Bolečine v želodcu

­­

Z bolečinami v predelu zgornjega dela trebuha se vsaj občasno sreča kar četrtina do polovica ljudi. Največkrat gre za stanje večje občutljivosti želodca, ki jo poleg organskih vzrokov še poslabšajo stres in nezdrav način življenja.

Kadar izključimo možnost trebušne viroze oz. gripe, ki se poleg bolečin v prebavilih kaže kot splošno slabo počutje, bruhanje, driska in povišana telesna temperatura, največkrat govorimo o dispepsiji ali bolečinah v predelu želodca, lahko tudi požiralnika. Razlikujemo dve vrsti tovrstnih težav: dispepsija je neprijetna bolečina v zgornjem delu trebuha ali prsnega koša, gastroezofagealno refluksno bolezen (GERB) pa poleg bolečin spremlja tudi pekoča zgaga. Občutek pekoče zgage povzroča želodčna kislina, ki zateka iz želodca v požiralnik, lahko celo do grla. Pogosto jo spremlja tudi spahovanje.

Oglejmo si nekaj najbolj pogostih vzrokov za dispepsijo in GERB:

• vnetje želodčne sluznice ali gastritis;
• razjeda na požiralniku, dvanajstniku ali želodcu;
• težave z žolčnikom in žolčevodi;
• okužba z bakterijo Helicobacter pylori;
• zmanjšana ‘odpornost’ želodčne sluznice kot stranski učinek nekaterih zdravil;
• maligno obolenje na požiralniku, dvanajstniku ali želodcu.

Pogosto se zgodi, da za bolečine pravzaprav ni organskega vzroka (tudi pregled pri zdravniku in opravljena gastroskopija ovržeta vse izmed zgornjih možnosti), težave pa se pojavljajo pri posamezniku zaradi stresa (lahko akutnega ali kroničnega), nepravilnega načina prehranjevanja, pogosto pa pekoča zgaga in splošen neugoden občutek v trebuhu spremljajo tudi nosečnice, kjer se trebušni organi prerazporedijo zaradi naraščajoče maternice, novi položaj pa neugodno vpliva na prebavne procese in izločanje kisline.

Želodčna kislina

V želodcu iz vodikovih protonov in kloridnih anionov nastaja HCl, klorovodikova kislina, ki velja za zelo močno kislino. Pravzaprav pH vrednost v želodcu v najbolj skrajnih primerih (po obroku) pade celo na vrednosti 1 do 2, kar je zelo kislo okolje. Vse to je potrebno za pravilno delovanje prebavnih encimov in za razgradnjo hrane, ki se v določenem deležu začne že v želodcu. Problem nastane, kadar je želodčna sluznica poškodovana oz. je zmanjšano delovanje nekaterih zaščitnih snovi, ki varujejo sluznico pred poškodbami.

Helicobacter pylori

Čeprav so v zgodovini zdravniki že stoletja predvidevali, da obstaja bakterija, ki povzroča želodčne težave in težave, povezane z želodčno kislino, pa je zdravljenje dispepsije vseeno vedno vključevalo le zdravila, ki so nevtralizirala želodčno kislino (antacidi – npr. Rupurut) in protibolečinska zdravila. Okoli leta 1980 pa so dokazali prisotnost Helicobacter pylori pri pacientih, ki so imeli hude in dlje časa trajajoče težave z želodcem ter začeli take paciente zdraviti tudi s specifičnimi antibiotiki. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje tako vemo, da mora biti pristop k zdravljenju dispepsije, kadar je vzrok zanjo s H. pylori povzročena razjeda na prebavilih, kombiniran. V kolikor zdravniška preiskava pokaže prisotnost H. pylori, zdravnik pacientu predpiše antibiotik, zdravljenje pa se pogosto kombinira tudi z antacidi ter zaviralci protonske črpalke, ki na samem mestu nastajanja želodčne kisline zavirajo njen nastanek. Tak kombiniran pristop ima zelo dobre rezultate pri zdravljenju tovrstnih težav. Zanimivo pri H. pylori pa je, da jo ima oz. je z njo okuženih kar okoli 80 % vsega prebivalstva, le pri določenem odstotku ljudi pa povzroča zgoraj opisane težave.