Zasneženi 17. ljubljanski maraton v ekipi Planeta Lepote

Polona M.: 17. Ljubljanski maraton je bil hkrati tudi moj prvi! Preživela sem pravi maratonski krst, saj takega vremena tekaški povratniki ne pomnijo. Po nekajdnevnem modrovanju, kaj neki bo z vremenom – bo zdržalo brez sneženja, ali ne bo, je vendarle prišla nedelja, 28.11.2012, ko se je bilo potrebno dokončno obleči in odpraviti proti centru Ljubljane. Danes vem, da sem se popolnoma neprimerno oblekla, ampak to znanje mi bo menda prav prišlo drugo leto.

Sicer pa po zboru ekipe Planetk in po prvem ogrevanju prav nihče več ni opazil, da sneži, saj smo prav vsi do zadnjega poskrbeli, da je bilo vzdušje in navdušenje fenomenalno. Nikjer nobenega negativca in nergača – sami nasmejani in žareči obrazi. Žive legende, da v zdravem telesu biva tudi zdrav duh!!

Veliko tistih, ki so vedeli, da grem letos prvič na maraton, se je kar križalo: “Pa vendar ne v takem vremenu, saj se boste vsi po vrsti prehladili … ipd”. A vsem slabim napovedim navkljub ne poznam nikogar, ki bi v nedeljo zaradi teka po snegu zbolel. Ne bom modrovala, kako ni bil nihče nič moker, saj smo bili – po večini od glave do nog. Bolj pomembno se mi zdi dejstvo, da ne najdem besed, da bi opisala, kakšno vzdušje naredi množica pozitivnih ljudi, ki te dvigne in ponese po progi – a tudi to raje prepustim psihologom in pesnikom, dodam lahko le to, da nas je večina na koži namesto snežink čutila kurjo polt od pozitivnih vibracij in navdušenja!! Niti dejstvo, da se v torek nisem našla na seznamu sodelujočih, ne spremeni pozitivne energije, ki sem jo vsrkala in se je nadihala v krogu Planetk in PULZovih trenerjev – in to ne samo na samem maratonu, temveč v celotnem času naših sredinih popoldanskih druženj!

Hvala vam vsem skupaj še enkrat in res močno upam, da se naše poti v bližnji prihodnosti spet križajo!

Marjetica Š.: Moji obcutki v nedeljo: sneg povsod, mokro v čevljih že po parih 100m in treh lužah..mraz brije, ampak ok, nimaš časa razmišljat o tem, tako ali tako je ti je vroče, ker tečeš  celih 21km ljudje ob strani, navijajo, spodbujajo, godbe igrajo..skratka zdi se ti, da ti prav vsi želijo, da čimprej pretečeš..res ti dajo zagon.. prvih 18km je šlo super, potem pa Dunajska  petrolova stolpnica se še nikoli ni zdela tako daleč..malo še  na Bavarcu nas je pri 2:04min prehiteval ta prvi na 42km! svaka mu čast  in potem cilj, nepozabni občutek, ki se ga ne da opisat.

Hvala za to lepo in nepozabno izkusnjo!!

Mojca S.: Zjutraj se zbudim brez budilke.. me čaka sms: ‘OMG!!! :/ Kako je zunaj!’ ..in pokukam čez okno: ‘Ojej!’  Takoj mi je postalo žal, da se nisem udeležila tistega treninga, ko je res lilo kot iz škafa. Pa sem vedela, da bi morala iti! Še prejšnji večer sem imela miselne priprave, kaj obleči, če bo res tako hudo kot napovedujejo. Zdaj je pa vse res. Nimam pojma kako bo najbolje, zato spakiram VSE in se odpravim na ogrevanje. In ko vidim punce, pozabim na vse tegobe, ki so me pestile še nekaj trenutkov nazaj.

Vse smo bile prijetno vznemirjene, vse z voljo in močjo, da nam bo uspelo. Bile smo zmagovalke že na samem začetku, ker smo sploh prišle! Poleg tega je organizator bil pripravljen in tam samo za nas z vročim čajem in vročo juho, imela sem zares neverjetno miselno podporo domačih in prijateljev, tolažilo me je tudi dejstvo, da gre trener na še hujšo preizkušnjo in nisem bila sama, poleg vseh ostalih tekačev so tam bile punce PL in najboljša prijateljica. Z njo sva do sekunde natančno skupaj pretekli teh mrzlih 21 km.

Punce so mi dale krila, atmosfera je bila polna pozitivne energije. Začele smo skupaj, prvih nekaj km pretekle skupaj, se malo razgubile, se zopet našle, se malo prehitevale in na koncu zopet večinoma pristale skupaj. Start je bil poln zagona, vedela sem da bom zmogla!

The stroj machine so nam dali zagon in nas dobesedno pognali novemu cilju naproti. S puncami smo druga drugi bile v oporo, se nasmejale in poletele. Po približno 8 km sem morala na toaleto. Dobra minuta in med tolikimi ljudmi sem ostala sama. Vedela sem, da moram ujeti ekipo, sicer mentalno ne bom zmogla. Puncam je na majicah zadaj izzivalno pisalo: ‘Me hočeš ujet?’ in ja, v tistem trenutku sem si to od vsega najbolj želela. Potem sem bila pomirjena, ker smo bile spet malo skupaj. S prijateljico sva potem premagovali vedno krajšo razdaljo.

Zahvalit se moram vsem navijačem, ki so jo najslabše odnesli, saj je njih najbolj prezeblo. A kljub temu so navijali za nas. Za vse. Zame. Dali so nam motivacijo in se mi zdi, da sem breme kar odlagala pri njih. V spominu mi je posebej ostala gospa tik pred ciljem: ‘Počasi punce! Ne prehitro do cilja! Saj vas bo počakal..’ Ob poti pa sem se najbolj razveselila ‘plehmuzike’. Dirigent je diktiral tempo najprej godbi na pihala, potem pa se obrnil k nam in nam dajal ritem. Takoj sem se ujela v njihov tempo in naredila še nekaj poskočnih korakov ter si do naslednje postojanke prepevala njihovo pesmico.

Najtežji del zame je bil tik pred Dunajsko cesto, takrat sem dobila mravljince ne le po nogah, temveč tudi po rokah in prstih. Takrat me je prijateljica prijela za roko in potegnila v svoj ritem: ‘Še malo, za to sva se trudili skoraj celo leto! Daj, daj, saj bo šlo!’, ne dolgo zatem pa sem ji že jaz bila v oporo, ko je njej zmanjkovalo moči. Skupaj sva se le prebili skoraj do konca, ko naju je prehitel prvi Etiopejec. Zanimiv občutek, on tako poln energije, pa je že cel krog pred nama, midve pa na koncu moči na njegovi polovici in to nama je zopet dalo zagon, da spodobno zaključiva.

In pritekli sva v cilj. Skupaj. Srečni. Na koncu sva srečali še nekaj utrujenih in nasmejanih Planetk, in zopet me je preplavil val sreče. Tam pa je bil še en prijatelj, ki nas je pričakal s Kinder čokoladicami in malo je manjkalo, pa bi že tako vlažnemu vremenu prispevala še s svojimi solzicami. Počutje po maratonu je bilo nabito s čustvi. Vsaka stopnica me je spomnila na mojo moč. Utrdila sem svojo voljo. Zmogla sem in za naprej vem, da zmorem še toliko drugih reči. Uspelo mi je! Zdaj sem ponosna in polna novega zagona za naprej. Hvala PL, Pulzu in vsem, za katere morda sploh ne vem.

Elen Z.: 17. ljubljanski maraton je za nami. Občutki so fenomenalni! Še eno leto nazaj si nebi predstavljala, da bom lahko pretekla 21km in to brez večjih težav in v zadovoljivem času. Priznati moram, da sem se na nedeljsko jutro malce ustrašila, ko sem skozi okno zagledala sneg na drevesih. Začela sem že razmišljati ali sploh bo kaj ljudi, kako bom z mojimi poletnimi teniskami za tek, skratka vse se je obrnilo na glavo. Še dobro, da sem vedela, da ne bom sama na štartu, saj so tam bile tudi ostale planetke, z verjetno podobnimi dvomi. Mislim, da me je sam pogled na ogromno število tekačev na startu, napolnil z adrenalinom in mi dal še več volje preteči to razdaljo.

Na sami progi je bilo odlično. Ljudje so kar povsod navijali za nas in verjamem, da je bilo njim bolj mrzlo kakor nam, mi smo se vsaj gibali. Presenetile so me tudi godbe in odri ob progi, kar nas je še bolj motiviralo in nam dalo dodatne energije. Ob vsem tem dogajanju na poti sem kar malo pozabila na premočene noge in utrujenost proti koncu.

Sama sem imela precej težav od 17 do 20km – Dunajska cesta. Najverjetneje ne bom nikoli pozabila kako dolgo sem se približevala stavbi Mercatorja. Najtežji trenutki na maratonu. Vse me je bolelo, začelo me je zebsti, skratka muka. Ko pa sem le prispela do Mercatorja je vse bilo lažje, kar naenkrat sem bila pod železnico pred Bavarcem, kjer je mimo mene tekel prvo uvrščeni na letošnjem maratonu za progo 42km. To mi je dalo še dodatnega zagona, tako da sem še zadnje atome moči porabila v zadnjem kilometru. Občutki, ko sem tekla mimo Pošte so bili fenomenalni, kar nisem mogla verjeti, da mi je uspelo.

Seveda, pa se za ta moj osebni uspeh moram zahvaliti ekipi PulzŠporta in seveda Planetu Lepte, ki mi je omogočil tako neverjetno izkušnjo. Planteke so bile res super in upam, da se bomo še kdaj zbrale in pretekle kak kilometerček skupaj, če ne prej pa na naslednjem Ljubljanskem maratonu!

Sponzorji