Izvor in predelovanje
Evropski kolonialisti so z odkritjem nove celine in kulture odkrili tudi nove rastline. Ena izmed njih je amarant, ki ga imenujemo tudi ščir. Za Indijance je predstavljal hrano bogov in kraljev ter naj bi po njihovem verovanju podaljševal življenje. Amarant sodi med psevdo žita (kamor sicer sodijo še ajda, proso in kvinoja), vendar ga ljudje po vsem svetu uporabljajo kot žitarico, listnato zelenjavo in celo kot okrasno rastlino.
Foto: healthytastebuds.files.wordpress.com
Amarant je za gojenje skrajno nezahtevna rastlina, ki uspeva v perujskih Andih na nadmorski višini nad 2000 metrov. Gre za izredno staro rastlino, saj arheologi domnevajo, da so ga gojili že pred osem tisoč leti. Inki so ga imenovali kiwicha, Azteki huautli, vsi pa so ga uporabljali kot sestavino pri pripravi različnih jedi in pijač. Amarant pa bi v času kolonializacije lahko povsem izginil z južnoameriških polj, saj so imeli evropski osvajalci zelo slabo odnos do te rastline. Zasluga za ohranitev gre dejstvu, da amarant dobro uspeva sam po sebi, tako, da se je rastlina ohranila vse do danes, ko jo agronomi zaradi skromnih zahtev pri pridelovanju in visoke hranljive vrednosti povzdigujejo celo v rastlino tretjega tisočletja.
Hranilna vrednost
Amarant dosega skoraj 100 % na teoretični proteinski lestvici žit. Seme amaranta ima 371 kcal (100 g) in vsebuje več rudnin kot pšenica (kalcija je sedemkrat več, magnezija in železa pa celo trikrat več). Vsebuje 14 % do 16 % visoko kakovostnih beljakovin; 7 % do 9 % maščob, od tega približno polovico maščobnih kislin omega-6; 7 % vlaknin ter med 60 % in 65 % ogljikovih hidratov. Pomembna je vsebnost esencialnih aminokislin, kot sta lizin in metionin, ki sta izredno redki aminokislini v rastlinskem svetu. Vsebuje nekaj vitaminov skupine B, pa tudi A, C in E ter kalcij, železo, magnezij, mangan, fosfor, cink in kalij.
Prav tako so pomembna sestavina fitosteroli, holesterolu podobne sestavine, ki imajo v našem telesu varovalno vlogo. Zato je amarant tudi varovalna hrana pred degenerativnimi boleznimi, saj pomaga ohranjati ožilje prožno in varuje pred rakavimi obolenji. Zanimivo je dejstvo, da naj bi preprečeval tudi zgodnje sivenje las. Protein, ki ga amarant ne vsebuje, pa je gluten, zato ga v zadnjih letih vse pogosteje uporabljajo tudi za izdelke brez glutena, kot so testenine, kaše in pecivo.
Seme oz. zrna amaranta
Seme oz. zrna amaranta lahko uporabljamo v polnozrnati obliki ter jih meljemo ali razpihujemo. Skratka, so en sam kalček, obdan z založnimi hranili, saj so med vsemi semeni najbogatejša z beljakovinami in jih vsebujejo kar 19 %, zaradi česar so zlasti pomembna za vegetarijance, ki morajo živalske beljakovine nadomestiti z drugimi.
Najpogosteje pa se ga uporablja v kombinaciji s stročnicami, je pa tudi priljubljen mehiški prigrizek, ki sta mu večkrat dodana tudi med in čokolada. Imenujejo ga alegría, kar v španščini pomeni sreča.
Priprava amaranta
Priprava amaranta je izjemno preprosta. Pred kuhanjem ga rahlo prepražimo, zalijemo z vodo in zavremo. Nato na šibki vročini kuhamo približno 30 minut, da seme nabrekne. Seme je priporočljivo pustiti nabrekati nekoliko dlje časa. Ko so semena kuhana, postanejo rahlo prosojna, podobno kot mala jajčeca. Če ga skuhamo večje količine, ga lahko zamrznemo in kuhanega dodajamo jedem, na primer kot zakuho za juho ali nadev. Če kuhamo zdrobljen amarant, torej moko, bo kuhan že v petih minutah. Dodajamo ga raznim juham, enolončnicam, mesnim in zelenjavnim nadevom ter sladicam.
Jed z amarantom
Amarant je zelo dobrodošel v vsaki kuhinji, saj se da z njim precej eksperimentirati in odkrivati vedno nove okuse. Tudi če ste na dieti, lahko brez slabe vesti dodajate k jedi amarant kot nekaj novega, drugačnega in okusnega. Skratka, z njim si pričarate starodaven okus indijanske Amerike.
Kje se ga kupi
Amarant je naprodaj je v vseh bolje založenih trgovinah in trgovinah z zdravo prehrano, kjer lahko kupimo cela ali pa v moko zmleta semena. Amarantova moka zaradi visoke vsebnosti maščob sicer zelo hitro postane žarka, zato je priporočljivo, da semena meljemo kar sproti v mlinčku za kavo. Semena se v dobro zaprti posodi ohranijo tudi eno leto, medtem ko je moko najbolje kar zamrzniti, če je ne porabimo takoj. Kupiti je možno celo pokovko, muslije in energijske ploščice iz amaranta.
Moja najljubša priloga poleg krompirja, s to razliko, da je amarant zdrav. 🙂
Zanimivo, jaz ga pa (še) ne poznam, moram poskusiti, članek me je navdušil :).
Jaz ga imam pa doma, ampak sva zadnje čase s fantom tako navdušena nad kvinojo, da preprosto ne pride na vrsto. No, tale članek me je spomnil, da bi bil čas, da spet pripravim amarant!
oprostite, če je tole malo neprijetno vprašanje… ali ga ve prebavite? pri meni namreč gre v enaki obliki noter in ven. pa sem poskusila z več ali manj namakanja, praženje ali v juhah, celo miksanje kuhanega pa nič ne pomaga… tako da ne vem kaj mam od njega… je katera mogoče kaj opazila? sem brala še nekje na netu podobno izkušnjo.
Hahaha, Sovica 😀 – ne, ven gre v enaki obliki. 😉 Sem bila tudi jaz malo presenečena.
Hm, enako pri meni :S
Sem naredila prejšnji dan juho z amarantom, ki je na tem portalu in je bila super. Sedaj ga bom večkrat uporabila pri kuhanju.