Stereotipno si bomo pogledali obdobja družine in njihovo doživljanje posameznikov znotraj družinske skupnosti. Nekateri avtorji govorijo o osmih obdobjih življenjskega ciklusa družine.
Življenjski ciklusi družine
Medeno obdobje
Medeno obdobje je osnovanje nove družine; ta faza sega od začetka skupnega življenja do rojstva (prvega) otroka. Značilnosti tega obdobja so prilagajanje med zakoncema in učenje skupnega življenja. Razvijata način verbalne in neverbalne komunikacije in vzpostavita pravila funkcioniranja. Partnerja se dogovorita za razdelitev dela, načrte in odgovornosti.
Obdobje nege tukaj je družina z majhnim otrokom; otrok potrebuje nenehno nego in skrb. Rojstvo otroka med oba zakonca prinese veliko novega. Za mater je to praviloma velika skrb in potrebuje večjo podporo partnerja. V tem času partner ostane brez čustvene podpore, njun odnos postane manj intenziven. Vzpostavi se hierarhija moči v družini. Pomembno je, da starša vzgajata otroka vzajemno.
Obdobje avtoritete
Je družina s predšolskim otrokom; omenjena faza traja od 3. do 5. leta. Je pomembno obdobje psihosocialnega razvoja pri otroku. Starši omogočajo razvoj otrokove osebnosti. Družina mora nuditi otroku varnost. Starši ga učijo in mu dajejo zgled za medsebojne odnose – dobre ali slabe. Gre za umirjeno dobo.
Obdobje šolarja
To obdobje se začne z otrokovim vstopom v šolo in se konča s puberteto šolarja. Otrok vzpostavlja odnose s sovrstniki. Tukaj je otrok prvič izpostavljen zunanji oceni. Pojavi se kriza pri družinah z drugačnim otrokom.
Obdobje soodvisnosti
To je družina z adolescentom; v tej fazi morajo starši pokazati veliko mero fleksibilnosti v odnosu do večje mere neodvisnosti in samostojnosti otrok v vseh vidikih. Vsekakor pa morajo straši obdržati najvišjo mesto v hierarhiji družine. Starši so takrat na prehodu v srednjo življenjsko dobo in spet pride v ospredje partnerski odnos, če ni že ugasnil – kriza srednjih let.
Obdobje lansiranja
V tej fazi otroci zapuščajo družino; družina, ki je normalno preživela vse predhodne faze, zanjo bo življenje v tem obdobju sicer stresno, vendar ga bo mirno prešla. Začne se takrat, ko se prvi otrok odseli od doma.
Družina s praznim gnezdom
To obdobje je lahko kritično za zakonski par. Najde se več časa za poglobitev in krepitev vzajemnih aktivnosti. Pomembno je, da se ohranijo dobri odnosi z otroki. Partnerja se morata ponovno privaditi drug na drugega.
Obdobje upokojitve
Starajoča se družina; takrat je konec profesionalne kariere. Pojavijo se lahko bolezni, lahko nastopi smrt enega od partnerjev, drugi se mora naučiti živeti sam in preboleti izgubo.
Karakteristike in funkcije družin
Družina je živa, spreminjajoča družbena skupina, na katero delujejo številni dejavniki. Med te dejavnike štejemo socialne, kulturne, politične, geografske, demografske, ekonomske, gospodarske …
Temeljne karakteristike družine so:
- je skupnost dveh partnerjev in njunih otrok oziroma posvojenih otrok;
- je prostor, kjer se razvija osebnost otroka;
- je skupnost, ki zagotavlja intelektualno in emocionalno povezanost svojih članov in spodbuja njihov razvoj.
Funkcije družine:
- biološka, reprodukcijska funkcija: družina zagotavlja biološko funkcijo ljudi, omogoča, da ohranimo razvoj vrste. To je najstarejša funkcija družine.
- ekonomska funkcija: od kompleksnih proizvodno-potrošniških funkcij je družina v procesu urbanizacije in industrializacije ohranila med drugim potrošno funkcijo. Seveda pa ta predstavlja udeležbo članov družine v proizvodnji zunaj družine.
- zaščitniška funkcija: družina vsem članom zagotavlja pomoč in zaščito. Opravlja naloge, kot so nega in varstvo otrok, vzdrževanje, pomoč pri nesreči, nudi moralno oporo, čustveno in finančno oporo.
- čustvena funkcija: družina je čustvena enota, ki temelji na medosebnih odnosih pravičnosti in ljubezni. Družine, kjer prevladuje trdni harmonični odnosi, so dobra osnova za otrokov razvoj.
- vzgojno izobraževalna funkcija: družina ima nedvomno tudi vzgojno funkcijo, ki je prva, ki otroka neposredno in posredno vzgaja. V družinah se ovijajo različne oblike vzgoje, najpogosteje govorimo o trdem stilu (avtoritarna vzgoja). Ob tem načinu starši od otrok želijo brezpogojno poslušnost, predpostavljajo, da so avtoriteta, ki se ne zmoti. Značilne za ta stil vzgoje so kazni, mnogo je očitkov, prepovedi, zasmehovanja, poniževanja. Druga skrajnost je anarhična. Tu je otrok središče družine, je gospodar, vse se vrti okrog njega. Starši se podrejajo njegovim željam in zahtevam. Tretji način je demokratična vzgoja, otroka dojemajo kot majhnega, neizkušenega in vendar ga imajo za enakovrednega člana družine.
Kontakt
Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij
GSM: 041 888 246
