Motnje hranjenja so motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in jih uvrščamo med čustvene oz. duševne motnje. Prva misel, ki nam pride na pamet, ko slišimo besedno zvezo motnje hranjenja, je zagotovo stereotip o mladi punci. Stereotip je o tem, da imajo motnje hranjenja le punce, ki želijo biti vitke iz modnih razlogov. Resnica pa je povsem drugje. Motnje hranjenja v resnici sežejo veliko globje in so le posledica povsem drugačnih duševnih težav.
Izvirajo iz nesprejemanja samega sebe in so izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter posledično nesprejemanja samega sebe. To trpljenje pa povzroči odklanjanje hrane ali spreminjanje prehranjevalnih navad do te mere, da je ogroženo človekovo zdravje. Težave s hrano so torej le navidezni problem. Seveda ne gre zanemarjati dejstva, da je ogromno vzrokov za začetek motenj hranjenja ravno v modni industriji, kjer s presuhimi manekenkami spodbujajo mlado punce, naj izgledajo vitkejše. Vendar ta razlog, da se motnje hranjenja pričnejo z razlogom, ker bi človek želel shujšati, ni poglaviten. Motnje hranjenja so namreč posledica preusmerjanja pozornosti svoje bolečine. Življenjski problemi se namreč pogosto zdijo kot nerešljivi, edina stvar, nad katero ima človek nadzor, pa je prehranjevanje. S tem oboleli dobi nadzor nad vsaj eno situacijo, saj sicer drugje nadzora nima in stvari nima pod kontrolo, svoje telo pa ima. To mu daje moč in zato od tega kaj hitro postane odvisen. Motnje hranjenja so lahko posledica trenutnih težav ali pa reakcija na dolgotrajno stresno situacijo.
Med motnje hranjenja uvrščamo:
-
anoreksijo nervozo;
-
bulimijo nervozo;
-
kompulzivno prenajedanje.
Tematika motenj prehranjevanja je postala popularna leta nazaj, ko je tudi v javnosti dvigovala prah, nato pa se je stanje umirilo, in zopet je to postala pozabljena tema, čeprav se z njo dnevno sooča veliko ljudi. V tem času so se tudi podatki statistike spremenili. Pogostost anoreksije se v tem času ni bistveno spremenila, žal pa izjemno narašča bulimija nervoza. Od vseh treh motenj pa je najmanj poznana motnja kompulzivnega prenajedanja, ki je tudi najmlajša. Motnje so veljale predvsem za bolezen, ki večinoma prizadane ženske, novi podatki pa kažejo, da vse več obolevajo tudi moški.
Simptomi
prenajedanje;
stradanje;
zloraba odvajal;
pretirana telesna aktivnost;
zanikanje lakote,
zavračanje hrane;
socialni umik,
odsotnost čustev;
upad libida;
depresivno razpoloženje.
Razlika med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja
Motnje prehranjevanja velja za predstopnjo motenj hranjenja. V motnje prehranjevanja sodi recimo preveliko število diet, nenadna sprememba prehranjevanja, premalo raznolika hrana, neredno hranjenje in posledično nihanje telesne teže. Motnje prehranjevanja niso nujno znak duševne motnje, temveč so običajno posledica nezadovoljstva s svojim telesom in sledenju modnim trendom. Motnje prehranjevanja dobivajo nove oblike, saj se tudi prehranjevanje samo stalno spreminja in vsakodnevno se rojevajo nove diete, pravila, rezultati raziskav in miti ali resnice o hrani. Motnje prehranjevanja so torej bolj posledica spreminjanja prehranjevalnih navad, motnje hranjenja pa so konkretne spremembe s hudimi posledicami.
Dejavniki tveganja
Dejavnikov tveganja je več, običajno pa je potreben skupek oz. kombinacija večih dejavnikov, da se motnja hranjenja tudi dejansko razvije. Dejavnike tveganja lahko delimo v 3 skupine: družinske, socio-kulturne in biološko-genetske.
Družinski dejavniki tveganja
Med družinske dejavnike tveganja lahko postavimo družinske odnose, duševno stanje staršev, nestabilnost, vedenjski vzorci (diete, samopodoba) nestabilen partnerski odnos med staršema ali nefunkcionalno starševstvo. Otrok, ki je odraščal v odnosih, kjer so namesto njega odločali drugi in ni imel pravice odločati sam, pogosto lahko zboli na ta način. Zaradi nenehnega občutka, da ne more ustrezno braniti svojih meja in uveljavljati svojih realnih potreb, mlad človek vzpostavi nadzor nad edinim območjem, ki je drugim pretežno nedostopno – lastnim telesom.
Socio – kulturni dejavniki tveganja
Sem sodijo dejavniki družbe, v kateri se nahajamo. Nikoli prej niso bile ženske tako pod drobnogledom kot dandanes in ideali lepote niso bili nikoli tako strogo postavljeni kot dandanes. Z razvojom tehnologije so se zabrisale meje med realnimi in obdelanimi podobami, kar je obremenjujoče za vse. Ženske pa ne sledijo le lepotnemu idealu temveč tudi družbenemu želijo biti vse hkrati: poslovno uspešne, družinske, pametne, lepe,… Ker je težko slediti vsem vlogam hkrati, lahko hitro duševno oslabijo, ena izmed posledic stremenja idealom pa je tudi ohranjanje vitkosti in torej motnje hranjenja. Kot že omenjeno, tudi mediji zapovedujejo vse preveč modnih trendov diet, prehranjevanja, in različnih, celo nasprotujočih si informacij, kaj je zdravo in kaj ne.
Biološko – genetski dejavniki tveganja
Prekomerna telesna teža ob rojstvu in nato kasneje v otroštvu je pomemben dejavnik tveganja, saj na ta način otrok razvije zelo slabo samopodobo, ki jo je težko izboljšati. Tudi nekatere podedovane lastnosti lahko pripomorejo k razvoju motenj hranjenja, kot so recimo perfekcionizem, potreba po potrjevanju in pohvalah.
Motnje so pogostejše pri ženskem spolu, še posebno v obdobju najstništva, vendar se lahko pojavi tudi kasneje. Prenaša se lahko iz generacije v generacijo ter linerano – med sorojenci. Tudi pomembne prelomnice in dogodki v življenju lahko pripomorejo k razvoju bolezni, še posebno če so dogodki stresni – smrt ljubljenega ali sprememba okolja.
Zdravljenje
Zdravljenje je psihoterapevtsko. Nujna je strokovna pomoč, ki osebi in njenim bližnjim celovito pomaga. Ni dovolj namreč, če osebi slučajno uspe prekiniti motnje, izjemno pomembno je tudi spoznati in odpraviti vzroke. Če ti niso rešeni, se namreč težave lahko pokažejo tudi drugje, nastopi lahko depresija in v nekaterih primerih tudi smrt. Kot rečeno, motnje hranjenja ne izvirajo le iz težav s samopodobo, temveč iz globjih težav, ki jih je nujno ustrezno prepoznati in rešiti.
