To vodi v trajno nizko samospoštovanje in slabo samopodobo.
Sram je tesno povezan s krivdo, vendar je še precej globlji.
- Sram je občutek, da ste pred drugimi naredili nekaj neprimernega.
- Krivda je občutek, da ste s svojimi dejanji ali besedami povzročili škodo.
Obe čustvi sta pogosto le začasni. Sram je občutek, povezan s prepričanjem, da človek ni vreden ali dragocen; da je naredil nekaj narobe, nekaj sramotnega, da je neumen, nesposoben. Posledice sramu iz otroštva lahko trajajo vse življenje, zato je sram tako uničujoč.
Sram se lahko pogosto sliši zelo nedolžno, zadostuje npr. nejevoljni:
- “Oh, odrasti že!”
- “Zakaj ne moreš biti kot tvoj brat/sestra?”
Učinek je nasproten od želenega
Sram zaznamuje otrokovo celotno bitje. Gre za to, kdo so, in ne za to, kaj so storili. Razlika je torej, če kritiziramo neko dejanje, ali pa otroka kot človeka. Edino, kar tovrstno sramotenje naredi, je to, da otrok začne verjeti, da ni dovolj dober in da nikoli ne bo dovolj dober. Koliko odraslih ste srečali, ki se še vedno tako počutijo zaradi sramotenja, do katerega je prišlo v otroštvu?
Sramotenje lahko aktivira otrokov sistem samoobrambe (SDS). Ko je otrokov sistem SDS aktiviran, so njegovi pristopni sistemi, ki mu pomagajo uspešno krmariti po svetu, zavrti.
Obstajajo trije sistemi pristopov.
- Sistem raziskovanja – skušajo se kar največ naučiti in največ znati, da se je ne bi še kdaj osramotili oz. da jih ne bi sramotili; pomaga jim obvladati fizični svet.
- Sistem pripadnosti – pomaga jim oblikovati socialne vezi in skupno identiteto; se povsem prilagodijo in celo podredijo neki skupini, da bi bili sprejeti.
- Sistem skrbi – pomaga jim oblikovati empatičen odziv na trpljenje drugih in razviti sočutje.
Ti sistemi so zasnovani tako, da otroku pomagajo pristopiti k svetu in se v njem uspešno orientirati. Na zaviranje teh sistemov otrok nima vpliva, saj so to samodejni procesi, ki jih um izvaja, da bi zaščitil um in telo pred ponovitvijo sramotenja, saj je sram eno najtežjih, če ne celo najtežje občutje.
Otrok, ki je prisoten v okolju, v katerem je nenehno sramoten, bo verjetno razvil pretirano aktiven odziv SDS. To je znano tudi kot hiperaktivni odziv. Hiperaktivni odziv SDS lahko povzroči socialno tesnobo, napade panike, sramežljivost, depresijo, zunanji odpor in druge neprilagojene vedenjske značilnosti za preživetje.
Raziskave kažejo, da se zaradi sramu umaknemo od drugih in od ljudi, ki nas sramotijo – sram nas torej izolira. Raziskave tudi kažejo, da ljudje sram prikrivajo z odkritim izkazovanjem lažne pozitivnosti in samozavesti, kar lahko vodi tudi v obsesivno vedenje v smislu perfekcionizma, toksično pozitivnost in pasivno-agresivno vedenje.
Vzgoja otroka je težka, o tem ni dvoma. Skrbniki pogosto nevede sramotijo kot obliko korekcije vedenja in lajšanja stresa, ne da bi se zavedali dolgoročnih psiholoških posledic, ki jih to lahko ima na otroka.
A nikoli ni prepozno, da se stvari spremenijo. Otrok ne potrebuje popolnih staršev ali skrbnikov – potrebuje odrasle, ki mu lahko pomagajo krmariti njihova intenzivna čustva in jih preusmeriti v ustrezno vedenje.
Zato pazite, kako vzgajate, popravljate in opominjate otroka; nikar ga ne primerjajte z drugimi in bodite kar se da potrpežljivi in razumevajoči. Malo bitje potrebuje vaše vodenje in usmerjanje, ne kritike in poniževanja, saj to pušča vseživljenjske posledice.