Varanje ali: kam nas je zaneslo?

Saj ne, da je to novodobni pojav. 'Skok čez plot' so izumili že davno in skakali so živahno kot kobilice. Čisto vsak je vedel, kdo je trenutna kraljeva ljubica ali s kom ljubimka krčmarjeva žena, vsako prešuštvo pa je bilo osrednja tematika vseh pogovorov. Manjkalo ni niti represije, saj je takrat zelo vplivna – pa tudi zelo svetohlinska – cerkvena oblast grozila z večnim ognjem, v kar so takrat tudi globoko verjeli.

Nobena grožnja ni vzbudila dovolj strahu, noben sram ni bil dovolj velik, da bi se ustavila sla.
Takrat res niso bili strahopetni.

V bistvu je bilo skoraj vse isto kot sedaj, varanje kot pogost družbeni pojav, debatiranje o tem pojavu, obsojanje, trpljenje in strah pred kaznijo, z eno izjemo; to večinoma ni bilo strahopetno dejanje. Velikokrat se je dogajalo iz zelo logičnih razlogov, kot sta na primer dogovorjeni zakon in prepoved ločitve zaradi res hudih socialno-družbenih posledic. Zdaj bi lahko bila pikolovska in rekla, da to še ne pomeni, da je bilo to prav. Ampak iskreno, če bi me poročili, da rojevam številne pamže staremu kralju, bi z veseljem ljubimkala z mikavnim pažem.

Dandanes je malce drugače. Če problematiko predstavimo plastično, zakaj bi kdorkoli pri svoji svobodni volji, ki si je svobodno izbral partnerja, varal? Madonca, če te kaj muči, poskušaj rešiti, če ne gre, spakiraj kovčke in pojdi na domnevno lepše, uživaj v spolnosti z drugimi ljudmi na svoj račun, ne na partnerjev. Seveda to ni mačji kašelj, ker so tu otroci, bajte, avtomobili in hišna pomočnica. Ampak iskreno, to je bla, bla, bla. Prihrani sebi in svojemu partnerju čas, omogoči partnerju, da si  prav tako najde nekoga ustreznejšega in spakiraj (v tem primeru svojo nesebično) rit in pojdi. V razmerjih ni nič enostavnega, jasno da tudi to ni, vprašanje je samo, koliko imaš jajc oziroma poguma.
Zato je dandanes varanje strahopetno dejanje.

Slišim 1001 razlog, zakaj je nekdo nekoga varal in ni zaključil razmerja oziroma ni odšel pred varanjem. Noben ne vključuje cvretja v peklu, izobčenja iz družbe ali prisilnega partnerstva. Nedvomno pa med sodobnimi razlogi zmaga: "nisem želel/a prizadeti partnerja/ke z zapustitvijo in resnico".
Resno? Razmisli ponovno.

Edini pravi razlog je: "strah me je bilo posledic, samote in sem sebična rit, ki deluje po liniji najmanjšega odpora". Najlažje je varati. Ni se ti treba pogovarjati v razmerju, ni ti treba reševati razmerja, ni treba graditi razmerja ali sodelovati v njem. Lahko na partnerja/ko zvališ krivdo in si prikladno dopoveš, da ga/jo v bistvu varaš zato, ker si žrtev razmerja in si nesrečen/a. Obenem še ne ostaneš sam/a, ker si si že naredil/a rezervo. V bistvu je varanje logično in upravičeno, ker imaš pravico do sreče.

OK, res vse logično, zdaj pa novica: razmerje je delo, temelji na pogovoru in kompromisu. Tudi zadovoljujoča spolnost in poželenje sta stvar truda in nege, nič ni samoumevno. Roža ne zraste brez nege, v službi ne dobiš plače, če ne delaš, razmerje pa naj bi kot v pravljici delovalo samo od sebe? Uspešno razmerje je delo. Če ti to ne diši, ne bodi v razmerju. Če se pa trudiš in ne gre, greš. V nobenem primeru ni odgovor varanje.

Sedaj je res drugače kot pri starodavnih 'skokih čez plot'. Ko poslušam take in drugačne zgodbe, se mi zdi, da vsi pomalem iščemo najeonstavnejše rešitve v naših razmerjih. Varanje je le en možen izid od mnogih, ampak zelo pogost, saj omogoča hitro rešitev vseh osebnih težav z razmerjem. Gre dobesedno za instant epidemijo, ker nismo več sposobni živeti in delati trajnejše osnove. Hitro potrošništvo in kratka življenjska doba vsega, kar nas obkroža, se je vselila tudi v nas. Nihče ne bi več gradil in se trudil – le zakaj, če je lažje zavreči, zamenjati, nadomestiti? Saj če v razmerju ni lepo, si z ljubimkanjem pričaraš izgubljene trenutke – upravičeno, ker nisi več srečen.

Naše prednike je skrbela lakota, streha nad glavo, mi pa padamo v depresijo, ker nismo več srečni – in vse je dovoljeno, ko nismo več srečni. Tu morda pomaga zavedanje, da nam ni treba biti tako kratkotrajni, poceni in površinski, na lovu za trenutnimi orgazmi, kot nam narekuje naše potrošništvo. Veliko lepše se je od tega izklopiti in zgraditi pristna, globoka razmerja, saj je to vse, kar nam na koncu ostane.