Motnje hranjenja

Se zdite sebi predebeli? Vam misel na hrano vzame velik del časa? Ponoči vstajate in izropate hladilnik? Pojedeno izbruhate? Se izogibate obrokov skupaj z drugimi in hrano skrivate? Ste nenehno na dietah? Če je odgovor na katerega od vprašanj pritrdilen, vas bo morda spodnji zapis vzpodbudil, da poiščete pomoč.

Ker je na spletu že kar nekaj strani, na katerih najdete osnovne teoretične podatke o motnjah hranjenja (prenajedanju, anoreksiji in bulimiji), bi rada izpostavila in predstavila osebno izkušnjo sedemnajstletne poti do ozdravitve, predvsem z vidika zdravstvenih zapletov.

Kako se je začelo

V najstniških letih, ko sem se prvič srečala z dejstvom, da mi hrana ne pomeni tega kar drugim, je bilo na področju zdravljenja veliko manj možnosti kot danes. Morda je bil tudi to vzrok tako dolgemu okrevanju, saj šele po desetletnem izmenjavanju oblik motenj hranjenja in sedemletnem zdravljenju živim vsaj približno takšno življenje, kakršnega sem si želela.

V zadnjih letih med možne vzroke oziroma dodatne dejavnike tveganja za bolezen štejejo medije, njihovo poudarjanje že kar pretirane vitkosti ter angažiranje temu ustreznih manekenk. Lahko trdim, da tega pri sebi nisem zaznala njihovega vpliva, saj sta bila v ospredju družinska klima ter lastna preobčutljivost, slaba samopodoba ter nizka raven samozavesti. Pri dobrih petnajstih letih sem se iz okrogle najstnice začela spreminjati v okostnjaka, od začetnih 58 sem v najbolj kritičnem obdobju pristala na 34 kilogramih.

Začetno ukvarjanje s športom in črtanjem nekaterih »redilnih« živil se je neslišno a odločno prevesilo v stroge nekajdnevne poste, pretirano telesno vadbo in samodisciplino. Izmenjevala so se obdobja evforije in navdušenosti nad seboj ter depresijo, jokom, zapiranjem vase in besom nad vsem in vsemi. Izogibati sem se začela druženju z ljudmi, sploh kjer je bila prisotna hrana, ironično pa sem sama v tem času strastno in menda tudi zelo dobro kuhala za ostale člane družine.

­

Na šolskem zdravniškem pregledu je s krvnimi izvidi prišla na dan tudi diagnoza, saj do tedaj k zdravniku nisem šla. Ker sem bila zaradi izgube teže že skoraj leto in pol brez menstruacije, so me napotili k endokrinologinji, ki je priporočila bolnišnično zdravljenje, do katerega je čez pol leta tudi prišlo. Odnosi znotraj družine so se še poslabšali, v nekem trenutku se je stradanje pomešalo s prenajedanjem in zatem bruhanjem. Vmes sem obiskovala terapevte, vendar brez prave motivacije, morda bolj zato, da sem ustregla staršem. Ob sprejemu v bolnico se je zaradi moje mladoletnosti morala v proces zdravljenja vključiti cela družina, kar je bilo upoštevajoč dejstvo, da so bili odnosi na zelo kritični točki, neizvedljivo.