Le malo staršev ima ustrezno znanje – ker jim ga namerno prikrivajo – o tem, kako se dejansko izvajajo preskusi varnosti cepiv. Realnost vas lahko – in bi vas morala – pretresti.

Varnost otroških cepiv se zdi ena od vročih tem današnjega časa. V zadnjem času se zdi, da vse več staršev postaja zaskrbljenih zaradi cepiv, ki naj bi jih prejeli njihovi otroci, in vpri cepljenju vse bolj oklevajo. Zagovorniki cepljenja – običajno farmacevtska podjetja ali mediji, ki delujejo v njihovem imenu – radi poudarjajo, da so otrokom namenjena cepiva temeljito testirana in zato varna za uporabo. V nadaljevanju pojasnjujem zakaj gre za dogmo, ki ne drži.

1. Placebo študije

Zlati standard v medicini za testiranje vseh farmacevtskih izdelkov so dvojno slepe placebo študije, ki se običajno izvajajo z uporabo inertne slane raztopine. Eksperimentalna skupina prejme testirani izdelek, kontrolna skupina pa placebo – pri tem pa raziskovalci sami ne vedo, v kateri skupini je kdo izmed testiranih in kdo je torej prejel placebo in kdo dejansko cepivo.

Po določenem časovnem obdobju se rezultati primerjajo. Preprosto povedano, če eksperimentalna skupina, torej ta, ki je prejela cepivo, doseže bolj pozitivne rezultate in manj stranskih učinkov od skupine s placebom, se izdelek lahko da na trg.

Te placebo študije se izvajajo za vsa zdravila in farmacevtske izdelke, ki se dajejo v prodajo. Presenetljivo pa so iz tega izvzeta cepiva, proizvajalci pa nimajo nobene zakonsko-pravne obveznosti, da bi pred plasiranjem novega cepiva morale izvesti sicer standardizirane placebo študije. Če jih sploh izvajajo, so tisto, kar izvajajo in imenujejo placebo študije, študije, v katerih kontrolna skupina prejme bodisi drugo cepivo (običajno starejšo različico istega proizvajalca) bodisi aluminijev adjuvans.

Zato eksperimentalna skupina prejme cepivo, kontrolna skupina pa drugo (večinoma starejše, manj varno) cepivo, kar skoraj zagotavlja pozitiven izid za nov izdelek.

Za tiste, ki vas to morda šokira in dvomite, da je takšno ravnanje mogoče, si oglejmo štiri različna cepiva, ki se običajno dajejo otrokom v razvitih državah:

Prevnar 13 (proizvajalec: Pfizer) – cepljenje proti streptococcus pneumoniae

Med “placebo” preskusi je eksperimentalna skupina prejela novo cepivo Prevnar 13, kontrolna skupina pa starejšo različico – Prevnar 7 (tudi: Prevnar).

Varnost zdravila Prevnar 13 je bila ocenjena v 13 kliničnih preskušanjih, v katerih je 4729 dojenčkov prejelo vsaj en odmerek zdravila Prevnar 13, 2760 dojenčkov in malčkov pa je prejelo vsaj en odmerek zdravila Prevnar za aktivno kontrolo.
(vir: navodila proizvajalca).

Kot lahko vidimo, Prevnar 13 v testih ni bil primerjan z resničnim placebom (fiziološko raztopino), ampak s Prevnar 7 – starejšim cepivom istega proizvajalca!

Za informacijo, resni neželeni učinki pri zdravilu Prevnar 13 so bili ugotovljeni pri 8,2 % testiranih oseb, vendar je v primerjavi s “placebom” Prevnar 7 razlika zanemarljiva (Prevnar 7 ima 7,2 % resnih neželenih učinkov), zato lahko proizvajalec trdi, da ni pomembne razlike v neželenih učinkih med prejemniki Prevnar 13 in kontrolno skupino ter da je cepivo varno.

Resni neželeni učinki, ki so bili prijavljeni po cepljenju dojenčkov in malih otrok, so se pojavili pri 8,2 % prejemnikov cepiva Prevnar 13 in pri 7,2 % prejemnikov cepiva Prevnar.
(vir: navodila proizvajalca).

M-M-R-II vaccine (proizvajalec: Merck) – cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam

Placebo preskušanje ni bilo izvedeno.

Gardasil 9 (proizvajalec: Merck) – imunizacija proti devetim tipom humane papilomavirusa

“Placebo”, uporabljen v kontrolni skupini, je bilo starejše cepivo Gardasil 4.

Engerix B (proizvajalec: GlaxoSmithKline) – cepljenje proti virusom hepatitisa B

Placebo preskušanje ni bilo izvedeno.

2. Dolgoročne študije varnosti

Čeprav se zdi neverjetno, farmacevtska podjetja po dajanju cepiva izvajajo le kratkoročne raziskave stranskih učinkov, ne pa raziskave možnih dolgoročnih stranskih učinkov.
Ponovno si oglejmo 3 različna cepiva:

Engerix B

Trajanje študij neželenih učinkov po cepljenju: 4 dni (!)
(vir: navodila proizvajalca)

Prevnar 13

Trajanje študij neželenih učinkov po cepljenju: 6 mesecev
(vir: navodila proizvajalca).

M-M-R-II

Trajanje študij neželenih učinkov po cepljenju: 42 dni.
(vir: navodila proizvajalca).

Kot lahko vidimo, so dolgoročne študije stranskih učinkov, ki trajajo le nekaj mesecev ali celo le nekaj dni, smešne in več kot očitno namenjene prikrivanju morebitnih stranskih učinkov, ki se pojavijo kasneje po dajanju cepiva. To ponovno zastavlja vprašanje, kako lahko regulativni organi sploh dopustijo izvajanje tako površnih študij.

Celo pri tako prilagojenih in zelo kratkih študijah stranskih učinkov, proizvajalci poročajo o številnih neželenih učinkih različnih cepiv. Vsem priporočam, da preberejo navodila proizvajalca, da se seznanijo z različnimi stranskimi učinki, ki so bili zabeleženi med temi kratkimi poskusnimi obdobji.

Kaj pa aluminij?

Da bi zaključil temo varnosti cepiv, bi rad na kratko spregovoril o aluminiju (Al3+). Negativni učinki aluminija na človeške možgane in posledično njihov prispevek k nevrološkim boleznim so bili dokazani v številnih študijah, vendar se alumiji danes kljub temu uporablja v adjuvansih večine otroških cepiv. Adjuvans je namreč snov, ki okrepi reakcijo imunskega sistema na vneseni antigen in ga tako naredi učinkovitejšega.

Šokantno je, da zdravstveni organi niso določili omejitev za količino aluminija v cepivih, zato je odločitev o količini aluminija v izdelku prepuščena proizvajalcu. Naši regulativni organi trdijo, da je aluminij v cepivih varen, ne da bi navedli, kakšna je varna raven, in ne da bi določili najvišjo dovoljeno raven aluminija v cepivih. Do danes ni bilo opravljenih nobenih celovitih študij o tem, kakšna naj bi bila najvišja dovoljena raven aluminija v odmerku cepiva, zato varna raven aluminija ostaja pod vprašajem.

Farmacevtska podjetja že dolgo trdijo, da so njihova cepiva varna (kljub številnim škandalom v zgodovini te industrije), in za to izkoriščajo naše zdravstvene agencije ter vplivne medije z brezvestnimi novinarji, ki so na njihovem plačilnem seznamu. Postalo je tudi navada, da kritizirajo ali se posmehujejo tistim, ki njihove izdelke podvržejo kritični analizi. Imenujejo jih skupine, ki oklevajo, ali zagovorniki teorij zarote, ki domnevno ogrožajo zdravje naše družbe, ker zavračajo cepiva, ki so očitno dobra za naše otroke.

Vendar pa že samo razumevanje, kako slabo se izvajata obe zgoraj navedeni osnovni metodi preskušanja varnosti farmacevtskih izdelkov – preskušanje s placebom in dolgoročne študije varnosti – v primeru cepiv pokaže, da nobena od teh metod ni izvedena pravilno, kar povzroča popolnoma razumljivo negotovost med starši.

Glede na zgoraj omenjene resne namerne pomanjkljivosti v postopkih varnosti cepiv in ob upoštevanju porasta nevroloških in avtoimunskih bolezni se zdi težko, če že ne neodgovorno  trditi, da so cepiva varna in da jih lahko brez utemeljenih pomislekov dajemo našim otrokom.

Če bi radi izvedeli še več dejstev o cepivih, preberite spodnje objave:

Preberite še ostale objave v zvezi s cepivi in cepljenji:

Kontakt avtorja: Ivo Zvardoň, ivozvardon@gmail.com, @ivozvardon

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA