WHO (SZO-Svetovna zdravstvena organizacija) je bil ustanovljen leta 1948 v okviru UN (OZN-Organizacije združenih narodov) s ciljem izboljšanja javnega zdravja po vsem svetu. Ustanovljen je bil kot posvetovalni organ in njegova priporočila nikoli niso bila obvezujoča.
Več desetletij se je financiral izključno iz članarin držav članic (194 držav). V zadnjih dveh desetletjih je v financiranje WHO večinsko vstopil korporativni mega-kapital (farmacevtska podjetja, različne fundacije, javno-zasebne organizacije in nekatere države) s svojimi donacijami. Tako se je razmerje financiranja WHO prevesilo v pretežno donatorska sredstva (85 %). Namen porabe teh sredstev pogojujejo donatorji. WHO se je postopoma preoblikoval iz posvetovalnega organa za soočanje z zdravstvenimi izzivi na globalni ravni v promotorja farmacevtske industrije, s katero je s svojim delovanjem plansko razvil ”pandemski tržni model”, ki je najbolj dobičkonosen prav v obdobju razglašenih epidemij in pandemij.
To je postalo očitno leta 2009 ob razglasitvi lažne pandemije ”prašičje gripe”. Mesec dni pred tem je WHO spremenil pravila tako, da je občutno znižal prag ogroženosti prebivalstva, ki je bil prej pogoj za razglasitev pandemije. Deregulacija tega pravila je WHO-ju omogočila takratne in tudi nadaljne manipulacije. Pred tem se je pandemijo lahko razglasilo le ob pojavu kužne bolezni, ki je povzročila veliko število hudo obolelih in izjemno visoko smrtnost. V svetu je takrat zaradi ”prašičje gripe” v hujši obliki zbolelo in umrlo sorazmerno majhno število ljudi, zato ni bilo strokovno utemeljenih razlogov za razglasitev pandemije.
WHO je takrat sprožil nesorazmerno veliko paniko po svetu in kot rešitelja promoviral še ne dovolj raziskano cepivo. Po prejetju teh cepiv je veliko število ljudi (večinoma otroci in mladostniki) utrpelo hude poškodbe, predvsem centralnega živčnega sistema. Mnoge države so jim morale izplačati visoke odškodnine. Nemški internist dr. Wolfgang Wodarg je bil v tem obdobju član Zdravstvene komisije Evropskega parlamenta. Razkril je prevaro WHO glede razglasitve te pandemije. Farmacevtska industrija je po tej aferi porabila izjemno veliko denarja za prikritje tega škandala pred širšo javnostjo, vseeno pa je z masovno prodajo teh, ne dovolj preverjenih cepiv, imela zelo velik zaslužek.
Pri razglasitvi pandemije zaradi bolezni covid 19 marca 2020 je WHO znova ubral pot intenzivnega, sistematičnega in organiziranega ustrahovanja ter zavajanja ljudi. Ljudi so nenehno strašili s tem, da je smrtnost te bolezni izjemno visoka, dejansko pa ni presegala smrtnosti običajne gripe in se ustavila pri 0,14 %. Zavajali so z navedbami, da ni nobenih učinkovitih zdravil za obvladovanje te bolezni in da bo le novo cepivo rešilo prebivalstvo. WHO je predlagal nesorazmerne in strokovno neutemeljene ukrepe, ki so jih z usklajenim pritiskom politike in medijev istočasno orkestrirano uvajali v vseh državah sveta. Te so grobo posegale v življenje in pravice ljudi.
Zaprtje družbe (lock down) je povzročilo enormno veliko škode na vseh področjih življenja, strogo omejevanje stikov, obvezna uporaba mask in masovno testiranje z nezanesljivo in zelo invazivno metodo, ki je povzročala številne poškodbe, so sprožili socialni razkol. Prepoved uporabe učinkovitih in preverjenih zdravil pa je bil grob poseg v strokovno avtonomijo zdravnikov. Po nareku WHO-ja so v uporabo uvedli povsem nov genski preparat, ki so ga poimenovali »cepivo«. Kljub temu da je bilo to »cepivo« šele v tretji fazi kliničnega testiranja, so ga nekritično reklamirali kot varno in učinkovito, kljub temu da relevantnih podatkov o njegovi učinkovitosti in varnosti niso imeli, predvsem pa niso vedeli nič o njegovih srednjeročnih in dolgoročnih stranskih učinkih.
Po temeljnem pravilu previdnosti, se noben nov preparat ne uvaja v širšo uporabo v eksperimentalni fazi. To dejstvo je bilo ljudem zamolčano in vsako opozorilo na to, s strani strokovne ali laične javnosti, je bilo cenzurirano in zanikano. Zdravniki informiranega soglasja za cepljenje od ljudi niso mogli pridobiti, ker niti sami niso imeli ustreznih informacij o teh preparatih. Po nareku politike in od nje izbrane »stroke« so morali tudi zdravniki slepo slediti navodilom. S tem je bila grobo kršena zakonska obveza zdravnika glede pridobitve informiranega soglasja pred karšnim koli posegom v telo ter moralno-etično pravilo PRIMUM NON NOCERE (predvsem NE škodovati), ki je temeljni aksiom medicine.
Na ljudi so izvajali močan pritisk, da bi se cepili. Mnogi, ki so se temu uprli in se za cepljenje niso odločili, so bili izpostavljeni mobingu npr. na delovnem mestu, v domovih za ostarele, v bolnišnicah… Uvedli so tudi obsežno cenzuro nad informacijami, ki niso bile v skladu z dobičkonosnimi interesi promotorjev te ”pandemije”, kar je onemogočilo konstruktivno kritično strokovno razpravo različno razmišljajočih strokovnjakov o ustreznosti ukrepov, kar bi bilo nujno za zagotavljanje varnosti prebivalstva pri njihovem uvajanju. Znanstveniki in zdravniki, ki so izpostavili svoje dvome v ustreznost teh posegov in uporabo ne dovolj raziskanih zdravil in cepiv, so bili cenzurirani, ustrahovani in diskreditirani.
Na pobudo Evropske unije in Združenih držav je WHO 1. 12. 2021 sklical izredno sejo skupščine, na kateri so predstavili predlog nove Pandemske pogodbe, ki naj bi nas po njihovih besedah bolj učinkovito obvarovala v prihajajočih pandemijah, ki jih vztrajno napovedujejo v bližnji prihodnosti. Na seji Skupščine WHO konec maja 2022 so bili odzivi mnogih držav (predvsem afriških in nekaterih južnoameriških) na ponujeno vsebino te Pandemske pogodbe odklonilni. Že junija 2022 je bila pri WHO ustanovljena nova delovna skupina z nalogo, da bi našli način za utišanje upora teh držav.
Rezultat njihovega dela je bil prenos najbolj spornih vsebin iz predlagane Pandemske pogodbe v Mednarodni zdravstveni pravilnik IHR (International Health Regulations), ki je že sam po sebi zakonsko obvezujoč za vse države članice WHO. Na ta način sta iz enega dokumenta nastala dva, kar naj bi WHO-ju bistveno olajšal sprejetje najbolj spornih vsebin iz prvotne Pandemske pogodbe. Za sprejetje Pandemske pogodbe je namreč nujna potrditev s strani kongresa/parlamenta držav z dvotretjinsko večino, sprejetje IHR pravilnika pa je bolj enostavno, saj zadoščala le potrditev navadne večine članov Skupščine WHO.
Novoustanovljena komisija je začela z delom 6. 10. 2022. Predlog sprememb že obstoječih IHR pravil in formiranje novih amandmajev so dokončali novembra 2022 in ga predstavili državam članicam v začetku februarja 2023. Šele takrat je vsebina predlaganih sprememb 307. amandmajev postala dostopna javnosti. Zaradi spornosti amandamajev so se začele mednarodne aktivnosti v mnogih državah sveta, ki so opozarjale na resne nevarnosti sprejetja teh sprememb. Opozorila so se nanašala predvsem na nevarnost popolne izgube suverenosti držav ob razglasitvi izrednega stanja s strani WHO, nova ohlapna definicija pogojev za razglasitev pa bi omogočila, da bi ga lahko uvedli kadarkoli, za karkoli in brez omejitve trajanja.
V predlaganih dokumentih ni bilo predvidenih kontrolnih mehanizmov nad odločitvami WHO. To pomeni, da države članice na te odločitve ne bi imele nobenega vpliva, posledično bi WHO povsem samovoljno in brez tehtnih argumentov lahko razglasil epidemijo, pandemijo ali drugo izredno stanje, kar bi bila podlaga za uvedbo ukrepov po njihovi presoji oz. interesih donatorjev. Sprejetje predlaganih amandmajev pa bi omogočalo uvedbo sanitarno-medicinske diktature.
Zdravniki, znastveniki, pravni strokovnjaki, aktivisti in mnogi ozaveščeni ljudje drugih profilov, ki jim je bilo mar za človekove pravice in dobrobit družbe, so se v mnogih državah med seboj povezovali in sodelovali v smislu opozarjanja na problematične vsebine teh dveh dokumentov in pozivali oblast na javno razpravo o tem. Oblasti večine držav so se na te pozive odzvale z ignoranco in celo ovirale širjenje teh informacij. Cenzura je bila zelo močna in usklajena, kar je dalo misliti, da je koordinirana iz enega centra moči.
S prenosom spornih vsebin iz Pandemske pogodbe v IHR pravilnik je Pandemska pogodba postala na videz relativno neogrožujoča in kot takšna manj sporna za potrditev s strani parlamenta ali kongresa držav članic. Če bi bil IHR pravilnik z vsebino, ki je bila državam predstavljena februarja 2023, sprejet v predlagani obliki, bi bil to grob poseg v suverenost držav ter teptanje temeljnih človekovih pravic. Posledično se je fokus kritične javnosti usmeril v to problematiko. V ozadju, skrbno skrito pred javnostjo, pa so se pogajalske skupine še vedno ukvarjale tudi z modifikacijami Pandemske pogodbe.
Na seji Skupščine WHO maja 2022 so bile v strogi tajnosti, s ”tihim konsenzom” (soglasje so dosegli brez glasovanja, ker je bilo prisotno premajhno število poslancev za sklepčnost, s čimer so kršili lastna pravila), sprejete spremembe petih IHR pravil, ki so bistveno skrajšale čas, v katerem bi države v prihodnosti lahko zavrnile nove predloge WHO (npr. iz 24 na 10 mesecev). Ta informacija je bila skrbno varovana skrivnost, ki je pricurljala v javnost šele konec februarja 2023. Države bi te spremembe IHR pravil lahko zavrnile do konca novembra 2023, vendar so kljub pozivom in opozorilom mednarodnih pravnih strokovnjakov in informirane javnosti državne inštitucije večine držav to ignorirale. Te nezakonito sprejete amandmaje so zavrnile le Nova Zelandija, Iran, Estonija, Slovaška in Nizozemska.
WHO bi po svojih predpisih državam članicam moral predložiti tekst Pandemske pogodbe in vsebine sprememb IHR pravilnika najmanj štiri mesece pred glasovanjem v skupščini, kar je pomenilo najkasneje do 27. 1. 2024, da bi v državah članicah lahko ustrezno presojali o predlaganih spremembah. To se ni zgodilo, saj so pogajanja o teh vsebinah potekala dobesedno do nekaj ur pred zaključkom zadnjega sestanka Skupščine WHO 1. 6. 2024. Takrat so znova, brez glasovanja, sprejeli spremembe IHR pravilnika in tudi tokrat kršili lastne predpise. Mnogi predstavniki držav na seji niso bili več prisotni in bi preštevanje glasov pokazalo, da za takšno odločitev niso izpolnjeni pogoji minimalnega kvoruma.
Kaj je bilo sprejeto na seji Skupščine WHO 1. 6. 2024?
(Dokument: WHO-77 WORLD HEALTH ASSEMBLY A77/A/CONF./14)
1. 6. 2024 so bili sprejeti IHR amandmaji v precej milejši obliki, kot so bili uradno formulirani in predstavljeni v izhodiščnem dokumentu, s čimer so utišali vse tiste, ki so/smo opozarjali predvsem na možnost izgube suverenosti držav in uvedbo dikatature nad celim svetom iz enega centra moči, torej s strani WHO. V skoraj nespremenjeni obliki pa je ostala določba, ki uvaja strogo cenzuro vseh informacij, ki niso v skladu z WHO-jevo edino dopustno resnico. Predpis, ki regulira to področje, je razviden iz ANNEX-a 1, pod točko 2, pod skupino (c), ter pod oznako (vi), na 44. strani, ter pod točko 3, pod oznako (i), na strani 45 sprejetega dokumenta.
V navedenem dokumentu informacije, ki niso/ne bodo v skladu z interesi narekovalcev ukrepov, imenujejo misinformation in disinformation (napačna informacija in dezinformacija). Takšna opredelitev drugačnega mnenja, ki odstopa od uradno dovoljenega s strani WHO in oblasti, povsem onemogoča izražanje drugačnega mnenja, pomislekov in argumentov strokovne ali laične javnosti ter seznanjanje javnosti z drugačnimi dejstvi, kar onemogoča konstruktivno kritično strokovno razpravo, ki je nujen pogoj za varno izvajanje zdravstvenih in drugih ukrepov.
Tako bo na vseh področjih ”znanost” postala dogma. Vemo, da dogme prinašajo korist le posvečenim skupinam in tveganja za vse ostale. Temeljne človekove pravice zagotavljajo, da tam, kjer je tveganje, mora biti tudi pravica do izbire. S tako strogo globalno cenzuro bo pravica do informiranega soglasja in do izbire pred kakršnim koli posegom v telo povsem poteptana. Za tiste, ki bodo kršili pravila cenzure informacij, so predvidene tudi izjemno hude sankcije, kar pomeni kriminalizacijo drugačnega mnenja.
Pogajalci WHO so našli obvod za doseganje načrtovanega cilja donatorjev WHO za uvedbo sanitarno-medicinske diktature. Zaradi pritiskov aktivistov in poslancev nekaterih držav so v novih dokumentih odločanje o ukrepih med trajanjem izrednega stanja formalno prenesli z WHO na države članice. Tako so utišali borce za ohranitev suverenosti držav. Predstavnica naše države v WHO Vesna Kerstin Petrič, dr. med., je po zaključku seje Skupščine WHO (1. 6. 2024) slovenske medije seznanila, da bo naša država implementirala vse sprejete spremembe IHR v našo zakonodajo.
V primeru, da bo WHO razglasil izredno stanje, nas z ukrepi navidezno ne bo posiljeval WHO, temveč bodo ukrepe uvajali naši domači odločevalci (vlada in strokovna svetovalna skupina pod taktirko interesnih skupin…), ki bodo kritje za svoje odločitve našli v WHO »priporočilih« in EU regulativi. Pravna podlaga za to bo zagotovljena v novem ZNB (Zakon o nalezljivih boleznih), v katerega bo implementiran nov IHR pravilnik. Realna domneva, da ta nov ZNB ne bo zaščitil naše temeljne pravice do telesne nedotakljivosti, izhaja iz izkušnje sprejetja ZNB-D s strani aktualne vlade, kmalu po prevzemu oblasti, ki je namesto zaščite naših pravic, ki so bile kršene z odloki vlade med covid krizo, dejansko uzakonila ukrepe, ki so se že pokazali za izjemno škodljive.
Iz tega je jasno razvidna naravnanost oblasti, ki je sedaj še pod večjim pritiskom ineresnih skupin (lastnikov kapitala), katere/ih cilj je uvedba medicinske diktature, z obveznim doživljenjskim cepljenjem celotne populacije. Z opozarjanjem je kritična javnost sicer dosegla, da po sprejetih IHR pravilih države pravnoformalno res ne bodo izgubile suverenosti, vendar jih bomo izgubili mi, ljudstvo. Izgubili bomo našo osebno suverenost in svoje temeljne pravice. Izgubili bomo pravico do svobodnega odločanja o posegih v lastno telo oz. pravico do ohranitve svoje telesne integritete in to pod pretvezo skrbi za javno zdravje.
Predvidena je aktivacija vloge ”skrbnika”, določenega sicer že z IHR pravilikom iz leta 2005 (člen 31), ki naj bi imel vlogo predvsem v primeru potnikov, ki vstopajo v njim tujo državo. Pravico uvedbe ”skrbnika” bodo lahko uveljavljale države po svoji lastni presoji, obravnava potnika pa bi bila lahko še bolj stroga kot obravnava, ki bo sicer veljala za domače prebivalstvo. Država gostiteljica bi lahko določila, da bi ”skrbnik” namesto potnika odločal o posegih, če se on sam (morda) ne bi odločil v skladu z WHO-jevimi priporočili, odredbami s strani oblasti ali izbrane stroke oz. edine dovoljene medicinske ”resnice”, ustvarjene na podlagi finančnih interesov kapitala.
Potniki v mednarodnem prometu bi bili na ta način prepuščeni »na milost in nemilost« lokalnim oblastem države, v katero vstopajo, ki bi tako lahko nad nimi izvajala sanitarno-medicinske ukrepe (teror). Država, v katero bi vstopil potnik lahko, 1) potniku zavrne vstop v državo, če se ta ne bo podredil zahtevanim ukrepom (diagnostiki, preventivnemu jemanju zdravil, cepljenju, izolaciji ali karanteni…) ali pa 2) ga prisili, da se podredi tem ukrepom (ne da bi imel možnost repatriacije-vrnitve v domovinu v izogib tej prisili), kar je očitno teptanje temeljnih človekovih pravic (poglavlje III/2. str.23).
V prilogi 6, na strani 55 IHR pravilnika se pod točko 3 eksplicitno definira tudi to, da se za preventivno jemanje zdravil (profilakso) in cepljenje lahko uporabljajo samo tisti preparati, ki jih odobri WHO, kar je jasen dokaz sledenja finančnim interesom donatorjev ter nespoštovanja strokovne autonomije zdravnika.
Na 5. strani pravilnika je opredeljen tudi seznam »relevantnih zdravstvenih produktov«, med katera sodijo: zdravila, cepiva, diagnostična sredstva,… osebna zaščitna sredstva,… preparati za celično in gensko terapijo in ostale zdravstvene tehnologije. S tem se odpirajo poti za uvedbo vseh eksperimentalnih metod, ki ob razglasitvi pandemije praviloma dobijo izredno dovoljenje za uporabo, tudi če niso ustrezno raziskane in ne izpolnjujejo temeljnih standardov varnosti za uporabnika.
Pravne vsebine iz Pandemskega sporazuma in IHR pravilnika bodo prelite v EU regulativo in domačo zakonodajo (člen 4 pod 1 bis in 2 bis na straneh 6 in 7). S tem bi naši odločevalci lahko svojo odgovornost za ukrepe, ki bi jih uvedli, preložili na pravne akte implementirane pod taktirko WHO, ter s tem s sebe preusmerili nezadovoljstvo ljudi zaradi uvedbe sanitarno-medicinske diktature. Parola, ki bo v prihodnosti prikrivala neetičnost teh ukrepov, je, da se morajo osebne pravice posameznikov podrediti pravici do zdravstvene zaščite skupnosti. Ta parola je bila zlorabljana tudi v letih covid krize, sedaj pa bo dobila tudi pravno podlago.
WHO je ustanovil »mehanizem za finančno usklajevanje«, ki bo zagotavljal, da bodo bolj razvite države morale financirati enako dostopnost do »relevantnih zdravstvenih produktov« ter izgradnjo obsežne infrastrukture (»farmacevtsko-urgentno bolnišnično-industrijskih centrov« ter zdravstvenih struktur za izvajanje nadzora in ukrepanja na vstopnih mestih v državo, torej na mejnih prehodih, na letališčih in v lukah) tudi v manj razvitih državah.
Te zdravstvene strukture na vstopnih mestih v državo bodo morale imeti opremo za izvajanje diagnostike, terapije, izolacije ali karantene ter strokovno usposobljeno osebje za obravnavo morebitnih tveganj za prenos okužb s »pandemskim potencialom« (PART VIII/(b) stran 30). Glede na siceršnje pomanjkanje zdravstvenega strokovnega kadra to pomeni, da bodo zdravstvene storitve za bolnike še manj dostopne, ker bo zdravstveno osebje preusmerjeno v te nadzorne strukture vsiljene s strani WHO.
”Zanimivo” je, da sporazum predvideva tudi izmenjavo mikroorganizmov s »pandemskim potencialom« med državami, kar bo lahko zelo dobičkonosno za države, ki bodo »pridno« zbirale ta material. Tako bodo te dodatno motivirane za sistematično zbiranje biološkega materiala z masovnim testiranjem ljudi, tudi teh, ki so brez kliničnih simptomov bolezni, z izgovorom zagotavljanja večje zdravstvene varnosti pred kužnimi boleznimi, kar je v nasprotju s pravili medicine (v neskladju z veljavno klinično prakso) in so tudi popoln strokovni nesmisel.
Donatorjem WHO se s sprejetjem Pandemskega sporazuma zelo mudi. Po prenosu spornih vsebin iz Pandemske pogodbe v IHR pravilnik, ta sprva ni delovala ogrožujoče, vendar se je postopoma preoblikovala v skrajnjo skorumpiran pandemsko-trgovski sporazum. Pripravljajo ga pod taktirko interesnih skupin korporativnega kapitala in usklajujejo z zahtevami držav članic WHO, ki kot pogoj za sodelovanje zahtevajo čim večji delež dobička zase.
Države bodo tako lastnikom korporativnega mega-kapitala, predvsem pa farmacevtski industriji, pomagale pri pridobivanju čim večjega dobička, katerega delež bodo dobile tudi same. Oblastem večine držav bo sodelovanje v interesu, saj bodo lahko po svoji volji upravljale s sredstvi, ki jim jih bo kot izpogajan delež zagotavljal mega-kapital… in žal vse to s teptanjem naših temeljnih pravic!
Zaključimo lahko, da spremenjena IHR pravilnik in Pandemski sporazum prinašata poslovne priložnosti lastnikom korporativnega mega-kapitala in bodo njihovi finančni interesi v spregi z interesi naših domačih odločevalcev v prihodnosti lahko neusmiljeno upravljali z našimi življenji. Dejstvo je, da bodo ob tem naše temeljne pravice povsem odvzete, kar nas kot družbo pelje v skrajno dehumanizirano in distopično prihodnost. Spremembe v funkcioniranju WHO pod taktirko njegovih donatorjev in slepo podrejanje držav članic njegovim direktivam so alarmanten primer, kako v neoliberalno kapitalistični ureditvi kapital podreja politiko, zlorablja funkcioniranje države in resno ogroža njeno prebivalstvo.
Zdravorazumski strokovni in laični javnosti bi se tokrat morali vklopiti vsi alarmi! Nujno je, da našim odločevalcem povemo, da vemo, v katero smer peljejo našo državo, da nam je jasno, kaj to pomeni za nas, predvsem pa to, da našega soglasja za to nimajo! Politiki, ki smo jih na volitvah izbrali in jim zaupali, so izdali državo in nas prebivalce in tega ne bomo nikoli pozabili.
Avtor: Iniciativa slovenskih zdravnikov
