“Ignorantia iuris nocet” – nepoznavanje prava škodi. Splošno pravno načelo, ki temelji na domnevi, da vsakdo pozna pravne predpise ali pa se z njimi lahko seznani.

Prizadevanje za seznanjenost s pravnimi predpisi pa v praksi za posameznika predstavlja velik izziv. Pravo – sistem pravnih načel in pravnih pravil, ki urejajo življenjsko pomembno zunanje vedenje in ravnanje ljudi v pravno organizirani družbi – je za prava neuke ljudi zelo kompleksen sistem, prepogosto težko razumljiv in nepregleden. To še posebej velja na področju zdravstvenega varstva.

Pravica do zdravja ni samo temeljna človekova (deklaracijska in konvencijska) in temeljna ustavna pravica. Je tudi ena najpomembnejših družbenih vrednot. Ko gre za pravice pacientov in njihovim pravicam ustrezne dolžnosti zdravnikov, je država svojo primarno obveznost – kakovostna in učinkovita pravna zaščita pravice do zdravja in njenih ožjih segmentov – uresničila tudi s sprejemom Zakona o pacientovih pravicah. Zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Namen zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem.

Z Zakonom o pacientovih pravicah so urejene naslednje pravice:

  • pravica do dostopa do zdravstvene obravnave in zagotavljanja preventivnih storitev,
  • pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni obravnavi,
  • pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti,
  • pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave,
  • pravica do spoštovanja pacientovega časa,
  • pravica do obveščenosti in sodelovanja,
  • pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju,
  • pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje,
  • pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja,
  • pravica do drugega mnenja,
  • pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo,
  • pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov,
  • pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic,
  • pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.

Temeljne pravice pacientov in njim ustrezajoče temeljne dolžnosti zdravnikov so v zakonu dovolj jasno in natančno urejene in opredeljene, a v praksi pogosto prihaja do njihovih kršitev. Zapisano drugače, obširen seznam deklerativno opredeljenih pravic je za pacienta zgolj »mrtva črka na papirju«, če se tudi v praksi – dosledno in brez izjem! – ne uresničujejo. (Pre)pogosto se ne. To zapišem kot nekdo, ki se pri svojem delu s temi vprašanji redno sooča. Zaradi tega je še bolj pomembno, da pacient dobro pozna samo vsebino posameznih pravic, načine njihovega uresničevanja ter možnosti ukrepanja v primeru kršitev.

Zakon, pa tudi sama narava odnosa med pacientom in zdravnikom, ki temelji na zaupanju in spoštovanju (ali bi vsaj morala temeljiti!), spodbuja sprotno razreševanje nesporazumov in morebitnih sporov nastalih tekom zdravstvene obravnave. V kolikor to ni možno, je v skladu z zakonom za obravnavo kršitev pacientovih pravic predviden dvostopenjski postopek. Pacient, ki meni, da so mu bile kršene pravice, ima pravico do prve obravnave kršitve pacientovih pravic pred pristojno osebo izvajalca zdravstvene dejavnosti – postopek z zahtevo za prvo obravnavo kršitve. Druga obravnava kršitve pacientovih je predvidena pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic – postopek z zahtevo za drugo obravnavo kršitve.

Zakon ima na področju ureditve uresničevanja pravic pacientov, predvsem učinkovite pravne zaščite teh pravic, prizanesljivo rečeno, še veliko rezerve. Veliko bolj zaskrbljujoče je dejstvo, kako postopki obravnave kršitev pacientovih pravic potekajo v praksi (več o tem morda kdaj drugič). Pošteno pa je ugotoviti, da ima tudi ta medalja – kakor vselej – dve plati. Drži, da postopki uveljavljanja pacientovih pravic niso preprosti, pregledni in hitri. Tudi učinkoviti, nepristranski in pošteni, vsaj po mojih izkušnjah, (pre)pogosto niso. Pa bi morali biti, ne zgolj zaradi spoštovanja temeljnih (postopkovnih) načel, ampak predvsem zaradi zavezanosti zdravniški etiki.

Res pa je tudi, da se ljudje preredko odločajo uveljavljati svoje pravice! Razlogi so seveda različni. Včasih gre za preprosto nepoznavanje samih pravic. Povečini pa gre razloge iskati bodisi v še vedno zelo močno privzgojenem in zakoreninjenem strahospoštovanju (»če se pritožim, bo še slabše«), bodisi v skoraj romantični naivnosti, da bo za njihove pravice poskrbel nekdo drug (»povejte mi, kdo?!«) ali v stanju sprijaznjenosti, nemoči in obupa (»tako pač je«).

Za svoje zdravje smo v prvi vrsti odgovorni sami. Enako je z našimi pravicami. Zavedati se moramo, da uveljavljanje pravic, ki jih kot pacienti imamo, ne pomeni nič drugega kot upravičeno zasledovanje pravice do zdravja in kot tako predstavlja odgovorno ravnanje!

“Ignorantia iuris nocet!”

mag. Ana Poljak, univ. dipl. prav.,
BALANCE pravno svetovanje,
pooblaščenka v postopkih zaščite pravic pacientov, staršev in otrok

FB: https://www.facebook.com/balancepravnosvetovanje/

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj