Saša J.: Zadnji teden pred maratonom je bil kar precej napet, saj je vznemirjenju zaradi bližajočega se maratona botrovala tudi zaskrbljenost glede vremena. Ogromno je bilo pogovorov z drugimi tekači, kaj obleči, kako se organizirati na samem tekmovanju, kaj naj jem prej, kaj potem in še neskončno drugih vprašanj. Dan se je bližal, vremenska napoved pa postajala vedno bolj zaskrbljujoča.
Na maratonski dan, smo se zbudili v belo jutro in zaskrbljenost je zamenjalo navdušenje in kar malo ponosa, da bomo tekli v takih razmerah (roko na srce, kako pogosto se lahko to zgodi? 
) Navdušenje se je samo še stopnjevalo, ko smo se s PLanetkami in Pulzovci dobili v podhodu Maximarketa, kjer smo bili vsi velikem pričakvanju in v nikomur ni bilo čutiti strahu ali sence dvoma, da ne bi zmogli. Seveda bomo! Najboljši del (poleg zmagoslavja v cilju), je štart. Ogromna masa tekačev, adrenalin, glasba, vsesplošno navdušenje – nepopisni občutki. Glede na razmere in da sem redno tekla šele 3 mesece, nisem imela posebnih pričakovanj glede časa, ki bi ga želela doseči, želela sem le, da je pod 2.15 h.
Tudi med samim maratonom je bilo počutje odlično, največja motivacija je odločnost sotekačev in pa spodbujanje navijačev ob poti. Vsi, ki so prišli navijati, so res izjemni, sploh če predpostavim, da jih je mnogo bolj zeblo kot nas, ki smo tekli. Po 15. km je zame nastopila manjša kriza, ker me je začelo kar precej zebsti, mišice se niso več ogrevale kot bi bilo treba, tempo teka se je zato upočasnil. A ne za dolgo, kajti v zadnjih treh kilometrih so nas začeli prehitevali zmagovalci teka na 42 km! To pa je motivacija, tečeš in ploskaš tem izjemnim tekačem, ki so prišli in zmagali in s to mislijo se še sam zaženeš svoji osebni zmagi naproti.
Prihod v cilj je bil izjemen, kjub temu, da moj čas ni bil. Ampak vseeno sem zadostila svojim omejitvam. Tekla sem 2.11 h. Priprave na maraton, sam maraton, vse je bilo čudovito, zato se lahko samo zahvalim ekipi Planeta lepote in zabavnim ter vedno nasmejanim trenerjem Pulz športa, ki so nas spodbujali od samega začetka pa vse do konca.
Nina V.: Meni je bila izkušnja super, imam že plan jo ponoviti naslednje leto – sem že okužila svojo prijateljico, in greva naslednje leto skupaj.
Letos je bila z menoj moja mami, ki mi je bila odlična spodbuda skozi progo, saj bi sama verjetno obupala, ker mi je bilo kar precej težko. Vendar sem zmogla, in na koncu, skozi cilj sem pretekla z nasmeškom in velikim zadovoljstvom.
Meta V.: Dolgo pričakovani ljubljanski maraton je za nami. Priznati moram, da sem potem, ko sem videla vremensko napoved, kar malo dvomila v to, da bom šla teči. Ponoči poslušam škrabljanje dežja in ko zjutraj ob 6.30 pogledam skozi okno … halooo, a v takem bi naj tekli?! Bilo je še mračno, vse belo, snežinke so padale, kot da smo sredi zime … saj se mi ne da. Potem pa pomislim … pa saj sem trenirala za ta dan, saj ne morem kar tako odpovedati in pozabiti na obljubo dano sami sebi. In začnem priprave … cunje za mraz, za dež, sneg, kaj obuti, kaj dati na noge, da me ne bo zeblo, da se ne prehladim … in potem za problečt, vse kar je možno, da le ne bo mraz. Iščem med zimskimi stvarmi kape, rokavice, debele nogavice … pa saj še ni zima, jaz pa vse to rabim … ampak zunaj je sneg, torej …
S hčerko Nino se opremiva in skupaj s spremstvom priplužimo v center mesta. Na hitro do ogrevalnega mesta, kjer je že ekipa, ki pridno dela. Pridruživa se jim in motivacija raste. V daljavi se sliši ritem glasbe, ki dviguje adrenalin v nama. In že je čas za start. Množica kar vibrira od pričakovanja .. tista v koridorju in tista ob strani, navijači. The Stroj nabije adrenalin do vrhunca in ne moreš drugače, kot da te odnese čez startno mesto.
Z Nino tečeva, no bolj plavava skupaj, paziva, da nisva prehitri, saj v zadnjem času iz različnih razlogov nisva mogli dovolj trenirati. Noge so čisto mokre, tudi hlače do kolen in še čez. Zebe me. Pot je še dolga pred nama, ampak počasi se daleč pride, vsaj tako pravijo. Občasno se ustaviva, hodiva, se nadihava, potem pa spet naprej. Glasbeni odri ob poti dvigujejo motivacijo in ritem.
Vztrajno bežijo mimo naju table, ki označujejo preteče kilometre. Na začetku so kilometri hudo dolgi, ko pa vidiš 5-ega, veš, da je polovica že za tabo in je razdalja do cilja vedno krajša. Potem je lažje. Okrepčilo na polovici je pomagalo, da sva z novimi močmi zavili na Večno pot. Bolečine v kolku se selijo v koleno, gleženj, ampak se ne dava. Vzpodbujava se. V daljavi se je že slišalo bobnenje na cilju. V utrujenih nogah se kar naenkrat pojavi dovolj moči za zadnje kilometre. Pogledava se, zadovoljni, da sva uspeli priti tako daleč in si rečeva: teh nekaj metrov bova pa že še zmogli. In greva … po Prešernovi, Šubičevi in … a je že konec?! … Kongresni trg in CILJ. Najina ekipa naju opazi, mahajo nama, fotkajo. Midve pa se spogledava, se primeva in z dvignjenimi rokami prideva v cilj. Kot, da bi bili zmagovalki na maratonu. Pa saj sva, SKUPAJ NAMA JE USPELO!!!!
Hvala, ekipa Planeta Lepote, da sva lahko trenirali z vami. Brez vas se maratona verjetno sploh ne bi udeležili. Tako pa ste postavili izziv, ki se ga ni smelo izneveriti.
Klavdija M.: 17. Ljubljanski maraton mi bo prav gotovo ostal v posebnem spominu, mogoče tudi zaradi tega, ker sem se ga udeležila prvič. Bila je res fenomenalna izkušnja. Posebne vremenske razmere, vzdušje pred samim tekom in zadovoljstvo po premaganih 21 kilometrih, navijači ob progi, organizacija,…
Prav gotovo pa so pustile poseben čar tudi priprave, ki nam jih je omogočil Planet lepote. Zdi se mi, da smo bile zaradi treningov zelo dobro kondicijsko pripravljene in nam je uspelo! Kljub snežnemu jutru, v katerega smo se zbudili v nedeljo, se Planetke nismo dale in smo se kar z navdušenjem podale na 21 kilometrov. Organizacija maratona je bila super, ob poti so nas spremljali godbe in navijači, kar me je še posebej napolnilo z energijo, prav tako pa tudi »okrepčevalnice« ob poti.
Pot se mi je začela rahlo vleči po 13 kilometru, še posebej po Dunajski, ampak ko sem prišla do Bavarskega dvora, sem še z zadnjimi zalogami energije pospešila proti cilju. Ko sem prišla skozi cilj, nisem mogla verjet, da sem dosegla čas pod dvema urama. Zelo sem zadovoljna in odločena, da se maratona udeležim tudi drugo leto.
Sicer sem si potem v nedeljo popoldne privoščila poležavanje, ampak brez slabe vesti. Na začetku tedna sem še čutila težke noge, predvsem pri stopnicah, vendar ni bilo močnega muskelfibra. Kljub prihajajoči zimi pa sem se odločila, da bom poskusila nabrano kondicijo vzdrževati, prav tako pa upam, da se bomo s Planetkami še kdaj srečale na kakem teku ali pa samo prijetnem druženju.
Mateja P.: Letošnji 17. Ljubljanski maraton bo zame ostal nepozabna izkušnja, saj sem prvič trenirala pod vodstvom izkušenih trenerjev Pulz Športa in v organizaciji Planeta Lepote. Priprave na maraton so bile odlične (analiza teka, pravilna tehnika teka, stopnjevanje težavnosti, strokovna podpora …). Tekla sem na 10 kilometrski progi.
Zanimivo, ampak najnapornejša je bila zame noč pred maratonom. Vso noč sem poslušala dežne kaplje in razmišljala kako bo zjutraj … Ker smo doma navdušeni tekači, v nedeljo nisem tekla samo s Planetkami, ampak tudi z mojo družino: z možem in devetletnim sinom. Vstali smo že zelo zgodaj, pojedli zajtrk in se s kolesi odpeljali v center. Vsak v svojem nahrbtniku smo imeli s seboj ogromno rezervnih oblek. Snežilo je. Ko smo prispeli v center mesta, je bilo tam tekačev še zelo malo.
Ob 7.50 uri smo bili s trenerji Pulz Športa dogovorjeni za ogrevanje. Najprej vaje za raztezanje in nato še nekaj teka pred štartom. Plundra vsepovsod … Superge so bile že pred štartom namočene, nogavice tudi. Pa nič zato. Vzdušje je bilo pozitivno, vsepovsod nasmejani tekači, komaj smo že čakali, da se maraton začne. In še odštevanje … in gremo! Tek med snežinkami in med preskakovanjem luž … Ujela sem tri Planetke. Ni bilo lahko neprestano gledati pod noge in paziti kam stopiš. Vič, Rožna dolina, Večna pot, Šubičeva, še malo, še malo in cilj!!! Sigurno so bile vremenske razmere krive, da nisem dosegla osebnega rekorda, tudi sine me je prehitel. Tako, da sem bila na koncu še zelo ponosna mama.
Sponzorji
 |
 |
 |
