si zamislili. Nekateri se raje namerno okužijo.

Podatki kažejo, da cepljenje ni rešitev.

Dr. Pirnat, kakšna je utemeljenost cepljenja?

Ko smo pri tem testiranju, dr Fullmilch in drugi zelo ugledni strokovnjaki, prav tako Nobelovi nagrajenci, zatrjujejo, da je to pandemija PCR testa. Če to pade, pade na stotine milijonov odvzema pravice do dela, pravice do šolanja…

Zanima je bila teza, da se ljudje raje okužijo. Potem dejansko veš, kaj te čaka. Ljudje so se družili in velika večina je že prebolela. Morali bi najti tiste, ki so imuni. Naravna imunost je trajnejša. Takih ni malo.

Za mlade se je dejansko manj nevarno okužiti kot pa cepiti. Kot zdravnik menim, da ne bomo imeli problema s številom bolnišničnih postelj. 90% starejše generacije je zdaj cepljene, mladi pa niso nikoli polnili postelj. Lahko morda kakšen že prej zelo bolan otrok lahko tudi umre zaradi covida. Vendar je več mladih naredilo samomor ali umrlo odo drugih bolezni kot pa umrlo od covida.

Mislim, da tudi če bi se namerno okužili, ne bi polnili bolnišnic. Bolj se bojim, da bodo jeseni in preko zime polnili postelje tisti, ki so se cepili, če se uresničijo opozorila zelo izkušenih kolegov, ki svarijo pred srednjeročnimi posledicami cepljenja. Namreč to, da cepivo lahko ojača naslednje srečanje z virusnimi obolenji. V tem primeru bodo ti ljudje veliko bolj zboleli, ko drugič srečajo virus in takrat bo res hudo. Na to je opozorila tudi SZO in lahko le molimo, da temu ne bo tako.

Ljudje, ki gledamo s previdnostjo na cepljenje, smo takoj ožigosani kot anticepilci. Nisem proti cepljenju, mislim, da so cepiva v medicini zelo pomembna. Vendar to, kar imenujemo cepiva proti covidu je sporno. Prvič v zgodovini medicine smo uporabili novo tehnologijo.

Običajno cepljenje sicer izgleda tako, da omrtvičimo virus, da se ne more več razmnoževati in ga vbrizgamo v telo. Telo naredi protitelesa in se zna braniti pred boleznijo. Cepimo se preden pride recimo gripa. Ko pride pravi virus gripe, je telo pripravljeno na obrambo.

Zdaj prvič v zgodovini medicine uporabljamo cepiva na nov način – v telo damo informacije, da naše telesne celice naredijo en delček virusa. Predvidevali so, da bo telo naredilo na ta delček protitelesa in bo znalo odreagirati na živ virus.

Vendar je bilo pri teh cepivih veliko poslovnih skrivnosti. Pri registraciji cepiv, oziroma genske terapije, je bilo spregledano, da ta cepiva, ki povzročajo nastanek te bodice, pravzaprav, da naše celice naredijo milijarde teh bodic, ne ostanejo na mestu vboda. Ti, ki so razvijali cepiva, so domnevali, da bodo samo celice na mestu vboda proizvajale tako imenovani »spike protein«.

Prof. dr. Byram Bridle, ki ga je najela kanadska vlada, da prav tako razvije cepivo, je delal po istem principu. Prišel je do podatkov o biodistribuciji nanodelcev, v katerem so ti mRNA zapakirani. To je dobil od japonske regulatorne agencije in na svojo grozo je ugotovil ter takoj alarmiral javnost, da cepivo ne ostane na mestu vboda, ampak se razširi po vsem telesu v vse organe. Kopiči se v največjih koncentracijah v jajčnikih, v možganih in vse naše telo začne proizvajati spike protein.

Pokazalo se je, da je virus nevaren človeku zaradi teh bodic. Mi pa zdaj te bodice proizvajamo v lastnih telesih. Za virus, ki je bil najprej respiratoren, se je iz tega razloga izkazalo, da povzroča motnje strjevanja krvi. Zato je toliko sopojavov po cepljenju.

Na kakšen način so dejansko preizkusili ta cepiva?

Kot vemo, je nastala strahotna panika ob pandemiji. Predsednik Trump je začel tekmo za cepivo. Proizvajalci cepiv so imeli 20 let izkušenj, vendar v 20-ih letih niso naredili dovolj varnega in učinkovitega cepiva. 20 let so bili neuspešni. Ker je bila zdaj napovedana svetovna kataklizma, so pospešili, preskočili so fazo preizkušanja na živalih.

Vendar če se vrnemo nazaj, v dvajsetih letih so s temi cepivi v živalskih poskusih dosegli, da je živalsko telo tvorilo protitelesa. Vendar je v roku 2, 3 let večina živali umrla. To fazo smo preskočili. Ta cepiva nimajo dovoljenja za normalno registracijo, kar traja običajno deset let. Ta cepiva so prvič v življenju eksperimentalno preizkušana na ljudeh.

Ta cepiva so dobila, najprej v Ameriki, urgentno dovoljenje za uporabo. Za to, da zdravilo dobi to dovoljenje, mora izpolnjevati dva pogoja – eden je, da obstaja hudo nevarna bolezen. Vemo, da to ni res – SZO je napovedala 23x večjo smrtnost, kot je dejansko.

Drugi pogoj, da preskočiš varnostne študije je, da ni nobenega drugega zdravila. To je uradna verzija.

Zgodilo se je, da je večina zdravnikov trdila, tudi pri nas, da zdravil ni. Dali so neke virostatike, za katere se je pokazalo, da niso učinkoviti. Profesor Didier, ki je vodja največje epidemiološke bolnice v Evropi, v Marseillu, kjer imajo res veliko izkušenj, je zdravil paciente z hidroksiklorokinom. Obvestil je javnost, da je to izjemno učinkovito. Posledica pa je bila, da je imel pravne težave. Klican je bil na sodišče, da uporablja zdravilo, ki ni registrirano za to bolezen.

Kmalu za tem se je pojavila španska študija, ki je pokazala, da 4x bolj pogosto zbolijo in umrejo tisti, ki imajo premalo D vitamina v krvi. Vsi ki živimo danes, imamo 50% manj D vitamina, kot bi bilo priporočeno.

Vsa te informacije pa vseeno niso povzročile, da bi zdravstvo prisluhnilo. Eden najbolj znanih internistov v Ameriki, prof. dr. Peter Mercola, je izdelal protokol, ki vsebuje hidroksilorokin, ivermektin, cink, D vitamin, antibiotik po določenem protokolu. Po tem protokolu se danes v Ameriki zdravi na tisoče ljudi. Celo pred senatom je predstavil rezultate, da se s predbolnišničnim zdravljenjem zmanjša število hospitalizacij za 80 %.

Gospa Beović pravi, naj se cepimo iz solidarnosti in naj ne preobremenimo bolnišnic. Jaz verjamem, da bi s pravočasno terapijo po tem protokolu preprečili obremenitev bolnišnic in smrtnost.

Zakaj potem ivermektin ni dovoljen oziroma se ne uporablja pri nas?

Težko se znebiti vtisa, da se zaradi vpliva farmacevtske industrije na regulatorne agencije (to je npr. Evropska medicinska agencija) poskuša favorizirati cepiva. Ta cepiva so stala milijarde in vse države so jih že vnaprej plačale. Seveda, če bi sedaj priznali, da obstaja učinkovito zdravljenje, bi takoj izgubili pogojno dovoljenje za uporabo cepiv.

Kako je možno, gospod Urbančič, da ima lahko v pravnem svetu farmacevtski lobi tako močan vpliv?

Pri nas se zakonodaja ne sprejema na taki podlagi, težko ocenim, kako pride do takega vpliva, vendar glede na to, da je taka zagretost za cepljenje, da cepiva reklamirajo kot Frutek, lahko domnevam, da se sprejemajo kakšne nagrade.

Do sedaj se še ni zgodilo, da bi bila za cepiva reklame. Že to reklamiranje gre v napačno smer. Ne reklamirajo zaradi javnega zdravja, ampak kot možnost, da normalno delaš in živiš. Že samo nagovarjanje k cepljenju je bilo povsem zgrešeno. Ne moreš utemeljevati cepljenja s tem, da greš lahko v trgovino.

Če bo stroka kdaj ugotovila, da so to res učinkovita cepiva, je razlog za cepljenje lahko kolektivna imunost in varovanje lastnega zdravja. Ne pa opravljanje normalnih potreb.

V prvih dneh oktobra naj bi se sprejel zakon o nalezljivih boleznih? Lahko reši to zagato?

Bojim se, da jo bo samo povečal, saj če bodo ti ukrepi, ki prekomerno posegajo v pravice, zapisani v zakon, bodo imeli odločevalci za njihovo izvajanje zakonsko podlago. Če pogledamo predloge, ki so bili v prejšnji noveli zakona o nalezljivih boleznih, so bili ukrepi dobesedno prepisani v zakon, ne da bi se določili pogoji, pod katerimi bi se izvajali. Šli so v takšno skrajnost, da lahko zapustiš svoj dom do oddaljenosti 50m. To je na primer ukrep, ki bo lahko uporabljen, ne da bi vedeli pod kakšnimi pogoji. Te ukrepe bi bilo treba razvrstiti glede na težo bolezni, kajti če se jih bo lahko uporabljalo že za prehlad, je to, kar se nam zdaj dogaja, še lepo. Ukrepi bodo imeli zakonsko podlago in to je zaskrbljujoče.

Oddaja

Dodatek oddaje 1

 

Dodatek oddaje 2

 

PREBERITE TUDI:

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj