Ampak v nasprotju s pričakovanji lahko pod njenimi objavami ali med govoricami zasledimo ogromno napadov, žalitev in neodobravanja namesto podpore, spoštovanja in občudovanja.
Kaj se dogaja? Kdo ne prenese močnih in pokončnih žensk?
Ko ženska stopi iz okvirov tradicije, v kateri sta bili njeni primarni vrlini ustrežljivost in prilagodljivost, ter jasno postavi meje, nastopi zanimiv sociopsihološki fenomen. Njena samozavest in pokončna drža namreč praviloma sprožita dve vrsti odzivov – medtem ko pri nekaterih sprožita spoštovanje in občudovanje, pri drugih vzbudita neproporcionalen bes, zavist, pasivno agresijo in poskuse razvrednotenja.
Zakaj močna, avtonomna ženska neizgrajene posameznike tako močno vrže iz tira? Psihologija ponuja jasne in z raziskavami podprte odgovore.
1. Patriarhalni okvir, mizoginija in internalizirana mizoginija
Ne smemo spregledati širšega družbenega konteksta, v katerem živimo. Tudi ko posamezniki verjamejo, da delujejo povsem samostojno, so njihovi odzivi pogosto podzavestni odraz večstoletnih patriarhalnih vzorcev.
Patriarhalna matrika in mizoginija
Patriarhat je družbeni sistem, ki kot normo postavlja moško avtoriteto, od ženske pa pričakuje submisivnost, prilagodljivost in skrb za udobje drugih. Ko močna ženska te vzorce zavrne, pri neizgrajenih in nezrelih moških sproži mizoginijo – sovražnost ali odklonilen odnos do žensk, ki ne izpolnjujejo pričakovane submisivne vloge. Njena pokončnost v takem sistemu ni dojeta zgolj kot osebnostna poteza, temveč kot nepravičen »upor« proti tradicionalnemu redu.
Internalizirana mizoginija pri ženskah
Še posebej strupen fenomen pa je internalizirana mizoginija, ko ženske nezavedno prevzamejo in posnemajo patriarhalna merila ter z njimi presojajo druge ženske (in sebe). Ženska, ki je celo življenje dušila svoje potrebe, da bi ustrezala družbenim normam »pridne in ustrežljive ženske«, ob pogledu na avtonomno žensko ne čuti solidarnosti. Ravno nasprotno!
Namesto tega doživi globok notranji konflikt; ker je sama drago plačala svojo prilagodljivost, se ji zdi nepravično, da si druga ženska preprosto »vzame« svobodo in postave meja. Zato jo napade, da bi zaščitila lastne potlačene izbire.
PREBERITE TUDI: Toksične ženske: tihe saboterke ženskega zaupanja, napredka in dostojanstva
2. Zrcalo nerealiziranega potenciala in koncept »senčnega jaza«
Švicarski psihiater Carl Jung je razvil teorijo o »senčnem jazu« (»The Shadow«) – delih naše osebnosti, ki jih potlačimo ali jih pri sebi ne želimo priznati. Ko neizgrajen in nezrel posameznik (moški ali ženska) vidi osebo, ki brez sramu ali krivde ponosno izraža svojo voljo in meje, ta ženska deluje kot orjaško zrcalo.
Pri čustveno nezrelih in neizgrajenih ženskah to sproži t. i. submisivno zamerljivost. Ženska, ki je bila vzgojena v prepričanju, da mora potlačiti svoje potrebe za voljo »miru v hiši«, ob pogledu na avtonomno žensko podzavestno zazna lastno nepravičnost do sebe. Namesto da bi se soočila s svojim strahom pred zavrnitvijo, izbere obrambni mehanizem: avtonomno žensko označi za »sebično«, »zoprno«, »hladno« ali »neumno«.
3. Razbitje »projekcijske tarče« in izguba nadzora
Pri neizgrajenih in nezrelih moških gre za soočenje z lastno negotovostjo. Moški, ki bazirajo svojo vrednost na fizični premoči, nadzoru ali zgolj na tradicionalni vlogi skrbnika, ob samozadostni ženski izgubijo vzvode moči in nadzora.
Psihologinja dr. Harriet Lerner v svojem delu Ples jeze (»The Dance of Anger«) natančno opisuje, kako sprememba vedenja posameznika poruši ravnovesje v sistemu: ko ženska postavi meje, jasno in glasno izraža svoje mnenje in reče »ne«, preneha opravljati funkcijo amortizerja za tuje frustracije.
Raziskave (npr. Eagly & Wood) potrjujejo, da družba od žensk nezavedno še vedno pričakuje toplino, povezovanje in prilagodljivost. Ko ženska prevzame lastnosti, kot so odločnost, samozavest in postavljanje meja, nastopi t. i. učinek povratnega udarca (backlash effect). Ker neizgrajeni posamezniki od ženske pričakujejo ustrežljivost, njeno jasnost in pokončnost doživijo kot napad na svoja pričakovanja.
4. Izziv za krhek ego in strah pred izločitvijo
Klasična raziskovalna študija psihologinj Laurie Rudman in Stephanie Fairchild z Univerze Rutgers (objavljena v Journal of Personality and Social Psychology) je pokazala, da samozavestne in direktne ženske pogosto doživljajo družbene sankcije, saj neizrečeni normativ zahteva njihovo skromnost in »majhnost«.
Ogroženost ega pri moških
Neizgrajen in nezrel moški deluje iz pozicije lažnega ega. Ko sreča žensko, ki ne potrebuje njegovega odobravanja in natančno ve, kaj hoče, to dojame kot grožnjo svoji moškosti. Ker je nima s čim »kupiti« ali obvladovati, se odzove s poskusi žaljenja in poniževanja.
Evolucijski strah pri ženskah
Ženske, ki nimajo izgrajene lastne osebnosti, se pogosto oklepajo normativov skupine. Ženska, ki se drzne izstopiti in postaviti zase, zanje predstavlja nevarnost, saj ruši pravila igre, v katera so same vložile veliko truda in osebne potlačitve. Zato ne reagirajo z občudovanjem, temveč s pasivno agresijo, širjenjem govoric, žaljenjem, izločanjem in javnim razvrednotenjem – s tem poskušajo »upornico« prisiliti nazaj v povprečje in s tem zaščititi svojo izbiro podrejanja.
5. Kognitivna disonanca in razbitje družbene iluzije
Ko se nezrel posameznik sooči z žensko, ki ne pristaja na uveljavljene podzavestne dogovore (»bodi tiha, ne izpostavljaj se, pa bo vse v redu«), se v njem sproži močna kognitivna disonanca – psihološki stres, ki nastane ob trku dveh nasprotujočih si prepričanj.
Raziskave na področju socialne psihologije (npr. Leon Festinger) potrjujejo, da ljudje ob trku z resničnostjo, ki ruši njihova notranja prepričanja, redko spremenijo svoje mišljenje. Namesto tega raje napadejo vir disonance.
Če je bila ženska v določenem okolju ali odnosu navajena nositi breme tuje nesposobnosti ali čustvene nedozorelosti, njena postavitev meje ta sistem takoj poruši. Ker neizgrajeni posameznik noče prevzeti odgovornosti za lastno rast, raje napade žensko in jo označi za »naporno«, »zoprno« ali »hudobno«, saj skuša s tem zaščititi svojo iluzijo o lastni brezhibnosti.
6. Projektivna identifikacija in prenos krivde
Psihoanalitični koncept projektivne identifikacije (ki ga je natančneje razdelala Melanie Klein) pojasnjuje, kako neizgrajeni in nezreli posamezniki svoje lastne potlačene občutke nemoči, sramu ali nesposobnosti nezavedno projicirajo na druge.
Ker močna ženska deluje stabilno in trdno, jo neizgrajeni ljudje podzavestno uporabijo kot odlagališče za svoje lastne frustracije. Žaljivke in napadi pod objavami v resnici niso opis te ženske, temveč avtoportret napadalca. Besede, kot so »arogantna«, »zagledana vase« ali »zoprna«, so skoraj brez izjeme projekcije lastnih nepredelanih kompleksov in neuspehov tistega, ki napada.
7. Sindrom visoke trave
V sociologiji in pop-psihologiji poznamo pojav, imenovan »Tall Poppy Syndrome« – pojav, ko družba ali skupina poskuša ponižati, očrniti ali »odsekati« posameznika, ki opazno izstopa po sposobnosti, pogumu ali avtonomiji.
Pri ženskah je ta pojav še toliko bolj izrazit. Ko se ženska ne opravičuje za svoj uspeh, svoj glas ali svoje meje, med neizgrajenimi in nezrelimi ljudmi sproži podzavestno željo po poravnavi. Ker se napadalci ne zmorejo dvigniti na njeno raven samozavesti in zrelosti, jo poskušajo potegniti navzdol na raven lastne (pod)povprečnosti, neizgrajenosti in nezrelosti. Zanje je njena pokončnost tihi opomin na lastno pasivnost, (pod)povprečnost in nezrelost.
Jasna meja ni napad, temveč znak zrelosti
Postavljanje meja in avtonomna drža nikoli nista usmerjena proti drugim, temveč pomenita ohranjanje lastne integritete. Ljudje z izgrajeno osebnostjo, zdravo samozavestjo in predelanimi vzorci ob močni ženski ne čutijo ogroženosti, temveč spoštovanje in olajšanje, saj se zavedajo, da so odnosi z njo čisti, transparentni ter brez neiskrenosti in skrivnih zamer.
Neizgrajeni in čustveno nezreli pa v njeni jasnosti vidijo le tisto, kar sami pogrešajo pri sebi: pogum biti to, kar si.
PREBERITE TUDI: Raziskava: Številni moški so preprosto preneumni za zrel partnerski odnos
