Se zdite sebi predebeli? Vam misel na hrano vzame velik del časa? Ponoči vstajate in izropate hladilnik? Pojedeno izbruhate? Se izogibate obrokov skupaj z drugimi in hrano skrivate? Ste nenehno na dietah? Če je odgovor na katerega od vprašanj pritrdilen, vas bo morda spodnji zapis vzpodbudil, da poiščete pomoč.

anoreksija

Ker je na spletu že kar nekaj strani, na katerih najdete osnovne teoretične podatke o motnjah hranjenja (prenajedanju, anoreksiji in bulimiji), bi rada izpostavila in predstavila osebno izkušnjo sedemnajstletne poti do ozdravitve, predvsem z vidika zdravstvenih zapletov.

Kako se je začelo

V najstniških letih, ko sem se prvič srečala z dejstvom, da mi hrana ne pomeni tega kar drugim, je bilo na področju zdravljenja veliko manj možnosti kot danes. Morda je bil tudi to vzrok tako dolgemu okrevanju, saj šele po desetletnem izmenjavanju oblik motenj hranjenja in sedemletnem zdravljenju živim vsaj približno takšno življenje, kakršnega sem si želela.

V zadnjih letih med možne vzroke oziroma dodatne dejavnike tveganja za bolezen štejejo medije, njihovo poudarjanje že kar pretirane vitkosti ter angažiranje temu ustreznih manekenk. Lahko trdim, da tega pri sebi nisem zaznala njihovega vpliva, saj sta bila v ospredju družinska klima ter lastna preobčutljivost, slaba samopodoba ter nizka raven samozavesti. Pri dobrih petnajstih letih sem se iz okrogle najstnice začela spreminjati v okostnjaka, od začetnih 58 sem v najbolj kritičnem obdobju pristala na 34 kilogramih.

Začetno ukvarjanje s športom in črtanjem nekaterih »redilnih« živil se je neslišno a odločno prevesilo v stroge nekajdnevne poste, pretirano telesno vadbo in samodisciplino. Izmenjevala so se obdobja evforije in navdušenosti nad seboj ter depresijo, jokom, zapiranjem vase in besom nad vsem in vsemi. Izogibati sem se začela druženju z ljudmi, sploh kjer je bila prisotna hrana, ironično pa sem sama v tem času strastno in menda tudi zelo dobro kuhala za ostale člane družine.

bulimija­

Na šolskem zdravniškem pregledu je s krvnimi izvidi prišla na dan tudi diagnoza, saj do tedaj k zdravniku nisem šla. Ker sem bila zaradi izgube teže že skoraj leto in pol brez menstruacije, so me napotili k endokrinologinji, ki je priporočila bolnišnično zdravljenje, do katerega je čez pol leta tudi prišlo. Odnosi znotraj družine so se še poslabšali, v nekem trenutku se je stradanje pomešalo s prenajedanjem in zatem bruhanjem. Vmes sem obiskovala terapevte, vendar brez prave motivacije, morda bolj zato, da sem ustregla staršem. Ob sprejemu v bolnico se je zaradi moje mladoletnosti morala v proces zdravljenja vključiti cela družina, kar je bilo upoštevajoč dejstvo, da so bili odnosi na zelo kritični točki, neizvedljivo.

loading...


11 KOMENTARJI

  1. Dober članek. Sem dala vse to skozi, ko sem stala ob strani prijateljici, ki se je znašla v tem začaranem krogu. Hvalabogu se je rešila.

  2. joj, grozno, kaj nekatera dekleta vse prestajajo. Najbolj žalostno pa je seveda, da ljudje v okolici nič ne vidijo in ne opazijo dokler ni prepozno oz,. se dekle res opogumi in poišče pomoč.

  3. Evo in tega je vse več – normalno, ko se pa reklamirajo samo koščena dekleta in telesa za umret…pa ni čudno potem, d asi najstnica postavi visoka merila.

  4. cukrček, s tem se pa nikakor ne strinjam. Zmotno je vso krivdo zvaliti na suha dekleta, ker je vzrok za motnje hranjenja povsem drug…

  5. Ne krivim suha dekleta, krivim merila, ki jih postavljajo…Zakaj ni merilo malo bolj polna postava? Ni to glavni vzrok, je pa lahko začetek….Sama sem imela blažjo obliko motenj, pa govorim iz izkušenj. vzroki so pa lakho nešteti – ločitev staršev, osamljenost, zloraba…lahko pa tudi želja da bi bil bolj suh ali pa debel…

  6. Prijeten članek, vendar me, odkar sem etimološko preučila pojem in pojav odvisnosti zelo zmoti, da se o tem govori tudi terminološko kot o motnji. Zadeva je precej globlja, saj odvisnik ne glede na količino določene snovi, kemične ali nekemične, ne postane vsak, ampak samo tisti, ki se mu omenjene snovi tako močno implementirajo v presnovni sistem. To pomeni, da je oseba bolna. In ne, da ima motnjo, ki jo bo z NEgiranjem rešila. Ne bo je, samo podaljševala bo agonijo iz danes na jutri, kar ni recept za ozdravljenje. Zdravljenje zadeva najprej soočenje posameznika-odvisnika, njegovih bližnjih in družbe kot take, da gre za odvisnot tudi v primeru motnje hranjenja, nato telesna kontrola in psihoterapija. Ljubezen do telesa in končni, še tako strašni simptomi in posledice nimajo terapevtskega učinka. Ravno obratno.
    Še glede endorfinov. Hranjenje tako močno omami možgane, da ne čutijo bolečine, ki je lahko stres ali prizadetost. Tako da se je taki drogi precej težko odreči, saj očitno pomaga. Najverjetneje pa se je vse začelo že zelo zgodaj, v otroštvu.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj