Namesto uvoda

“Fiat institutia, pereat mundus” (lat.) – “Naj se uresniči pravičnost in propade prevzetnost”

Običajno se tolmači kot izraz brezdušne in neusmiljene birokratske ozkosrčnosti, v smislu: “Naj se ravna po predpisih, čeprav propade svet”, ki stremi za izpolnitvijo črke zakona za vsako ceno ali tudi kot prizadevanje, kako uresničiti ideal pravičnosti v praksi in kako se boriti proti vsemu, kar bi temu prizadevanju nasprotovalo.

Namesto uvodnih pojasnil

V prejšnji objavi »Pravu v posmeh« (19.9.2020) sem pisala o vladnih odlokih in njihovi pravni nevzdržnosti. Seveda ne gre samo za odloke, temveč tudi za druge podzakonske predpise, priporočila, smernice, okrožnice in druge oziroma drugače poimenovane dokumente, s katerimi država močno posega v temeljne človekove pravice in svoboščine državljank in državljanov. Ta objava je logično nadaljevanje prejšnje.

Pri svojem delu se dnevno srečujem s posledicami ukrepov, ki izhajajo iz zgornjih predpisov, in sicer:

  • na delovnopravnem področju: s posegi v pravice delavcev IN delodajalcev;
  • na področju varstva pacientovih pravic: s posegi v pravice pacientov IN zdravstvenih delavcev;
  • na področju vzgoje in izobraževanja: s posegi v pravice otrok (tudi njihovih staršev) IN pedagoških delavcev.

Utemeljeno? Pravno dopustno?

Večinoma ne. Utemeljitev bi presegla namen te objave. Tokrat želim pojasniti “večno” in zelo pomembno vprašanje ljudi: “Kaj lahko naredim?” ali “Se lahko pritožim?”

Pravica do pravnega sredstva je ustavno zagotovljena pravica (25. člen URS): “Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih”.

Ne gre za vprašanje pravnega sredstva kot takega (vsakdo lahko pravno sredstvo vloži), vprašanje pa je, kaj se bo s pravnim sredstvom “zgodilo”? To je vselej nehvaležno napovedati, v teh časih, ko se (pre)pogosto zdi, da imamo pravno državo res samo še na papirju, pa še veliko bolj. Konkretno glede vlaganja pravnih sredstev, vezanih na ukrepe iz zadevnih predpisov, pa …

Ustavno sodišče Republike Slovenije je presojalo ustavno skladnost dveh odlokov Vlade RS. Sodišče je ocenilo, da pobuda odpira posebej pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje sistemske narave, do katerega se Ustavno sodišče RS še ni imelo možnosti opredeliti in ki bi se utegnilo zastavljati tudi v zvezi z morebitnimi prihodnjimi akti enake narave in primerljive vsebine.

In je odločilo. S petimi glasovi proti štirim.

Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020 sem prebrala. Tudi vsa ločena mnenja, pritrdilna in odklonilna. Ne bom komentirala. Bom raje citirala del odklonilnega ločenega mnenja:

“Po mojem mnenju Ustavno sodišče v obravnavani zadevi svojega poslanstva ni opravilo. Spornih ukrepov Vlade, s katerimi je ta intenzivno posegla v človekove pravice, ni kritično pretehtalo. Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da je treba v razmerah epidemije, ker so za slovenski prostor nove in ker virus Covid-19 še ni dovolj raziskan, izvršilni oblasti prepustiti skoraj neomejeno široko polje proste presoje pri izbiri in izvedbi ukrepov, s katerimi je posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine. Odločba, h kateri dajem to ločeno mnenje, je po mojem mnenju nevaren precedens. Ustavno sodišče je z njo slovenski javnosti poslalo jasno sporočilo, da bo izvršilni oblasti v času epidemije dopustilo sprejetje še tako intenzivnih in nerazumno obrazloženih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, ker je Vladi v kriznih razmerah pač treba zaupati. S tem se je Ustavno sodišče odpovedalo svojemu temeljnemu poslanstvu – nadzoru nad ravnanjem izvršilne oblasti, s katerim ta posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.”
(Iz Odklonilnega ločenega mnenja ustavnega sodnika dr. Roka Čeferina, št. U-I-83/20-41 z dne 10. 9. 2020)

Priporočam branje. Odločbe. Ločenih mnenj. Kolumne ustavnika dr. Andraža Terška: Komentar odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-83/20: duh je nepovratno ušel iz steklenice (IUS-INFO, 18.9.2020).

Na vprašanje, ali sem zato izgubila zaupanje v pravo, pa …
Ne. Pravo kot tako ne more izgubiti zaupanja. Zaupanje lahko izgubi človek, ki sprejema odločitve, ki so pravu v posmeh, človek, ki ravna tako, da je pravu v posmeh (in ne samo pravu!). Ali če odgovorim s plastičnim primerom. Orodje, ki v osnovi služi dobremu namenu, lahko v rokah človeka postane tudi orožje, ki povzroči veliko škodo, tudi nepopravljivo.

Tako je tudi s pravom. In medicino. In šolstvom. In…

Še vedno verjamem v človeka, ljudi. V dobro in prav. V pravičnost. Bo pa vsekakor sodna veja oblasti sedaj – morda kot še nikoli doslej – na veliki preizkušnji, da upraviči ali nazaj pridobi zaupanje človeka, ljudi.

“Naj se uresniči pravičnost in propade prevzetnost!”

“Ignorantia iuris nocet!”

mag. Ana Poljak, univ. dipl. prav.,
BALANCE pravno svetovanje,
pooblaščenka v postopkih zaščite pravic otrok in staršev

FB: https://www.facebook.com/balancepravnosvetovanje/

Preberite tudi:

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj