Neplodnost

Na žalost pa vedno ni tako, saj ima težave s plodnostjo več parov, kot bi mislili. O neplodnosti govorimo takrat, ko po enem letu rednih spolnih odnosov (dva do trikrat tedensko) ne zanosi. Možnost zanositve se s starostjo manjša, težave s plodnostjo pa ima že vsaka tretja ženska nad 35. letom. Zdrav par med dvajsetim in tridesetim letom, ki ima redne spolne odnose, ima vsak mesec približno petindvajset odstotkov možnosti za zanositev. Neplodnost je lahko primarna ali sekundarna (pred prvim otrokom ali po njem).

Podatki o številu neplodnih parov se med seboj razlikujejo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima tovrstne probleme 5 do 8 odstotkov vseh parov v razvitih deželah in kar 30 odstotkov v razvijajočih. V Sloveniji ima težave z neplodnostjo približno vsak šesti par.

Približno v 30 odstotkih primerov je vzrok za neplodnost para pri ženski, v 30 odstotkih pri moškem, v 25 pri obeh, pri preostalih 15 odstotkih pa pravega vzroka ne poznamo, kar pa ne pomeni, da ga ni. Najpogostejši vzrok neplodnosti pri moškem je nezadostno število semenčic. Čeprav je potrebna samo ena, da oplodi jajčno celico, pa število semenčic, ki je manjše od 60 do 200 milijonov v enem semenskem izlivu, naredi spočetje manj verjetno. Pomembna je tudi kvaliteta semenčic, ki pa po nekaterih raziskavah v populaciji moških v zadnjem času upada. Vzroki so prekomerno onesnaženje, stres, uživanje drog, tobaka, alkohola. Vzroki neplodnosti pri ženski so najpogosteje: endometrioza (bolezen, kjer se tkivo, podobno maternični sluznici, pojavi izven nje), hormonske motnje ter neprehodnost ali slaba prehodnost jajcevodov.

Pri približno polovici neplodnih parov ženska kasneje zanosi, z biomedicinsko pomočjo ali brez nje, narašča pa odstotek parov, ki se zdravijo zaradi neplodnosti. Neplodnost je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije bolezen oziroma simptom nekega bolezenskega dogajanja pri ženski, moškem ali pri obeh. Zdravljenje neplodnosti iz medicinskega vidika zajema različne možnosti, kot so terapija z zdravili, kirurški posegi, IUI (intra uterina inseminacija ali injekcija sperme v maternico, v primeru moške neplodnosti je možna tudi oploditev s semenom darovalca) ter IVF (In Vitro Fertilization ali zunajtelesna oploditev), ki se najpogosteje uporablja takrat, ko so bile izčrpane že vse druge možnosti, zajema pa približno polovico zdravstvene pomoči neplodnim. Zanimivo je, da je verjetnost uspešnosti postopka približno med dvajset in trideset odstotkov v enem poskusu, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na uspešnost, pa je starost ženske. V Sloveniji zavarovalnica plača šest postopkov zunajtelesne oploditve, po deležu otrok, rojenih z biomedicinsko pomočjo, pa smo v evropskem vrhu. Po izkušnjah mnogih neplodnih parov pa so čakalne dobe še vedno predolge, tako naj bi bilo Mariboru trenutno na postopke zunajtelesne oploditve potrebno čakati eno leto, na pregled pa pet mesecev.

Zadnja desetletja so prinesla revolucionarne spremembe v znanju in možnostih, ki so na voljo na področju zdravljenja neplodnosti. Nove, vse manj ortodoksne metode, kot je na primer nadomestno materinstvo, pa odpirajo mnoga vprašanja. Je obvezno, da se jih poslužujejo samo ljudje, ki so neplodni, ali lahko to stori kdor koli, ki mu ustreza? Naj bodo dostopne samo parom ali tudi samskim ljudem, kako je z istospolnimi pari? Kaj pa starejši pari? V Sloveniji je meja (za žensko) trenutno 42 let. Ali naj dajalce sperme podvržemo genetskim testom? Kaj pa v primeru, ko se par, ki je spodbudil nadomestno materinstvo, razveže še pred rojstvom otroka? Ali si nadomestna mati premisli?