… dopuščajo obiskov. Mnogo ljudi je tudi prestrašenih, saj ne želijo tvegati, da se njihov starejši družinski član okuži in ga zato ne obiščejo. Nihče pa ne pomisli, kako težko je dejansko tem starostnikom in kako zelo osamljeni so. Na družbenih omrežjih smo zasledili zgodbo, ki nas je ganila do srca in jo zato v celoti delimo z vami.
“V našem bloku imamo našo “hišno babi”. Vitalno gospo pri 87-ih … vedno nasmejano in polno energije…Radi poslušamo njene zgodbe, ker jih vedno pove na duhovit način, tako da se ji nasmejemo od srca. Ne dolgo tega se je jezila na svoje vnuke, ker so ji želeli pomagat pri čiščenju stanovanja.. “Si morte mislt, mularija hudimana … oni bodo meni … mulci smrkavi … “babi, bomo mi, ti si že stara” … A jest stara? Jih bom s palco po rit nalomila, pa bojo vidl, kdo je star”… In tako se še kakšnih 10.minut krega, da se dobro “spiha”…
No, potem je pa “prišla korona” in z njo karantena, omejitve … In ta “naša babi” se je res striktno držala vseh navodil … Bila je doma, iz trgovine smo ji nosili sosedje …
Sprejela je to našo pomoč, ampak nasmeh je izginjal, izginjala je “iskrica v očeh”, izginilo je kreganje na vnuke, vlado, pokojnino, mačko … Postala je tiha, zaskrbljena, prestrašena drobna ženička. Ni povedala, kaj jo skrbi, ni se potožila, ni prosila za pomoč. Nakar jo eno jutro, nekaj minut pred 8 uro, zagledam, kako strumno koraka iz bloka, ob poplavi glasnih kletvic.
Jo pokličem in vprašam, kam je namenjena. Pa mi odbrusi: “V trgovino, po kofe, mi ga je zmanjkalo!” Sem ji seveda takoj ponudila, da ji ga posodim za zjutraj in kasneje prinesem jaz iz trgovine, pa bi jih kmalu dobila “po grbi.”
“Veš,” mi je rekla “ne gre tole men, moram it, drugače bom doma kar umrla, mularija ne sme sem, ker so v drugi občini, pa neki se zgovarjajo, da me ne smejo ogrožat, od sosedov noben ne pride, pol sem pa sam tuhtala, pa gledala grozote po televiziji in me je zgrabil tak strah, kot ga še nisem doživela. Pa sem rekla NE, ne bom se dala. Grem zato kar sama v trgovino po kofe, pa jutri bom šla po kruh, potem po klobaso, pa tist frdaman skret papir, ko ga vsi tako na velko kupujejo, v petek pa grem iskat kvas. Tudi če ga nimajo, ga bom iskala, sam da pridem ven.”
In to je to…Mnoge v tem času bolj “ubija” osamljenost in nedelo, kot nevarnost okužbe… In “naši babici” dam prav…Pojdi, draga moja, samo pazi nase, če ali ko pa boš kaj rabila, smo tukaj”
