Spoštovani državljani Republike Slovenije in spoštovane državljanke Republike Slovenije.

1. Odgovor DZ:

Danes, ko je zakonski rok za “molk organa” (DZ) že potekel in je Informacijska pooblaščenka že poslala na DZ zahtevo, da se mi omogoči dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, torej je utemeljenosti moje zahteve PRITRDILA, sem prejel odgovor DZ: do vpogleda v neveljavne glasovnice in kvoruma nisem upravičen.

Odgovor je vljuden in obsežen. Izrecno, večkrat, izpostavi nujnost “dejanske tajnosti” glasovanja, pomen “vesti” in “avtonomije” poslancev, njihovo “nevezanost” na kakršna koli navodila. Torej sta rdeči niti v moji vlogi na US in v odgovoru DZ enaki. To je dobro. Razen, a ne nujno, če bi v takšnem odgovoru DZ lahko našli nekaj malega porogljivosti do volilnega telesa, ščepec oblastne arogance, pridih argumenta moči, namesto moči argumenta. Vtis o tem prepuščam javnosti. In, upam, Ustavnemu sodišču.

2. Več kot le odgovor:

DZ ne odgovori na moj temeljni očitek. Oziroma, DZ na moje vprašanje in na njegovo utemeljitev ne odgovori neposredno, pač pa argumentacijo moje zahteve spreobrne v svoj odgovor. Moja zahteva je utemeljena z očitkom, da tajnost glasovanja, avtonomija poslancev in možnost odločanja izključno po svoji vesti in odgovorno, brez navodil, nimajo ustrezne pravne in praktične zaščite. DZ pa na to odgovarja, da je moja zahteva tista, ki ogroža te elemente odločanja. Tudi to vprašanje se mi zdi vredno obravnave pred Ustavnim sodiščem.

3. Bistvo:

Zato ponovim. Vpogled v neveljavne glasovnice sem zahteval kot vpogled v dodatni in zelo pomembni dokaz, da omenjeni elementi glasovanja niso ustrezno zavarovani in kot vpogled v močan indic o tem, kako močno je bila “tajnost” glasovanja za kandidata za mesto sodnika Ustavnega sodišča okrnjena ali celo očitno in grobo kršena. DZ posredno odgovarja, da v obstoječi pravni ureditvi in praksi glasovanja, ki mora biti tajno, avtonomno, odgovorno, nevezano na predhodna navodila in vestno, ne vidi težav. Po mnenju DZ je moja zahteva tista, kar ogroža te elemente, če bi ji ugodili. To vprašanje se mi zdi vredno presoje pred Ustavnim sodiščem.

Da glasovanje, ki je določeno kot tajno, ob obstoječi pravni ureditvi in praksi dejansko ni tajno je odlično utemeljil nekdanji sodnik in podpredsednik US, zasl. prof. dr. Ciril Ribičič, v nedavnem članku za Objektiv, “Ples v maskah”, kjer je tudi zapisal, da bi bilo tako glasovanje, kot se je izvedlo v torek, 16.6.2020, “treba razveljaviti.”

Argumentaciji, da gre pri teh zadevah, tovrstnih podatkih, za informacije javnega značaja je že pritrdila Informacijska pooblaščenka. DZ ji je ugovarjal. Upravno sodišče o tem vprašanju, o nesoglasju med DZ in Informacijsko pooblaščenko glede tega vprašanja, že približno dve leti ne odloči. Tudi to se mi zdi pomembna informacija za javnost. Moje trdno prepričanje je, da to vsekakor so informacije javnega značaja – nekaj, kar ima javnost pravico vedeti. Kako je v obravnavani zadevi naslovila DZ, pripenjam spodaj.

Večkrat sem prebral odgovor DZ. Poskušam ga razumeti. Ne navdušuje me.

4. Druga zanimiva stališča DZ v odgovoru:

V odgovoru DZ lahko preberete še druge trditve in stališča, ki so pomembna in zanimiva. Na primer (gre za več kot le sugestijo) o tem, da je v domeni svobodnega odločanja poslank in poslancev tudi odločitev, da ne glasujejo, da ne pridejo na sejo DZ in da glasujejo neveljavno. Res? V luči USTAVE? Z vidika demokracije? V odnosu do “oblasti ljudstva”, do volivk in volivcev? V odnosu do reprezentativnega mandata “predstavnic in predstavnikov vsega ljudstva”? V odnosu do etike politike in državniške spodobnosti? In nenazadnje, v luči nedavno sprejetega ETIČNEGA KODEKSA v DZ? Morda. A to nikakor ne pomeni, da informacije o tem “niso” informacije javnega značaja. Trdim, da ima javnost, volivke in volivci, ljudstvo pravico do teh informacij.

Mislim, da bi morala biti ta pomembna in zanimiva vprašanja razumljena kot pomembna in zanimiva tudi za Ustavno sodišče: toliko pomembna in zanimiva, da bi se o njih izreklo.

5. Rdeča nit:

Rdeča nit pa ostaja in bo ostala nespremenjena: gre za vprašanje ustavnosti in za vprašanje etike politike: v pravem in najširšem pomenu besede – v smislu politične filozofije in odločevalske prakse. In tudi etika politike (ki sem ji namenil eno od svojih knjig) ima ustavnopravne elemente, izhodišča in posledice. Za delovanje institucij – vpliva, moči, odločanja. Nič več. A tudi ne manj.

6. Svarila: Zavedam se, da si s tem (kot utemeljeno menijo dobroverni svarilci pred tem ravnanjem) nisem koristil, še manj naredil usluge. Prav nasprotno. Zavedam se nevarnosti, možnih škodljivih posledic zase. Sklicujoč se na tenko knjižico modre barve, na kateri piše Ustava Republike Slovenije, naslavljam neprijetna ustavnopravna vprašanja, dvome, sugestije in trditve na družbeno najpomembnejše in najmočnejše politične institucije. In vem, da lahko sledijo velike… neprijetnosti.

Ne vidim pa razloga, da bi sledile. Ker zadeva ni osebne, ampak institucionalne, sistemske in strokovne narave. V zadevah, ki so osebne narave, se vlagajo civilne tožbe ali kazenske ovadbe in tožbe. Ali nemara ustavne obtožbe. O teh razlogih ne govorim ali pišem, o teh razlogih nisem niti razmišljal. In jih očitno ne zatrjujem. Ustavnopravna vloga na Ustavno sodišče je nekaj povsem drugega. Navsezadnje predstavlja moje poklicno in javno delo. S to razliko, da sem pač – po naključju – akter v tej zadevi, ne le pravni svetovalec, pooblaščenec ali strokovni pomočnik.

Vidim pa utemeljen razlog za vljudno in konstruktivno ustavnopravno mišljenje in razpravo, predvsem pa za pomembno odločitev Ustavnega sodišča o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih.

Navsezadnje pa USTAVA in tisto, kar izrecno in implicitno vsebuje, kar predstavlja, odraža in iz česar je izšla, predvsem temeljna načela in vrednote, koncepti, na katerih temelji USTAVA in ki jim hkrati namenja pravno zaščito, je in bo ostalo večje od sleherne, še tako velike in daljnosežne neprijetnosti za posameznika.

Navsezadnje, ko sem diplomiral na pravni fakulteti sem dal zaprisego. Ostajam ji zvest. In od tega ne odstopam.7. Zagotoviti spoštovanje USTAVE, ustavnosti in pristne demokratičnosti:

Ne gre za vprašanje zmage ali poraza. Zato tudi ne gojim posebnih pričakovanj. Razen enega, izpostavljenega. Središče moje vloge je jasno in razumljivo: zagotoviti optimizacijo, maksimalno možno mero zavarovanja “tajnosti”, “avtonomije”, “odgovornosti” in “vestnosti” pri delu zakonodajne veje oblasti, tudi pristne “demokratičnost in “transparentnost.” Pred javnostjo, pred volivkami in volivci, pred “oblastjo ljudstva.” Ali predvsem z ozirom na ustavno načelo “oblasti ljudstva” in pristne ustavne demokracije, utemeljene na vladavini Prava. Seveda tudi ob pravno ustrezni in učinkoviti zaščiti in uresničevanju “človekovega dostojanstva” in “moralne integritete” slehernega posameznika kot osebe. Širše pa zagotoviti to politično kakovost, te cilje, ki so hkrati koncepti in vrednote, pri delu vseh institucij oblasti, tudi izvršilne veje oblasti in institucije Predsednika Republike Slovenije.

Sistemska ureditev predlaganja kandidatk in kandidatov za mesto sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča RS, političnega odločanja o teh kandidatkah in kandidatih, končno pa volitve teh kandidatov in kandidatk v DZ (sistemska ureditev v smislu pravne ureditve in politične prakse) ni ustrezna. O tem slovenska ustavnopravna stroka piše in razpravlja že vrsto let. Spremembe se ne zgodijo.

Glasovanja, ki so formalno opredeljena kot “tajna, odgovorna, avtonomna, nevezana na kakršna koli navodila in vestna (ali “po vesti”),” dejansko, v praksi, niso takšna.

Moj pravniški kolega je danes, v zasebni korespondenci, k temu še dodal, da načelo pravne države ne dopušča t.im. zlorabe pravic. Ima prav. O tem je že večkrat odločilo tudi Ustavno sodišče. Zato se mu zdi, da gre v primeru, ko poslanci pred javnostjo napovejo, kako bodo glasovali, potem pa ne le glasujejo drugače, ampak sploh veljavno ne glasujejo, za zlorabo pravice, pristojnosti, položaja, javne funkcije in privilegija-z-odgovornostjo biti zakonodajni odločevalec/odločevalka. Tega nisem vključil v svojo vlogo na Ustavno sodišče. Morda jo dopolnim, ker argument ni od muh.

8. Sklep:

In če “tajna” glasovanja niso zares tajna in niso pravno učinkovito zavarovana kot “tajna, avtonomna, odgovorna in vestna,” to pa je preverljivo in dokazljivo, tudi z vpogledom v neveljavne glasovnice in s presojo nihanj pri kvorumu, so ustavno nesprejemljiva. To je moje pričakovanje: da bo Ustavno sodišče o tem pomembnem vprašanju meritorno odločalo in odločilo. Pri tem pa na DZ naslovilo zahtevo za predložitev neveljavnih glasovnic in nihanja pri kvorumu na seji DZ v torek, 16. 6. 2020.

9. Post scriptum: zakaj implicitna “ustavna pritožba”? In to je bistveno.

Človek, tudi ustavnik in univerzitetni učitelj ustavnega prava, ne more “kar tako” nasloviti Ustavno sodišče RS s pobudo (v smislu “želje”), da presodi o ustavnosti določene pravne ureditve in posledične politične prakse. Na primer že zato in samo zato, ker se mu zdi protiustavna.

Za to mora izkazati t.im. PRAVNI INTERES. Tega pa izkaže, če prepričljivo utemelji, da pred Ustavnim sodiščem napadena (groba beseda… morda “spodbijana”) pravna ureditev in politična praksa neposredno posegata v njegove pravice, svoboščine, oziroma pravno varovane interese in pravni položaj (po 24. členu Zakona o Ustavnem sodišču in naslednjih členih). Da bi v tem, obravnavanem primeru lahko izpolnil stroge kriterije za priznanje “pravnega interesa,” sem moral utemeljiti, da sta spodbijana (‘napadena’) pravna ureditev in posledično politična praksa neposredno posegla v moj pravni položaj, pravice in interese.

Zato sem moral utemeljiti, da sem bil sam zaradi tega “oškodovan.” Zato sem v pobudo implicitno, z neposredno vsebinsko in logično povezavo med pravno ureditvijo in politično prakso, ki ji očitam neustavnost, na eni strani, in mojo vlogo v tem primeru, na drugi strani, vključil še razloge za hkratno ustavno pritožbo. Ob tem sem moral utemeljiti, da je bilo oškodovanje pomembno, znatno in da gre hkrati za pomembno pravno vprašanje. Tudi, da pomen vseh vprašanj, ki so zaobjeta v vlogi na Ustavno sodišče, presega pomen enega samega, tega, mojega, konkretnega primera.

Drugače ni šlo.

Želim in pričakujem, da bo Ustavno sodišče pravno ureditev in politično prakso (sistemsko ureditev in politični proces) glede tega vprašanja analiziralo, ovrednotilo in ustavnosodno presodilo.

Seveda pa, kot vselej, odločno stojim za vsako ustavnopravno trditvijo, zapisano v vlogi. Tudi za argumentacijo t.im. doktrine o “stopnjevanju sankcij,” o kateri sem pisal že pred 20 leti. A iz tega naslova ne pričakujem ničesar.

Pripenjam, kar imam na voljo. Celotno vsebino vloge na Ustavno sodišče RS seveda hranim. A z objavo vloge v celoti se mi ne mudi in morda niti ni potrebna.

10. Brez naivnih in romantičnih pričakovanj

Upam, da mi je uspelo dovolj jasno utemeljiti, za kaj gre in za kaj ne gre pri tej zadevi. In če se vmes ne bom domislil še katerega drugega ustavnopravnega argumenta, bom počakal na odločitev Ustavnega sodišča, kakršna koli že bo. Vsekakor jo bom mirno sprejel.

Na medijski senzacionalizem in zavajanja, na “kričave,” bombastične naslove, prirejene kontekste, izpostavljanje “pritožbe” in njeno postavljanje pred “pobudo,” ipd…, in na nadvse neprijetne besede, ki sledijo (ker je vse to pri nas matematična konstanta javnega komuniciranja, aksiom naslavljanja javnosti in forumskih pisanj) pa nimam vpliva. Vem, da vse to sledi. To zelo dobro vem. In sprejemam kot realnost.

(Op.: Zgolj dve dobronamerni opazki: (1) pravni pouk v odgovoru DZ je napačen; (2) vljudno vabim k branju odgovora DZ v celoti – za občutek javnosti o pomanjkanju veščine argumentacije, o protislovjih in nesmislih, celo oksimoronih – “bistroumnih nesmislih.” Predvsem pa o tem, kako zakonodajna oblast – etično, pravno in politično – razume samo sebe. Med močjo argumenta in argumentom moči je obsežen prostor. Temačen, zamegljen, z vmesnimi znamenji, a tudi nepreštevnimi pastmi in nevarnostmi.)

Dr.. Andraž Teršek, ustavnik in državljan Republike Slovenije

PREBERITE TUDI:

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj