Evropsko sodišče za človekove pravice bo verjetno kmalu odločilo, da obvezno cepljenje, kot je zakonsko urejeno v Sloveniji, pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic.
Zainteresirani javnosti je nekaj mojih pisanj na temo obveznega cepljenja verjetno poznanih. Javno predvsem dobroverno apeliram na prizanesljiv odnos do ljudi, zlasti staršev malih otrok, ki jih skrbijo stranske posledice cepljenja in dvomijo v njegovo kategorično neoporečnost. In vljudno svarim pred diskriminacijo, stigmatizacijo in socialno izolacijo kot ne le možnim, ampak tudi dokaj verjetnim sekundarnim posledicam pravnih politik oziroma zakonodaje o tem vprašanju, če sprejemanje pravno zavezujočih rešitev ni odlično premišljeno, maksimalno strokovno in ustavnopravno pravilno.
V preteklih tednih sem strokovni članek na to temo poskusil objaviti v Avstriji, v Nemčiji, v Veliki Britaniji in v ZDA. Neuspešno. Očitno je tema vse bolj kontroverzna in se je res močno navzela vonja po “tabuju”. In to ni dobro. Odprtost duha do te teme so pokazali le akademski kolegi iz Belgije.
Ustavnopravno izhodišče
Pisal sem torej že o tem, da je izhodišče za pravno urejanje tega vprašanja postavilo tudi slovensko ustavno sodišče. Pričakovano je odločilo, da je presojo o tem, katere nalezljive bolezni predstavljajo takšno splošno nevarnost za zdravje vsega prebivalstva, celotne družbe, da lahko upravičijo ukrep neželenega in po zakonu obveznega cepljenja treba prepustiti medicinski oziroma epidemiološki stroki. Razumljivo. Obvezno cepljenje kot takšno, samo po sebi, ni ovrednotilo kot prekomeren ukrep v ustavne pravice posameznika.
Je pa ob tem ustavno sodišče tudi izrecno poudarilo, da je treba ljudem, ki zavračajo cepljenje sebe ali svojih otrok, omogočiti učinkovite pravne postopke za medicinsko presojo o tem, ali morda le obstajajo utemeljeni razlogi za odklonitev cepljenja pri določenem posamezniku. Ti postopki morajo biti sistemsko urejeni. Omogočati morajo učinkovito, objektivno in nepristransko preventivno oceno in zagotoviti pravno možnost za terjanje odškodnine, če cepljeni posameznik utrpi škodo na zdravju zaradi dokazljive vzročne povezave med nastalo škodo in cepljenjem.
Osebna izkušnja
Kot strokovni pomočnik sem nedavno sodeloval v enem tovrstnem postopku. In prepričano trdim, da ni bil ne pravno učinkovit za stranko (mamo malega otroka, ki trpi za avtizmom), ne objektiven, ne nepristranski, ne strokovno korekten. Starša sta zdravnikom postavljala legitimna vprašanja, a odgovorov nista dobila. Ko sta vsakih znova ponovila legitimna vprašanja, nista dobila odgovora na točno ta vprašanja, ampak ponovitve že ponovljenih osebnih stališč vključenih zdravnikov. Njune prošnje, ki so potem postale zahteva po dodatnih medicinskih preiskavah (podrobnosti ne bom navajal), so ostale neizpolnjene.
Njuna pravna zastopnica je vložila odlično spisano in optimalno pravno utemeljeno zahtevo za varstvo pacientovih pravic. Iz nje so bile pravne in strokovne napake, ki so jih storili zdravniki, hote ali nehote, dobro razvidne. Takšno je moje osebno pravno prepričanje. In še preden je prišlo do druge obravnave v postopku varstva pacientovih pravic v okviru UKC Ljubljana, sta namesto jasnih odgovorov na točno določena in legitimna vprašanja prejela obvestilo, da je bila zoper njiju vložena prijava pristojnemu organu zaradi domnevnega “zanemarjanja otroka” in nezadostne skrbi zanj.
Svet po Korona pandemiji 2020
Ni videti razumnega dvoma zoper tezo, da svet po koncu pandemije Koronavirusa COVID-19 ne bo več enak. Svetovna javnost ob tem vznemirjeno spremlja informacije o razvoju cepivu za to bolezen. Večinski del javnosti ga (tako se zdi) pričakuje z optimizmom, pomemben del javnosti pa s strahom, negotovostjo in nezaupanjem. Tega dela javnosti ne gre naslavljati zbadljivo, žaljivo in posmehljivo. A prav to se prepogosto počne.
V državah članicah EU in v Sloveniji se napoveduje, ponekod pa že uvaja in izvaja, z zakonom določen (legaliziran) nadzor nad zasebnostjo in svobodo gibanja posameznikov, s sklicevanjem na medicinske razloge in na razloge splošne varnosti. Zato sem pred časom zapisal, da se upravičeno pričakuje, z zaskrbljenostjo, razvrščanje ljudi v različne skupine glede na ocenjeno “stopnjo tveganja”, pripisano posamezniku zaradi njegovih predhodnih bolezni, kroničnih obolenj, pozitivnega testa za COVID-19, bojda pa celo zaradi starosti.
Ob tem ponovim zaskrbljenost, da bodo temu ukrepu sledile spremembe zavarovalnih premij, v smislu dviga stroškov za zdravstveno zavarovanje in cen zdravstvenih storitev, ki ne bodo vštete v splošno zdravstveno zavarovanje v okviru javnega zdravstva. Zato sem na nekem drugem mestu zapisal: “Evropa in države članice EU se bodo soočile z novimi, pred pandemijo še neslutenimi izzivi in problemi. In utegne se zgoditi, da se bo ponovno treba “boriti” za že pridobljene pravice in svoboščine, ki smo jih zadnja leta ali zadnji dve desetletji imeli tako rekoč za samoumevne. Prihajajo težki, nepredvidljivi, zoprni in spremenljivi časi.”
Seveda niso zaskrbljeni samo nekateri starši (in ni jih malo) v Sloveniji. V Franciji, kot sem prebral v članku uglednega pisca na internetu, se je nenadno in množično povečalo število obveznih cepiv – od leta 2018 s treh na enajst. To sproža legitimna vprašanja. Odpor proti cepivom narašča. In v tem trenutku vladam v državah članicah EU in Sveta Evrope prav nič ne preprečuje (noben zakon, nobena sodna odločitev), da bi še naprej povečevale število obveznih cepiv. In to kljub nespornemu dejstvu, da določena cepiva ogrožajo zdravje ter telesno in moralno integriteto posameznikov. V Franciji je sprejem otroka v vrtec in šolo že pogojen z njegovim predhodnim cepljenjem. Če se starši temu uprejo, so sodno preganjani ali kaznovani. Torej moja skrb, izražena že pred leti, ni bila iz trte izvita.
Evropsko sodišče za človekove pravice
ESČP je o vprašanju, ali neželeno obvezno cepljenje pomeni prekomerni poseg v temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja (Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) že odločalo. In sicer v primeru Solomakhin proti Ukrajini, leta 2012. Na kratko bom opisal, za kaj je šlo v tej zadevi. Sodišče je poudarilo, da nedotakljivost fizične in psihične integritete posameznika pomeni element konvencijske temeljne pravice do “zasebnega življenja” (8. člen EKČP). Soglašalo je, da obvezno cepljenje kot tako, samo po sebi, vsekakor pomeni poseg posameznikovo fizično in psihično integriteto in s tem v to pravico. Da torej obvezno cepljenje JE poseg v to pravico. A tu se pravni problem še ne konča.
Obvezno cepljenje je bilo določeno z zakonom in je tudi po mnenju ESČP zasledovalo “legitimen cilj”: zavarovanje zdravja. Tu zato ni bilo problema. Sodišče je moralo odgovoriti na zadnje in bistveno vprašanje: ali je bil v konkretnem primeru ta poseg v to pravico “nujen”.
Tega vprašanja se je lotilo s predhodnim in načelnim prepričanjem, da je obvezno cepljenje legitimen ukrep za zavarovanje zdravja prebivalstva in za preprečevanje širitve nalezljivih bolezni. Pregledalo je dokumentacijo in ugotovilo, da so cepljenje odobrili zdravniki in da po njihovem mnenju konkretni posameznik s tem ni bil izpostavljen resni nevarnosti. Dejansko stanje primera pa je bilo malce nenavadno: posameznik se pred cepljenjem temu posegu sploh ni upiral! Pred tem se je celo večkrat cepil, brez upiranja, hkrati pa tudi ni dokazal, da mu je po cepljenju nastala škoda na zdravju. Sodišče je, enako kot ukrajinska sodišča, ugotovilo samo eno napako: konkretni posameznik ni bil cepljen v ustreznih prostorih. Vendar v tem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi mu zaradi tega nastala zdravstvena škoda. Tudi noben od možnih stranskih učinkov cepljenja ni bil ugotovljen. Zdravniki napak niso odkrili, sodišče je bilo zadovoljno s predloženo medicinsko dokumentacijo, pritožnik pa ni z ničemer dokazoval zdravstvene škode.
Čuden, neobičajen primer, res je. Tako čuden in neobičajen, da sodba v tem primeru ne daje tako rekoč nikakršne podlage za sklepanje, kdaj, če sploh, bi to isto sodišče lahko odločilo, da je bilo obvezno cepljenje prekomeren poseg v temeljno človekovo pravico posameznika.
A to vprašanje bo morda zelo kmalu dobilo bolj konkreten odgovor iz Strasbourga. Veliki senat ESČP bo namreč obravnaval primer Vavřička in drugi proti Republiki Češki. V tem primeru pa je dejansko stanje precej drugačno in drugačna bo lahko tudi odločitev Sodišča (namenoma pišem to besedo z veliko začetnico). Ta odločitev bo pravno zavezujoči sodni precedens za vseh 47 držav članic Sveta Evrope.
Do tega sodnega postopka je pripeljalo dejstvo, da so nekateri starši odklonili cepljenje otroka iz verskih razlogov, drugi starši so zavrnili samo določena cepiva, ker dvomijo v njihovo učinkovitost, tretji starši pa so želeli otroka cepiti kasneje, kot to določa zakon. V drugih primerih pa so starši odklonili cepljenje otroka zaradi njegovih večjih zdravstvenih težav. En starš je bil kaznovan z denarno kaznijo. Drugim petim staršem je bilo prepovedano vpisati otroka v vrtec. Zavrnili pa so cepivo proti tuberkulozi, poliu, hepatitisu B, ošpicam, mumpsu in rdečkam.
Kaj se lahko pričakuje?
ESČP bo, po mojem prepričanju, enostavno moralo preučiti predvsem splošno naravo obveznosti cepljenja kot takšnega. Zlasti in prav posebej pa (zgoraj omenjeni, v odločbi slovenskega ustavnega sodišča že zapisani) problem odsotnosti kakršnega koli učinkovitega PRAVNEGA mehanizma, ki bi staršem omogočal in dopuščal nasprotovati cepljenju. Še posebej iz zdravstvenih razlogov.
ESČP se pri končni odločitvi ne bo moglo izogniti dejstvu, da veliki evropskih držav nima z zakonom predpisanega obveznega cepljenja. Torej pri njem ne gre za zadevo “samoumevnosti” – kot pri dvomljivcih in upornikih proti cepljenju ne gre za norost. Takšne zakonske obveznosti ni v sosednji Avstriji, pa na Cipru, na Danskem, v Španiji, Estoniji, na Finskem, v Nemčiji, na Irskem, v Litvi, v Luksemburgu, na Norveškem, na Nizozemskem, v Portugalski, niti v Veliki Britaniji in v Švedski.
Na spletu sem tudi prebral sklicevanje uglednega avtorja na besede Daniela Floreta, predsednika Tehničnega odbora za cepljenje (CTV) Visokega sveta za javno zdravje, da je v teh naštetih državah stopnja imunosti približno podobna kot v državah, ki imajo z zakonom predpisano obvezno cepljenje. Iz tega (seveda ob točnosti podatka) sledi logičen sklep, da zakonsko obvezno cepljenje ne le nima neposrednega, ampak tudi nima statistično “večjega” vpliva na imunost in bolezenska stanja kot v državah, kjer cepljenje ni zakonsko obvezno.
Dovolil si bom napoved, četudi tvegano. Če so ti podatki točni, pričakujem naslednjo odločitev ESČP: cilj cepljenja, to pa je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in zaščita zdravja celotnega prebivalstva, je sam po sebi legitimen, (ustavno)pravno sprejemljiv cilj. VENDAR pa je treba ta cilj doseči z blažjimi ukrepi, s katerimi se spoštujejo temeljne pravice in svoboščine staršev, ki cepljenje odklanjajo. Če ti blažji ukrepi niso na voljo, če pravni mehanizmi za odklonitev cepljenja niso na voljo ali niso učinkoviti in če se ljudi in starše, ki odklanjajo cepljenje, enostavno kaznuje, obravnava kot kriminalce, njihovim otrokom pa prepoveduje vpis in vstop v vrtce in/ali šole, gre VEČ KOT OČITNO za grobo kršenje temeljnih človekovih pravic.
Drugačna odločitev ESČP bo zame veliko presenečenje.
Izr. prof. dr. Andraž Teršek je strokovnjak za ustavno pravo, zaposlen na Univerzi na Primorskem (Pedagoška fakulteta in Fakulteta za humanistične študije) in na Novi univerzi (Evropska pravna fakulteta).
“V preteklih tednih sem strokovni članek na to temo poskusil objaviti v Avstriji, v Nemčiji, v Veliki Britaniji in v ZDA. Neuspešno. Očitno je tema vse bolj kontroverzna in se je res močno navzela vonja po “tabuju”.
Tema se je navzela vonja po slaboumnosti, zato postaja vse manj kontroverzna. Nihče, ki je vsaj dvakrat slišal za znanstveno metodo in statistiko, ne jemlje več resno tovrstnih izcedkov. Nehaj delat škodo človeški vrsti, bedak!