Neplodnost in njeno zdravljenje močno čustveno obremenita partnerstvo in sta lahko ena najtežjih stisk v življenju. Ni lahko sprejeti dejstva, da ne morete storiti nečesa, kar drugim uspeva tako z lahkoto. Mnogi pari opisujejo, da so se ob diagnozi neplodnosti počutili povsem sami na svetu. Povedati drugim, da ne zmoreš imeti otrok, je lahko za posameznika izredno boleča izkušnja, poleg tega pa je tema neplodnosti v družbi še vedno velikokrat tabu. Okolica par brez otrok pogosto bombardira z vprašanji v stilu: “Kaj pa še čakata?” Vprašanje je neprijetno že za tiste, ki še/sploh ne želijo postati starši, neplodnemu paru pa lahko vsakič znova sproži celo poplavo negativnih občutij. Neplodne pare nato, če se tako odločijo, čakajo neprijetne in pogosto tudi fizično boleče preiskave, s katerimi skušajo najprej ugotoviti, zakaj par ne more zanositi, potem pa to pozdraviti. Občutki, ki pogosto spremljajo zdravljenje neplodnosti, so jeza, krivda, občutek manjvrednosti in depresivnost. Ugotovili so, da je pri neplodnih ženskah nivo depresivnosti enak kot pri bolnikih z rakom. Prizadet je občutek ženskosti in moškosti, samopodoba pa spremenjena v negativni smeri. Ponavadi trpi tudi seksualno življenje para, ker postane edini namen spolnosti zanositev. Pogosto pričnejo spolnost povezovati z občutki izgube, nesposobnosti, neuspeha.
Zmotna, a pogosta prepričanja o neplodnosti:
- večinoma je vzrok za neplodnost pri ženski;
- večina žensk ne more zanositi zato, ker si tega v resnici ne želijo/si to preveč želijo/v glavi stvari nimajo “pošlihtanih”;
- neplodnemu paru je najbolje reči: “Samo sprostiti se morata, pojdita na počitnice, imam prijatelje, ki jim je uspelo po desetih letih in sedaj imajo prekrasnega malčka, eh, tako si vsaj svobodna, bosta pa posvojila…”. Nikar. Z razvrednotenjem problema imajo občutek, da so razvrednotena tudi njihova čustva in vse, kar se jim dogaja. Raje jih poslušajte, dajte jim možnost in prostor, da povedo, kar čutijo in doživljajo.
Če imate težave z zanositvijo, potem bo najbolje, da se s partnerjem najprej odkrito pogovorita o tem. Ljudje pogosto zmotno menijo, da bo problem postal še večji, če se bodo pričeli pogovarjati o njem. Verjetno boste imeli občutek izgube: izgube sanj o otroku, kontrole nad lastnim telesom, privatnosti, samozavesti, pogosto tudi partnerstva. Z izgubo pride žalovanje, ki je podobno žalovanju ob izgubi drage osebe in je lahko izredno intenziven proces. S partnerjem bodita tim – pomagajta drug drugemu prebroditi to obdobje. To pa ne pomeni, da morata istočasno doživljati enake občutke, saj vsak človek stisko doživlja drugače.
Potrudite se, da boste o neplodnosti izvedeli čim več: pobrskajte po knjigah, člankih in spletu ter si naredite spisek vprašanj za zdravnika. Ne zanašajte se na to, da vam bodo drugi sami od sebe povedali vse, kar je potrebno izvedeti. Zagotovite si podporo družine, prijateljev in strokovnjakov. Družba pogosto ne prepoznava stiske, ki jo povzroči nezmožnost zanositve, zato se tisti, ki jim ni uspelo donositi otroka, pogosto zapirajo vase in skrivajo svoja čustva, posledica pa so še večji občutki izoliranosti in krivde. Včasih je druženje s starimi prijatelji, ki so medtem že postali starši, preveč boleče. Poiščite nov krog ljudi, morda tudi družbo parov, ki so v enaki ali podobni situaciji. To vam lahko pomaga izkusiti, da v svoji stiski niste edini in da tudi drugi čutijo podobno kot vi. Vaše življenje naj se ne vrti samo okoli želje po otroku, počnite stvari, ki so vam v veselje in vas izpolnjujejo, saj vam bo tako lažje. Če opažate, da ne zmorete več, ne omahujte in čim prej poiščite pomoč strokovnjaka.
