Eden najpogostejših stavkov, ki jih lahko slišimo od travmatiziranih ljudi, je sledeči: “Mene so starši tudi tepli, pa nisem travmatiziran.” In to je dejal moški, ki ga je partnerka prijavila zaradi fizičnega nasilja.

“Ko sem bil otrok, so me pustili jokati samega dokler nisem omagal in zaspal,” je povedal moški, ki cele ure prebije na družbenih omrežjih, kar vpliva na njegov spanec.

“Kot otroka so me kaznovali in sem povsem v redu,” je dejal moški, ki se vsakič, ko naredi kako napako, zmerja in ponižuje do onemoglosti, kot obliko samo-kaznovanja.

“Kot otroka so bili z mano izjemno strogi in imam travmo, imenovano ‘izobraževanje’,” je povedala ženska, ki še vedno ne razume, zakaj so bili vsi njeni partnerji agresivni.

“Če sem bila kot otrok kdaj slučajno kaj muhasta, me je oče samo zaklenil v sobo, da bi me izučilo, a danes to cenim,” je povedala ženska, ki trpi za napadi anksioznosti in ne ve, zakaj jo je tako strah biti zaprto v majhnih prostorih.

“Moja starša sta mi govorila, da me bosta pustila samo ali me dala kakemu tujcu, ko sem imela otroške izpade, pa nimam nobenih travm zato,” je povedala ženska, ki je rotila za ljubezen in odpuščala ponavljajočo se nezvestobo svojim partnerjem, da je ne bi zapustili.

“Moja starša sta me nadzirala zgolj s pogledom in poglejte, kako dobro mi gre,” je povedala ženska, ki ne more držati očesnega kontakta z osebami z avtoriteto, ne da bi se počutila prestrašeno.

“Kot otroka so me tepli z železnim kablom in danes sem dober moški, profesionalen,” je povedal moški, ki so ga sosedje prijavili policiji, da pijan udarja po stvareh in kriči na svojo ženo.

“Moji starši so me silili, da sem študiral nekaj, kar bi mi nosilo denar in poglejte, kako dobro mi gre,”  je dejal moški, ki vsak dan sanja o petku, ker je tako nesrečen pri svojem delu, ki ga opravlja vsak dan in ki ni to, kar si je sam želel.

“Ko sem bila majhna, so me prisilili, da sem sedela za mizo dokler nisem pojedla zadnjega grižljaja in me celo na silo pitali, ne pa ti sodobni permisivni starši,” je povedala ženska, ki ji ni jasno, zakaj ne zmore imeti zdravega odnosa s hrano in je končala z motnjami hranjenja.

“Hvaležen sem svoji mami in očetu za vsako kazen, ker če me ne bi tako kaznovala, bogve, kaj bi nastalo iz mene,” je povedal moški, ki ne zmore imeti zdravega odnosa in čigar sin se mu neprestano laže, ker se ga tako boji.

To je le nekaj izjav ljudi, ki trdijo, da jim psihično, fizično, spolno in čustveno nasilje ali zanemarjenje s strani staršev ni pustilo posledic ter da nimajo nikakršnih travm. Živimo v družbi, polni travmatiziranih, ranjenih odraslih, ki svoje travme prenašajo na svoje otroke in, paradoksalno, trdijo, da nimajo negativnih posledic svojega travmatičnega otroštva.

Čas je, da se prekine z generacijskimi travmami, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Edini pravi način je sočutno starševstvo z ustrezno mero avtoritete, odnos med starši in otroki pa naj temelji na medsebojnem zaupanju in spoštovanju ter ljubečem vodenju, ne nasilju, grožnjah in poniževanju.

Če se prepoznate v kateremkoli od opisov (ne nujno enakem, zadostuje blaga podobnost) – poiščite strokovno terapevtsko pomoč.

PREBERITE TUDI:



PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj