Da, to je to. Življenje je velikokrat bolj preprosto, kot si predstavljamo. Pomislite, koliko krat poslušamo drame sosedov, prijateljev in družinskih članov. Drame o tem, kako drago je živeti, kako si ne moremo privoščiti svojega stanovanja. Kako težko je dobiti kredit in iti na svoje. Drage in dragi moji, ob tem pogosto pozabljamo, da je redko kje po svetu kot pri nas. Ljudje drugod celo življenje živijo v podnajemniških stanovanjih, a zaradi tega niso nič manj srečni. V mnogih primerih bi lahko rekli, da so srečni bolj kot marsikateri Slovenec v svoji veliki hiši, ki je večino časa prazna.
Tako preprosto je bilo priti do tega stanovanja. Ugodna ponudba, sanjska lokacija, lepi prostori. Pa vendar mi je okolica dopovedovala, da je zelo težko v današnjih dneh in da velja premisliti. Prišla sem do sklepa, da je morda težje toliko, kolikor je potrebno bolj paziti na svoje nakupe. Kar pa sploh ni slabo. Mogoče je to nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo? Tudi zaradi manjše potrošnje se vračamo k bistvu. Vračamo se k sebi, k notranji sreči, ki je edina večna in popolna. Občutek notranje sreče ruši vse meje in zidove, ki smo jih skozi leta podzavestno zgradili okoli srca.
Opažam, da znamo uživati samo tisto, za kar smo vsaj malo trpeli, se trudili. Takrat se nam zdi ta sreča upravičena. Zdi se mi, da imamo skupno, kolektivno prepričanje, da stvari, ki smo jih dobili na preprost način, niso vredne sreče. Bojimo se, da bo ta, zlahka pridobljena sreča, odšla tako, kot je prišla. V življenju se je potrebno boriti, trpeti in skoraj umreti, a ne odnehati. So tudi vas učili tako? Zdi se mi, da so to prepričanja, ki vladajo že tisočletja v naših glavah in srcih.
V času krize se vračamo k sebi, k nematerialnim rešitvam. Odgovore iščemo v sebi in lepo je tako. Iskati odgovore v sebi zame pomeni, da nehamo obsojati okolje in ga kriviti za lastne odločitve. Zapremo oči in vprašamo srce, svojo dušo, kaj si želi. A je sprva težko. Težko je, ker nismo znali, nismo bili navajeni drugače. Odgovornost je najlažje preložiti; na partnerja, na službo, na državo, na družbo. A počasi je prav spoznati, da smo za vse odgovorni čisto sami. Če si želimo sprememb, moramo Začeti sami pri sebi spreminjati svet. Prebivalstvo, okolje, družba, država smo ljudje. Vsak posebej. Če bo en sam človek boljše volje, je verjetnost, da bo še kdo boljše volje, večja. In dobre volje bo lahko takrat, ko bo v sebi spoznal, da je življenje lahko tudi lepo in da so pogosti krivec za nezadovoljstvo zavirajoča prepričanja, ki onemogočajo doseganje sanj.
Ko se vračamo k sebi, si prisluhnemo in spuščamo k sebi obilje. Živeti v obilju pomeni začutiti esenco življenja z nove perspektive. Začutimo jo lahko na način, da nas življenje začne radostiti, osvobajat, predvsem pa navdihovat, polniti z optimizmom. Posledično smo lahko mirni, ker se ne upiramo več in se prepustimo toku življenja. Podobno je s stvarmi in osebami, ki si jih močno želimo. Silimo vanje, nestrpno čakamo, da se kaj premakne. A s tem preprečujemo najboljši možni rezultat, ki ga ima za nas Vesolje. Če zamašimo cev, voda po njej ne more steči. Podobno je v življenju. Ovire lahko preprečujejo tako neprijetne kot prijetne trenutke življenja. Če si dovolimo, da se prepustimo toku življenja, lahko neprijetne trenutke dojamemo kot lekcije življenja in ne kot problem. Takšen zorni kot omogoča, da lahko življenje živimo bolj sproščeno, z več zadovoljstva, hvaležnosti in predvsem z več zaupanja v lastne odločitve.
To obdobje je lahko velika kriza ali čas, ko se lahko uresničijo vse naše želje. Odločitev je odvisna od vsakega posebej. Življenja ne ustvarja le naša zavest, ampak predvsem podzavest. Prav zato ni dovolj le zavestna želja, dotakniti se je treba tudi podzavesti, spremeniti tista podzavestna prepričanja, ki nas ovirajo. Na voljo je res veliko tehnik, najdemo jih lahko tudi preko spleta. Res vse, kar na spletu najdemo, ni suho zlato, a vendar imamo izjemno srečo, da je na voljo toliko znanja povsem brezplačno.
Želim si, da bi vsi znali uživati srečo, začeli verjeti v lepoto življenja in začeli živeti sebe in svoje poslanstvo. Da, to si res močno želim. Hvaležna sem, da živim tako, kot sem si vedno želela. Zaslužim si, veselim se. Ravno tako ste vsega lepega vredni tudi vi. Prav vsak izmed vas, prav vsak izmed nas.
