Priznam, da me je sprva nekoliko presenetil naslov in sem se začudeno spraševal, če se je Mazzini slučajno lotil precej fantastične teorije o izmišljenem srednjem veku oziroma o “fantomskem času” bavarskega umetnostnega zgodovinarja Heriberta Illiga, ki pravi, da je bila kronologija zgodovine ponarejena in sicer bi naj v zgodovino nekoč vtaknili celih nikoli obstoječih 297 let in bi se torej čez nekaj dni moralo pisati v resnici leto 1725 in ne 2022. 

Falsifikacija zgodovine sicer ni tematika, ki bi si jo Illig izmislil ali bi nanjo prvi pomislil. Problem vrzeli med približno leti 600 in 900 je dejansko dejstvo evropske arheologije. Težave slovenske arheologije so sicer bolj vezane na pomanjkanje jasne ločnice med staroselskimi Iliri in domnevno na novo priseljenimi Sloveni, a težav s srednjim vekom oziroma z večstoletnimi vrzelmi v dokumentaciji nimajo le zgodovinarji in arheologi, ki se ukvarjajo z Evropo ali Bizancem, temveč tudi tisti, ki se ukvarjajo z Islamom, pa tudi oni, ki se ukvarjajo z Judaizmom.

Nezanesljiva naj bi bila predvsem verodostojnost zgodovinskih virov. Na mednarodnem simpoziju leta 1986 na Bavarskem so recimo ugotovili, da je več kot 80 % srednjeveških dokumentov in literature ponarejenih, med njimi gre tudi za pogodbe, s katerimi razni vladarji darujejo gradove, posestva in dežele rimski cerkvi. Illig pravi, da je bila kronologija ponarejena s strani Katoliške cerkve in Bizantinskega cesarja, predvsem zaradi določenih prerokb v novozaveznem Razodetju, ki so govorile o vladarjih, ki naj bi jih na zemljo poslal sam hudič in naj bi se precej ujemali z nekaterimi krščanskimi kralji in cesarji.

Ruski matematik, profesor na državni univerzi in član ruske akademije znanosti, Anatolij Fomenko, ki je z matematično metodo primerjal razne kronologije in zgodovine različnih dežel med seboj, pa pravi, da gre pri večini danes poznanih pisanih zgodovin za politično motivirane ponaredke in da je o zgodovini izpred leta 1000 praktično sploh nemogoče trditi karkoli zanesljivega; od leta 1000 do leta 1500 pa bi naj bilo komaj kaj resničnega.

A pustimo to osupljivo in malodane neverjetno tematiko, saj je Mazzini v svojem spisu ni neposredno omenjal, čeprav jo kot široko razgledan človek zagotovo pozna, a tokrat je ost svojega spretnega peresa usmeril drugam, lotil se je namreč trmaste starokopitnosti svojih rojakov, češ, da sodimo bolj v Valvazorjeve, kot se hudomušno izrazi Mazzini, »predznanstvene čase«, ko so po svetu še hodili »polihistorji«, torej ljudje s širokim obzorjem in poznavanjem različnih disciplin, kot pa v sodobne čase »matematičnega razmišljanja«. Mazzini pravi, da je bil Goethe verjetno »zadnji polihistor v zgodovini«.

No, Mazzini je seveda pretirano skromen, saj je »pozabil« povedati, da je tudi sam izredno cenjen in spoštovan polihistor, saj se spozna na tako zelo različna področja, kot so to računalništvo in zgodovina, poleg pisanja knjig in člankov pa se ukvarja tudi s scenariji in z režijo, da niti ne omenjamo njegovega sociološkega znanja kot velikega poznavalca slovenske družbe. A Mazzini v svoji skromnosti trdi, da danes polihistorjev načeloma ni več, saj se je znanja nakopičilo preveč in se je treba dolgo šolati že za golo obvladovanje zgolj nekega malega specialnega področja.

Pri tem ne zamolči le sebe kot strokovnjaka prej omenjenih številnih disciplin, temveč še posebej kot pisca kolumn, kjer se izkazuje s svojim širokim poznavanjem vsega mogočega in velja za eminenco sodobnega polihistorizma in za pravega »homo universalisa«. To protislovje nam seveda ne more uiti. Ker poznamo Mazzinija kot briljantnega pisca, že lahko slutimo, da ima mojster spet nekaj za bregom. A le kaj, zajca, bi to lahko bilo? Morda kaj v zvezi z vprašanjem ponarejanja uradne resnice, kot nam namigne naslov kolumne? Težko verjeti, a pustimo se presenetiti …

Valvazor je bil resda strokovnjak na 50 področjih, najbolj ponosen pa je bil na dejstvo, da je alkimist, kar je takrat pomenilo, da je strokovnjak na področju “vede o spreminjanju”. Danes bi temu rekli “znanstvenik”. To je Valvazor dokazal s svojo razpravo o Cerkniškem jezeru, kjer je nazorno prikazal, kako se to jezero, ki jo dotlej veljalo za začarano, prazni in polni po matematičnih, torej znanstvenih načelih in da v te procese ni vpletena prav nobena čarovnija. S to razpravo si je pridobil članstvo na Angleški kraljevi akademiji in sicer eno leto preden je tam postal član Isaac Newton, utemeljitelj gravitacijske teorije, poleg Leibnitza izumitelj infinitezimalnega računa in vsaj tako zagnan alkimist kot Valvazor. Newton je recimo zagovarjal stališče, da zgodbe iz grške mitologije niso nič drugega kot alkimistični recepti, saj so alkimisti z imeni planetov, oziroma grških bogov, kot je znano, opisovali različne kovine, in sicer Helios (sonce) zlato, Artemis (Luna) srebro, Ares (Mars) železo, Hermes (Merkur) živo srebro, Afrodita (Venera) baker, Zeus (Jupiter) kositer, in Kronos (Saturn) svinec.

Danes alkimija ni več cenjena in načeloma velja, da jo je pokopal Boyle, ki velja za prvega “pravega kemika” in ne več alkimista, saj je napisal knjigo z naslovom “Praktični kemik”, po drugi strani pa se pozablja, da je Boyle sam sebe videl kot alkimista in sicer je ostro ločil med slabimi alkimisti, ki so zgolj prodajali farmacevtska sredstva (predvsem v obliki tabletk) in med pravimi alkimisti, ki so se trudili z iskanjem kamna modrosti. Glede vprašanja, kaj točno bi naj kamen modrosti predstavljal, ni bilo popolne enotnosti ne takrat in še manj obstaja ta danes, nekako pa bi lahko približno povzeli, da je šlo za skrivnosti poznavanja zakonitosti spreminjanja (snovi) iz enega stanja v drugo, s čimer se na materialnem nivoju danes pretežno ukvarjajo specializirani kemiki in ne več univerzalistični alkimisti.

Carl Gustav Jung je ta materialistični približek definicije alkimije dopolnil s svojimi spisi, kjer je dokazoval, da gre pri tej starodavni disciplini v resnici za vedo o psiholoških procesih, potrebnih za doseganje višjega duhovnega stanja preko določenih stopenj, ki jih je moč opisati zgolj v simbolnem jeziku, in da ne gre toliko za spreminjanje “snovi”. Mazzini kot odličen poznavalec zgodovine in še posebej, kot sam zatrdi, ljubitelj “predznanstvenih časov”, alkimijo seveda nedvomno dobro pozna, a je v tem članku začuda sploh ne omeni, kar pa nam spet da zgolj slutiti, da gre pri Mazzinijevi kolumni za “nekaj več”, kot je sklepati zgolj po površnem prebiranju besed, ki jih je zapisal. Še vedno nam ni prav jasno, na kaj mojster besed namiguje, bi pa znalo to biti povezano tudi z alkimističnimi načeli.

Mazzini piše, da pri nas še vedno cenimo univerzalizem in da nam moderni časi in specializacija nista prinesla nekih opaznih koristi. Kot primer opiše neko magistro, ki se sprašuje o obliki zemlje, češ, da je bolj verjetno, da je zemlja ravna, kot obla, saj se njej sami kljub njeni visoki izobrazbi tako pač zdi. Čeprav se Mazzini sicer navidezno zmrduje tudi nad nešolanimi Slovenci, ki ugotavljajo, da izobrazba ne pomeni znanja, sploh pa ne pameti, pa jim da posredno prav, ko razgalja dotično magistro kot osebo, ki ni sposobna temeljne prostorske predstave. Lahko mu le pritrdimo, saj je magistra dejansko očitno tudi zelo slaba opazovalka, sicer bi vedela, da je ob mesečevem mrku na mesecu vidna zemljina senca, in sicer okrogla.

Če bi magistra potovala, tako kot sta potovala Valvazor in Mazzini, bi tudi opazila, da se otoki, kadar se jim bližamo po morju, navidezno dvigajo iz morja in se vidi najprej njihove najvišje dele, polagoma pa se nam prikazuje vedno več obale. Če bi magistra znala opazovati dogajanje okoli sebe, bi tudi ugotovila, da so oddaljene stvari navidezno majhne, z bližanjem pa se navidezno povečujejo. Da se to ne dogaja s Soncem in Luno, pomeni, da gre pri navideznem gibanju teh dveh nebesnih teles ob vrtenju zemlje za tako velike razdalje, da je celo velikost zemlje v primerjavi z razdaljo med zemljo in soncem, oziroma mesecem, zanemarljiva, kar seveda takoj podre teorijo ravne zemlje, ki pravi, da sta sonce in luna mali lučki in ne velikanski nebesni telesi. Mazzini sicer teh podrobnosti ne omenja, a ker vemo, da je oster opazovalec, nam je lahko jasno, da zna uporabljati svoje oči in razmišljati o stvareh, ki jih sam vidi in opazi, ter bralcu s kritiko magistre zgolj namigne, naj te stvari opazuje sam in si ustvari svoje lastno prepričanje.

Mazzini pa se ne ustavi samo pri magistri. Naravnost teatralično usmeri svojo jezo v sodobne strokovnjake specialiste, ki oporekajo uradni dogmi, ki jo vsakodnevno ponavljajo razni uradni strokovnjaki in napovedovalci na televiziji. Še posebno kar se tiče zdravja in človeškega telesa. Da je ta jeza zgolj navidezna, nam postane jasno, saj je mojster Mazzini do navadnih, nešolanih ljudi, ki ne verjamejo uradnim strokovnjakom, ko jim ti po medijih govorijo o strahotno nevarnem virusu in nujno potrebnem cepljenju z eksperimentalnimi snovmi, do ljudi, ki se sklicujejo na zdravo kmečko pamet, sicer nekoliko kritičen, a v tem bolj spominja na dobrohotnega očeta, ki se na videz jezi na malega otroka, ki je sam nacepil drva namesto njega, češ, “in kaj bi rekli mati, če bi se kresnil po prstih?” Veliko bolj osoren je do tistih zdravnikov in medicincev, ki tem neukim in nešolanim ljudem pritrjujejo in pravijo, da je previdnost mati modrosti in da niti sama znanost ne potrjuje trditev uradnih strokovnjakov in televizijskih napovedovalcev.

S tem Mazzini prvič mimogrede dokazuje, da ni le strokovnjak za tistih sedem ali osem prej naštetih disciplin, temveč mu niti medicina ni tuja; drugič neopazno namigne, da med zdravstvenimi strokovnjaki ni prav nikakršnega konsenza glede teh vprašanj; in tretjič se s tem posredno pridružuje ljudem, ki sicer nimajo končane uradne medicinske izobrazbe, si pa pridržujejo pravico imeti o zdravju in človeškem telesu svoje mnenje in se o lastnem telesu sami odločati.

Na ta način se sicer nekoliko odmakne od ene izmed svojih specialnosti, namreč novinarstva, ki bi naj bilo vendarle nepristransko, a ravno v tem grmu tiči tisti skriti alkimistični zajec, ki ga počasi vlečemo iz klobuka in ga bomo na koncu tega sestavka povsem razgalili. Novinarstvo je namreč nepristransko vedno in povsod, razen seveda v totalitarnih režimih, kjer je svoboda govora sicer zapisana v zakonih, v resnici pa enako navidezna kot ploščatost zemlje.

S tem Mazzini na skrivaj in neopazno svojim bralcem razloži, o čem v resnici piše. V nizanju protislovja za protislovjem zagotovo upa, da bo bralca razsvetlilo spoznanje, da se trenutno nahajamo v totalitarni diktaturi, kjer svobode govora ni in je resnica lahko podana zgolj po ovinkih, med vrsticami, podobno spisom o iskanju kamna modrosti v Valvazorjevih časih. S tem se velemojster sukanja peresa posredno navezuje na samega Platona, ki v svojem sedmem pismu prizna, da ni v življenju spisal ene same knjige, kjer bi dobesedno zapisal svoje misli in da torej nič, kar je zapisal, ni zapisano neposredno, temveč se je vedno trudil, da bi s svojim pisanjem omogočil bralcu prižiganje iskric spoznanja, ki bi s svojo svetlobo prižigale naslednje iskrice, saj bi v primeru, ko bi pisal dobesedno, s tem vsebine svojih spisov zgolj banaliziral, nekateri bralci bi namreč njegove besede jemali za svete, drugi pa bi jih obsojali, zaradi preprostega dejstva, da vsak človek zapisane besede razume drugače, saj so besede same neoprijemljive in imajo več različnih nivojev razumevanja.

Ko tako počasi luščimo pravi pomen Mazzinijevega pisanja, začutimo globoko spoštovanje do tega velikega mojstra, za katerega lahko zatrdimo, da ni le velik poznavalec prej omenjenih disciplin, namreč računalništva, zgodovine, sociologije, pisanja romanov, kolumn, scenarijev, režije, novinarstva in tudi medicine, temveč se v njem skriva tudi mojster domala pozabljene vede alkimije in sicer tiste najžlahtnejše sorte, ki se ne ukvarja z banalnim kemičnim iskanjem nekega materialnega, snovnega zlata ali celo s pritlehno prodajo farmacevtskih preparatov, temveč z izčiščevanjem duhovnega “kamna modrosti” v svojih bralcih, saj po načelih prave in neizkrivljene starodavne znanosti o “spreminjanju” upošteva njena temeljna načela in to v skladu s predpisanimi stopnjami, ki jih alkimisti ponazarjajo s štirimi barvami, črno, belo, rumeno in rdečo.

Črna barva ponazarja duhovno temo materialne snovnosti, bela ponazarja ženski princip, rumena moški princip in rdeča princip “poroke”, združitve ženskega in moškega principa v višjo resničnost, simbolično imenovano “kamen modrosti”. S svojim navideznim pritoževanjem čez Slovence, češ, kako zaostali in zarukani primitivci bi naj bili, ker naj “ne bi zaupali sodobni znanosti”, v duši bralca ustvari neko stanje začasnega temačnega obupa, izhodiščne okoliščine in začetni položaj alkimističnega procesa, objektivno realnost sedanjega časa. Belo barvo ali ženski princip ponazarja magistra, ki kljub svoji visoki izobrazbi in dolgoletni uspešni karieri verjame v ravno zemljo, ker je gledala nek video o tem, torej ponazarja slepo in naivno vero. Rumeno barvo ali moški princip ponazarja uradna dogma o smrtonosnih virusih, ki jo razglašajo podkupljeni strokovnjaki in napovedovalci na televiziji, torej nemoralen pohlep. Rdeča barva ali princip alkimistične “poroke”, se pravi združitve ženskega in moškega principa, pa pomeni spoznanje, da se nahajamo v diktaturi podkupljene ali vsaj nekompetentne stroke in medijskih manipulacij, kjer je resnica prepovedana in dovoljena zgolj med vrsticami, saj je sicer sankcionirana, kaznovana.

Med vrsticami nam Mazzini torej pove, da imajo nešolani ljudje, ki ne gojijo slepe vere v podkupljene uradne strokovnjake na televiziji, še kako prav, saj s tem dejansko v resnici zaupajo pravi znanosti, ki vedno dvomi in po zdravi pameti nikoli ne zaide v dogmatizem – jasno je namreč, da znanstveniki sami še zdaleč niso poosebljena znanost in še sploh ne nezmotljivi, a te večne resnice se danes ne sme zapisati neposredno, saj se lahko ostane brez dohodkov in torej pristane lačen na cesti, lahko pa se jo bralcem poda na Platonov način in pri tem upa na zdrav razum bralcev ter človeško radovednost.

Kot odličen poznavalec Valvazorja se Mazzini namreč več kot dobro zaveda, da je o svoji domovini treba pisati zgolj najboljše in se je treba izogibati kritiziranju nje, saj jo je treba, kot Valvazor prosto citira Platona, “ljubiti bolj kot lastne starše”, oziroma bi, ko bi ne ravnali tako, pravi Valvazor, bili podobni “tistemu Švicarju”, ki je demant Karla iz Burgundije, imenovan “florentinski”, prodal za “en sam gulden”. S tem je Mazzini ponovno dokazal, da je vrhunski polihistor, eden redkih današnjega časa. Kdo bi si lahko sploh predstavljal, da s svojimi okultnimi namigi prekaša celo najbolj pregnane simboliste? Da mavrica njegove široke razgledanosti vključuje celo komaj verjetno teorijo o fantomskem času, seveda ni presenetljivo – a kdo bi pričakoval, da jo bo tako prefinjeno uporabil v svoji kolumni in jo tako spretno skril s komaj opaznim zamikom treh let. Miha, hvala ti in vsaka čast!

PREBERITE TUDI: Banana medicina

Avtor: Bogdan K. Meško



PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj