Da je ta nekdo celo zdravnik oziroma zdravnica, bi nas lahko zmedlo, saj bi zdravniki morali biti naši in bi naj torej imeli prav. A žal ni vedno tako, tudi zdravniki se lahko motijo, a na srečo imamo še bolj naše zdravnike, ki so res naši in bodo in so že dokazali, da imamo prav mi in ne kdo drug. To smo zapisali že v našo zakonodajo, v Zakonu o prekrških namreč piše, da ima v sporu med civilno in uradno osebo, kadar gre za besedo proti besedi, vedno prav uradna oseba. No, vedno pač ni mogoče najti oseb, ki bi bile po vseh predpisih uradne, a glavno je, da je oseba naša, da torej podpira mnenje države. Ja, tudi država ima lahko svoje mnenje, izražajo pa ga politiki, uradni strokovnjaki in množični mediji. Kdor se ne strinja, pa ni naš.

Protesti proti koronskim ukrepom, ki omalovažujejo smiselnost koronske politike panike, so zagotovo maloštevilni in nas tako ne brigajo, ker se povečini dogajajo v tujini. Tudi večina strokovnjakov, ki dvomijo o utemeljenosti koronske panike, se moti, saj so večinoma nekje daleč za devetimi gorami. Četudi so zdravniki, biologi ali pravniki, torej niso naši. Za naše zdravnike in ostale strokovnjake pa smo že ugotovili, da so zares naši le pod pogojem, da se z nami v vsem strinjajo.

In tako se je te dni odločalo, ali imajo prav neki zdravniki kar tako, ali pa imamo prav mi in naši.  Neka zdravnica si je namreč drznila dvomiti v mnenje uradnih strokovnjakov o koronski pandemiji in še posebej o cepivih, ter jih je poslala na analizo v Nemčijo, kjer so ugotovili, da vsebujejo kovinske delce, nevarne za zdravje. V cepivu so našli celo uran.

To seveda ne more biti res. Prvič, nemški laboratoriji niso naši, drugič pa so naši strokovnjaki povedali, da so cepiva varna. Dokazal pa je to tudi naš strokovnjak Roman Jerala. Pogledal je namreč skozi mikroskop in povedal, da »je vse tako, kot mora biti«, in da ni videl ne grafena, ne kovin, videl je samo male kroglice, ki ustrezajo opisu, ki ga je dal Pfizer, da bi naj cepiva namreč vsebovala zgolj kroglice z lipidnim ovojem. Kaj je v teh kroglicah, nima koga kaj zanimati, čeprav bi to bilo mogoče ugotoviti z malo bolj natančno preiskavo.

A to ni pomembno, Jerala je namreč poslal celo fotografijo ene take kroglice in s tem neizpodbitno dokazal, da v cepivu ni ne grafena in ne česa drugega, kot so to zmotno dokazovali  v laboratorijih po svetu, recimo v Španiji ali Nemčiji, kjer so pokazali povečane posnetke teh »cepiv«, kjer se vidijo maloštevilne lipidne kroglice, ki plavajo med oblikami, katere so raziskovalci opisali kot »grafenu podobne«. Na Japonskem so cepiva po preiskavi zaradi vsebnosti kovin umaknili iz prometa. Na Finskem pa so raziskovalci v cepivih našli določene hude viruse in bakterije, med drugimi tudi ebolo. Ampak ti laboratoriji niso naši in ne vedo, kaj je res in kaj ne ter kdo ima prav in kdo ne. Še dobro, da je Jerala pogledal skozi mikroskop, Kemijski inštitut, kjer je zaposlen, je namreč šele pred letom in pol dobil dovoljenje za testiranje cepiva na miših, Jerala pa je našel čas za pregled cepiva pod mikroskopom komaj zadnji trenutek pred nedavno obravnavo dr. Hitijeve, ki si je drznila poslati cepivo samoiniciativno na analizo ter drugih heretičnih zdravnikov.

Tako da zdaj vemo, da je s cepivi vse v redu. Jerala je na Kemijskem inštitutu sicer zaposlen na odseku za sintezno biologijo in o tem veliko predava doma in po svetu. To je tista biologija, za katero Jerala v svojem predavanju razlaga, da se lahko v nekem malem lipidnem ovoju nahajajo cele tovarne, ki proizvajajo lahko različne kemikalije, beljakovine in podobno. Jerala pravi, da gre za biologijo prihodnosti. Leta 2006 je v svojem članku “Biokemija čez 10 let” zapisal:

“Naslednja mejnika na (Venterjevemu) seznamu izzivov sta katalog vseh genov na Zemlji ter ustvarjenje samostojno živečega organizma z minimalnim genomom. Na lovu za morskimi mikroorganizmi so v Sargaškem morju identificirali novih 1800 organizmov, od tega 150 bakterij, in določili več kot milijon novih genov. Najmanjši danes znan mikroorganizem Mycoplasma genitalium vsebuje 470 genov in od približno 300 tistih, ki so potrebni za preživetje bakterije, za več kot 100 niti približno ne vemo, kakšno funkcijo imajo. Izziva, ki ju je postavil Venter, sta bržkone otročje lahka v primerjavi z vprašanji o delovanju možganov, molekulskega mehanizma spomina in zavesti na medceličnem nivoju, vendar ta vprašanja verjetno sodijo med izzive naslednjega stoletja.

Edina stvar, ki nas na področju biokemije in molekularne biologije v naslednjem desetletju vsekakor ne bi smela presenetiti, so sama presenečenja, ki bodo nasprotovala splošno sprejetemu mnenju in drzno prestavljala meje možnega.”

Vidimo torej, da Jerala stoodstotno obvladuje področje, s katerim se ukvarja, namreč s samim življenjem.

Poleg tega pa je Jerala zelo zaposlen tudi z razširjanjem resnice o coroni. Naše resnice seveda, ki je edina prava. Tako je pojasnil več zmot, ki se širijo med neukimi laiki, ki se zagotovo ne izobražujejo z branjem strokovnih člankov. temveč bržkone kar po spletnih omrežjih. Kolikor vemo, se Jerala ni dotaknil spornosti PCR (Polymerase chain reaction – polimerazna verižna reakcija) »testa«, niti spornosti »izolacije virusa«, saj tu ne gre za nikakršne spornosti, uradno mnenje je glede tega popolnoma jasno in tega ne premakne niti razlaga samega izumitelja PCR, ki pravi, da s to metodo ni mogoče ugotavljati ne okužbe in ne kužnosti. Tako nizko se Jerala ne spušča. Še posebej pa se ne spušča Jerala tako nizko, da bi pojasnjeval osnove virologije.

Jerala tudi ne pojasnjuje natančno, da v bistvu ne gre za cepiva, temveč za gensko terapijo, saj dosledno uporablja izraz »cepivo«, kljub temu, da tisto, kar se nahaja v tem »cepivu«, po definiciji ni cepivo in kljub temu, da če sploh obstaja kdo pri nas, ki se zaveda, kaj je razlika med klasičnim cepivom in med gensko terapijo, je to vsekakor vsaj Jerala, saj genske terapije tudi sam izvaja, predvsem na miših.

Oglasil pa se je v zvezi s škodljivostjo cepiv za nosečnice oziroma še bolj za zarodke in plodnost, saj so se po spletu in po družabnih omrežjih razširile številne študije in raziskave, ki so dokazovale, da kar 85% nosečnic v prvem in drugem trimestru kmalu po »cepljenju« proti Coroni »spontano« splavi. V Braziliji so nosečnice popolnoma prenehali cepiti, saj je takoj po cepljenju neka nosečnica umrla. A te študije niso bile naše in Brazilija je daleč. Jerala pa je tak mojster, da je te napačne raziskave in statistike hudomušno in na kratko ovrgel kar na svojem twitterju. Kaj pa naj bi drugega, saj večina ljudi tako ne razmišlja kaj dosti in si resnico iščejo na družabnih omrežjih, kot smo že ugotovili. Jerala je namreč sodoben človek in danes se vse odvija hitro. In tako je tudi Jerali že davno pred iztekom devetih mesecev od začetka cepljenja po svetu popolnoma jasno, da to cepljenje nima nikakršnih negativnih učinkov na nosečnice in ne na njihove zarodke, torej otroke, ne kratkoročnih in ne dolgoročnih, sploh pa ne na plodnost. On ve, saj je naš.

Tako kljub mnogim študijam po svetu, ki dokazujejo neučinkovitost teh cepiv, saj tudi ali celo predvsem cepljeni zbolijo in lahko okužijo druge, razglaša, da je treba pri nas nujno cepiti  po 100.000 ljudi na teden. Kljub mnogim poročilom o številnih hudih reakcijah po svetu Jerala razlaga, da nas bo brez visoke precepljenosti vse skupaj zadela huda nesreča. On ve, poročila o hudih reakcijah na cepivo in neredkih smrtih pa niso naša. Tudi ga ne moti, da je statistika smrtnosti zaradi corone brez »cepiva« 0,15%, po »cepivu« pa smrtnost dejansko narašča. Ampak on je naš in ve.

Tako je Jerala med drugim tudi razložil, da Ivermectin ni drugega, kot pravljica za naivneže, čeprav imajo z njim po svetu pri zdravljenju corone zelo dobre rezultate, o čemer obstaja kar 51 študij, zato so se recimo na Japonskem odločili to zdravilo uporabljati množično. Rezultati so namreč zelo vzpodbudni. V Indiji pa predstavnico SZO, ki je zavrla uporabo Ivermectina, toži odvetniška zbornica in zahteva njeno smrtno kazen zaradi uboja vseh, ki so umrli, ker jih tudi zaradi nje niso zdravili z Ivermectinom. A Jerala ve, da to ni nič. Njemu verjamemo, saj je naš. Njemu že ne bo nihče grozil.

Nasprotna, kot pri Ivermectinu, ki po svetu sicer deluje, pri nas pa ne, pa je stvar glede Remdesivirja, zaviralca proteaze, ki lahko povzroča super viruse, ali pa uniči ledvice in s tem povzroči smrt. Remdesivir proizvaja podjetje Gilead, ki je zaslovelo pred dobrimi desetimi leti v času prevare s strani farmacevtske industrije imenovane »prašičja gripa«, ko je bil visoko v njenem nadzornem svetu Donald Rumsfeld, ameriški obrambni minister iz časa Georga Busha mlajšega, velik zagovornik vojne proti Iraku, ki je temeljila na lažni propagandi o domnevnem biološkem in kemičnem orožju v Iraku. Rumsfeld je zaradi napihnjene panike s prodajo nepotrebnega in škodljivega zdravila Tamiflu zaslužil številne milijarde, danes pa je podjetje Gilead znano predvsem zato, ker je s svojim Remdesivijem zavrlo prodajo zdravila Hidroksiklorokin, s katerim so mnogi zdravniki imeli velike uspehe pri zdravljenju corone in gripe, še posebno dr. Raoul v Franciji.

Jerala pravi, da je Remdesivir dobro zdravilo. On ve, saj je naš. Še več, obeta si proizvodnjo novih, eksperimentalnih zaviralcev proteaze pri nas, v sodelovanju Pfizerja ter Ministrstva za zdravje. Pri Pfizerju namreč radi eksperimentirajo. Pričujoče eksperimentalno »cepljenje proti coroni« se bo na primer končalo leta 2023.

Eksperimentira pa rad tudi Jerala. V svojem predavanju o sintezni biologiji pove, da pobije izredno veliko miši, saj se njegovi eksperimenti, ki jih predhodno izračunava na superračunalnikih na kemijskem inštitutu, na živih bitjih ne obnašajo ravno tako, kot to računalnik predvideva. Temu pravi Jerala strokovno »velik osip rezultatov«, kar se sklada z njegovo zgoraj citirano izjavo, da sinteznim biologom še dolgo ne bo zares jasno, kaj se dejansko dogaja v telesu in da gre pri njegovih raziskavah v resnici za tipanje v neznano in za velika presenečenja.

In ker Jerala tako rad eksperimentira in je v tem zelo dober, saj je naš, rad sodeluje tudi s tujimi strokovnjaki. Ne ravno z vsakim, ampak samo s pravimi, z našimi. Recimo z univerzo v Španiji, ki je v lasti Opus dei, (vatikansko »društvo«), ter z univerzo v Iowi, kjer ima svoj oddelek za sintetično biologijo ameriška vojska.

V Opus dei je včlanjenih veliko svetovno znanih strokovnjakov. Eden najbolj znanih je bil recimo John Henry, toksikolog, ki je svaril pred škodljivimi vplivi konoplje in se zavzemal za njeno prepoved. Glede konoplje so sicer ugotovljene številne zdravilne lastnosti, predvsem pri zdravljenju  tumorjev, rakov in avtoimunih bolezni, a žal ni gospodarsko zanimiva, saj bi v primeru, ko ne bi bila več prepovedana in močno regulirana, njena cena padla na neznaten drobiž. Veliko bolj perspektivno je zdravljenje rakov in tumorjev z gensko terapijo, saj obeta težke milijarde dobička, poleg tega pa je gensko terapijo moč uporabiti tudi v določene vojaške namene, kot biološko orožje namreč, konoplja pa teh možnosti ne nudi.

Z razvojem sintetične, oziroma nano-sintetične biologije so se ukvarjali tudi vojaški strokovnjaki iz vzhodne Evrope, nekateri izmed njih so na konferenci leta 2008 v Ljubljani predstavljali svoje znanje predvsem z namenom iskanja zaposlitve na zahodu na področju biološkega orožja. Javno znana skrivnost je namreč, da ameriška vojska izvaja mnoge eksperimente nano robotike in biološkega orožja pod krinko medicinskih raziskav. Kdor ima možnost vplivanja na telesne procese, lahko ta vpliv uporabi namreč v dobro ali pa v slabo. Ameriška vojska zelo ceni Jeralo, saj je patentiral mnoge zadeve, ki so izkazale za zelo perspektivne. Iz medicinskega stališča seveda. Med njegovimi patenti je recimo tudi stimulacija Stefina A in Stefina B, dveh zelo zanimivih snovi, od katerih ena vzpodbuja rast tumorjev in rakavih celic, druga pa epilepsijo. To je zelo zanimivo. Za medicino seveda. Res pa je, da bi nekdo to lahko tudi uporabil kot biološko orožje. A skoraj zagotovo ne mi in ne naši.

Zanimivo, da je ljubljansko konferenco iz leta 2008 omenil tudi David Martin v zvezi z militarizacijo nano biologije in sicer je povedal, da so bili takrat podani zadnji patenti v povezavi s kasneje zaslovelim coronavirusom, ki je bil takrat torej po delih že v celoti patentiran in zatorej leta 2019 ni moglo nastati popolnoma nič novega, posebno ne koničaste ali »špičaste« beljakovine (spike proteini), ki so bile, kot rečeno, patentirane že vsaj leta 2008. To so tiste koničaste beljakovine, ki zaradi svoje nerodne, piramidalno oglate in zato koničaste oblike povzročajo v kapilarnih žilah drobne strdke krvi, iz česar se v večini primerov slej ko prej razvije tromboza.

David Martin, strokovnjak za patentno pravo, torej trdi, da gre pri coronski pandemiji za načrtovano goljufijo in za uporabo patentiranega biološkega orožja. Ampak on ni naš in zato nima prav. Ne more imeti prav. Ne pri nas. Pri nas imamo svoje strokovnjake, ki so naši in oni vedo.

Recimo Jerala. V svojem predavanju o sintezni biologiji pravi, da stane kilogram beljakovin, s katerimi lahko izvaja malodane neštete eksperimente s pomočjo računalnika, pest dolarjev, dobički pa so lahko miljardni. In tako ustvarja nove in nove sintetične beljakovine, katere sestavlja na računalniku kot bi sestavljal lego kocke. Z računalnikom namreč programira njihove oblike. In tako je prvi na svetu uspel ustvariti beljakovine tetrahedronske oblike, torej oblike tristrane piramide s štirimi vogali oziroma konicami. Tako rekoč ustvarja novo življenje. S pomočjo računalnika izdeluje sintetične beljakovine, ki v naravi ne obstajajo in jih nato vbrizgava v miši. Miši umrejo in Jerala ugotavlja, zakaj. Le kako bi se lahko tak človek sploh v čemerkoli motil? Biti bližje Bogu, kot je Jerala, ki ustvarja novo življenje (ki večinoma sicer pobije staro) je verjetno nemogoče. Koga briga narava, koga briga morala, če imamo Jeralo? Imamo ga, saj je naš.

In Jerala je le eden izmed naših polbogov. Na Kemijskem inštitutu jih imamo več takih, pa tudi v Krki, ki je še edino podjetje, ki je ostalo iz starih časov, ki še niso bili čisto naši, saj se je moralo včasih poslušati tudi druga mnenja. Danes vemo, da so vsa drugačna mnenja napačna, saj niso naša in jih izjavljajo le nazadnjaki, trdobučni antiprogresivci, ki nasprotujejo napredku.

Za napredek namreč gre. »Narava je že ok, ampak radi bi jo popolnoma obvladovali in manipulirali« nekako tako pravi Jerala v svojem predavanju o umetnem življenju. Jerala je naš, saj je za napredek. O tem so pisali že pri Svetovnem ekonomskem forumu. Prihodnost je v transhumanizmu in Jerala to dobro ve. On je namreč eden posvečenih, ki nas strumno vozijo tjakaj. In ni osamljen, kot smo že povedali. Tako se lahko njegovi kolegi pohvalijo, da so našli gen za vitkost in zdaj se lahko veselimo, da nam ne bo treba živeti na predpotopen, zastarel naravni način in hujšati s telovadbo, z zdravo prehrano ali Bog ne daj s postom, temveč se bomo lahko basali z vso nehranljivo svinjarijo, kakršno si bomo le zaželeli, lenuharili pred tv ekrani in se lepo podvrgli genski terapiji za vitkost. To je napredek.

Ali pa proizvodnja domače viagre, kot so to uspeli zagnati pri Krki. Zakaj bi zaradi svojega spolnega življenja morali žrtvovati svojo duševno in telesno lenobo? Zakaj bi morali razmišljati o sebi ali o smislu življenja, če pa lahko z vklopom TV izklopimo šumenje lastnega uma? Zakaj bi se morali, recimo, veliko gibati v naravi in jesti čim bolj naravno hrano, če pa lahko brez tega enostavno in lepo pojemo tabletko ter postanemo za nekaj ur naš priljubljeni filmski junak. Dejstvo, da se z večkratno uporabo viagre začne rušiti naravni mehanizem erekcije je še toliko bolj vzpodbudno, saj zagotavlja donosen posel tudi v prihodnosti. Vse kar je bilo potrebno, je bil dogovor z Pfizerjem glede razdelitve dobičkov.Profiti so lahko milijardni, kot to dobro vedo Jerala in njegovi kolegi polbogovi… Naši polbogovi! In njihovi kolegi pri Opus dei in v ameriški vojski.

Aha, seveda, zanima vas, zakaj so v naslovu omenjene banane. Razlog je preprost. Vsi poznamo izraz »banana republika«, ki je nekoč pomenil neko kolonijo neke kolonialne sile, ki ni imela samostojne gospodarske politike temveč je bila posvečena enemu samemu namenu, recimo gojenju banan in zato ni bila čisto prava republika, temveč bolj podobna izpostavi nekega podjetja. Treba pa je tudi priznati, da je iz finančnega stališča za vrhnji sloj te republike  –  podjetja to pomenilo velik dobiček in je s tem statistično celotna država pridobila na statusu razvitosti in se na določenih področjih celo res razvila. Danes ni zelo drugače. Imamo republiko – podjetje in velika (neimenovana) kolonialna sila nam je pustila eno samo področje: farmacijo. Brez farmacije pa danes ni več medicine. In na tem področju smo v sami svetovni špici. Naša banana medicina je torej naša svetla pot v prihodnost!

P.S. Postopek proti zdravnici Nadi Hiti je bil ustavljen.

Bogdan K. Meško
Sveto, 1. 9. 2021

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj