20. novembra 2020 je bil 10. tradicionalni slovenski zajtrk – tisti, ki je veliko prispeval k temu, da smo v šolah in vrtcih pričeli govoriti o kmetijstvu; o lokalni hrani; o tem, da je potrebnega veliko truda, da naši kmetje pridelajo dovolj hrane za vse. V medijih so se začeli pojavljati čudoviti video posnetki o lokalni, sveži hrani, nostalgično z vrčem mleka na ramenu in vzkliki ”naše”, ”domače”, ”z bližine”.
V vseh teh letih smo opažali, kako se je v zametkih pričenjalo pri nas razvijati tisto, kar naši sosedje, pa Francozi in celo Madžari, živijo že desetletja: tisočere dobrote po ulicah, stojnicah, bankinah, tržnicah in od vrat do vrat s kričečo najavo – dobrote naravnost iz kmečkih rok k potrošnikom. Vse to in še mnogo več smo nekoč imeli tudi mi in naša tradicija je bila tako močno povezana v teh kratkih prodajnih poteh, da imamo celo še danes rek: “Se dere kot jesihar” – saj razumete, kmet, ki je prodajal kis (spačenka od nem. Essig) je s kričanjem naznanjal pod hišami, da je prišel.
Danes, v modernem 21. stoletju, smo postali silno moderni: imamo internet, elektronsko naročanje hitre hrane, dostavo paketov iz trgovskih centrov in množico ne ravno zdravih živil. Ker smo izolirani, z omejenim gibanjem, brez sonca, postajamo vedno bolj nerazpoloženi z občutkom, da nismo čisto “ta pravi”.
WHO urban and peri-urban food and nutrition action plan eur (/01/5026040) je že davnega leta 2001 izdala strateški načrt, v katerem postavlja lokalno oskrbo z živili in kratke verige od kmeta k potrošniku za ključne. Lokalno pridelana hrana, še zlasti zelenjava in sadje, prinaša vsestransko korist: je priložnost za lokalno zaposlene; stimulira lokalno ekonomsko rast; povečuje socialno povezanost; izboljšuje videz mestnega okolja; omogoča tesno povezanost potrošnika s pridelovalci in zmanjšuje onesnaževanje zaradi transporta.
V običajnih razmerah so cene lokalno pridelane hrane nižje zaradi manjših stroškov transporta, krajšega skladiščenja, manjšega števila posrednikov oz. celo brez posrednikov; potrebne pa je tudi manj obdelave in pakiranja. Pri družinah z nizkim dohodkom predstavlja hrana poglavitni družinski izdatek. Hrana iz neposredne prodaje je cenejša, zato to pomeni prihranek, ki izboljša ekonomski položaj družine. Dolgoročno vodi lokalna oskrba k trajni oskrbi s hrano, boljšemu zdravju in izboljšanemu okolju.
V anglosaški demokraciji govorimo o politiki boja proti revščini, da se ne bi povečeval delež prebivalstva brez priložnosti in brez izobrazbe, ki živi iz rok v usta. Vsaka od umnih držav članic si je postavila za cilj prehransko neodvisnost, da bo na nivoju države samooskrbna z osnovnimi živili.
Ko nastopi kriza, tuje trgovske verige zagotovo najprej poskrbijo za svoje, in kar bo “viška”, še morebiti distribuirale drugam. S tega vidika – prehranske varnosti države in državljanov – je tako nujna nemotena preskrba z vsem, kar kmetje pridelajo, in da jim je dovoljeno tudi prodati po vseh prodajnih kanalih.
Za nami je že 6. koronski paket – in kaj je naredila vlada, da bi zaščitila potrošnike in kmete? Odlok, ki ga je pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo, je prepovedal: prodajo kmetom na stojnicah v avlah trgovskih centrov in prepoved vseh neposrednih oblik prodaje razen doma in z odloki opredeljene tržnice. Celo prodaja na prostem, kot so parkirišča, ob cesti ipd., je z odlokom prepovedana – in to celo ob dejstvu, da vsi spoštujejo vse predpisane ukrepe, kot so razdalje, maske, …
Tako postavljamo utemeljen dvom: ali je Ministrstvo za gospodarstvo pristojno za izdajo tovrstnih aktov, saj sam odlok v tem delu ni sprejet zaradi biološke varnosti? Kot osveščeni državljani smatramo, da je Ministrstvo za gospodarstvo tisto, ki si prizadeva za dobro gospodarsko stanje vseh državljanov. S samim odlokom pa je povzročilo ravno nasprotno: prepovedalo kmetom prodajo – torej bodo jesenski pridelki počasi zgnili in ne bo ne hrane, ne denarja – in hkrati je ministrstvo onemogočilo, da bi naši potrošniki, slovenski državljani, lahko nakupili sveža, lokalna živila, ki so z vidika krepitve zdravja izrednega pomena. Ali je tukaj na mestu vprašanje – si ministrstvo za gospodarstvo sploh želi imeti zdrave državljane?
Prodaja v javne zavode je popolnoma prekinjena in ker je jesen čas, ko si naredimo tudi ozimnico, je v kriznem času zapora prodaje nedopustna, saj s tem protežiramo tujce na slovenskem tržišču in pri potrošniku, namesto da bi krepili prodajo s kmetij in s tem zagotavljali prehransko varnost države. Če kmetje v jeseni ne posejejo žit, zelenjave, … in spomladi prav tako, potem v naslednjem letu ni hrane.
Če danes ne smejo prodajati lastno pridelanih živil, potem nimajo denarja in če nimajo denarja, ne morejo kupiti semen za prihodnjo vegetacijo. Posledično drugo leto ni hrane za nas vse. Prehranska varnost države je kompleksna in z njo poigravati se ne gre. Zato je Marija Terezija že davno trdila: “Če imam bogatega kmeta, imam bogato državo.”
