Družina – osnovna celica
V sodobnem svetu vedno bolj poudarjamo pojem in pomen družine. V tej osnovni celici družbe se otrok nauči osnovnih vedenj, pravil in norm. Nauči se sprejeti in ponotranjiti vrednote, oblikovati odnose in oblikovati ter sprejemati čustva. Družina je veliko več kot skupek nekih posameznikov, saj moč družine prevladuje nad močjo posameznika v družini. Same moči družinskega sistema se posamezniki običajno ne zavedajo.
V družini si postavljamo prve motive, izražanje želja, doživljamo prve zmage in poraze. Najbolj osnovni vzorci imajo koren v družini, zato je za razumevanje vedenja otroka ključno poznavanje njegove družine. Družina je živa, spreminjajoča se družbena skupina, na katero vplivajo številni dejavniki. Med te dejavnike štejemo socialne, kulturne, politične, geografske, demografske, ekonomske in gospodarske dejavnike. Družina se na vse te dejavnike odziva, lahko pa jih tudi sama sproža.
Družine so kot mini kulture, ki imajo skupen jezik in naravo obnašanja. Kar ena generacija utrjuje v svoji življenjski poti, prenese na naslednjo generacijo. V družini ima vsak posameznik svoj značaj, svojo osebno zgodovino in strukturo. Samo odraščanje otrok vpliva na življenje v družini. V družinskem sistemu so tudi podsistemi, ki so med seboj ločeni in povezani, in se delijo na starševski in otroški podsistem. Vsi delčki sistema so med seboj soodvisni in povezani, delujejo v krožni vzročnosti. Vsak sistem ima svoje balansiranje, to imenujemo homeostaza. V sistemu delujejo različne patologije, ki so do neke mere normalne in vzdržujejo ravnotežje sistema, zato se le-ta stalno spreminja. Družina je osnova in edina intimna človeška skupnost, ki omogoča najustreznejšo rast in zorenje otroka. Zato moramo posameznika gledati v kontekstu njegovega okolja.
Definicija družine
Nekateri strokovnjaki definirajo družino kot naravno in družbeno ekonomsko skupnost staršev in otrok, ki nastane z rojstvom prvega otroka, njihovi medsebojni odnosi pa temeljijo na ljubezni, zaupanju in spoštovanju. Družina je most med posameznikom in družbo, je tisto družbeno okolje, v katerem se otrok najprej giblje, dobi temeljne vzorce obnašanja, čustvovanja, osnovo jezika, kulture, sposobnost izražanja in mišljenja. Strokovnjaki imajo v zadnjem času vedno večje težave pri definiranju družine, saj se je njena struktura v zadnjih petdesetih letih precej spremenila podobno kot celotna družba. Prvič v zgodovini se je pojavilo, da se je število tako imenovanih tradicionalnih družin (poročeni starši z otroki) skoraj razpolovilo, kar pomeni, da je teh družin po statističnih podatkih na področju Slovenije iz leta 2002 le 53 odstotkov. Preostali odstotki so enostarševske družine in družine brez otrok, glede slednjih so mnogi mnenja, da teh družin sploh ne moremo imenovati družina.
Tako je OZN leta 1994 podala svojo definicijo družine, ki pravi, da družino predstavlja vsaj en odrasel človek ali skupina ljudi, ki skrbijo za otroka/e in je kot taka prepoznavna v zakonodajnih ali v običajih držav članic evropske unije. UNICEF predlaga, da se naj družino definira z dvema osebama ali več, ki živita v skupnem gospodinjstvu in sta med seboj povezani z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim razmerjem. Ta definicija vključuje naslednje tipe družin: družine zakonskih parov z otroki ali brez njih, neporočene pare z otroki ali brez njih, matere ali očete z vsaj enim otrokom.
Tipi družin
Na tipologijo družin se navezujejo različne definicije. Glede na to, koliko ljudi živi v družinski skupnosti, lahko ločimo med jedrnimi, razširjenimi in velikimi družinami.
- Jedrna družina je dvogeneracijska, vsaj en otrok in starš, otrok je lahko biološki ali posvojen.
- Razširjena družina zraven jedrne vključuje druge sorodnike (tete, strice). Horizontalna in vertikalna družina je razširjena na vsaj tri generacije.
Sam tip družine ima pomembno vlogo pri vzgoji. Enostarševska družina z enim otrokom je po značilnostih drugačna od razširjene z več otroki, kar pa ne pomeni, da je vzgoja tako pri eni kot pri drugi družini slabša ali boljša.
Družina in medgeneracijske vezi
Družina in medgeneracijske vezi so temelj človekovega psihičnega razvoja. Vloge, ki so se prenašale iz generacije v generacijo, so globoko vtkane v notranjo psihično strukturo vsakega novorojenca. Naše povezanosti skozi generacijo ne moremo spremeniti, zato bi bilo nesmiselno posekati te korenine, iz katerih se napaja notranja psihična struktura. Te korenine namreč omogočajo, da svoj razvoj gradimo v pravo smer.
Družina bi naj bila največje zavetje za posameznika, kraj varnosti. Družina je lahko nebo ali pekel, odvisno od tega, kaj posameznik iz nje napravi. Družina pomeni, da imamo na tem svetu prostor, ki ga ne moremo izgubiti. Strokovnjaki, ugotavljajo, da tisti otroci, ki so odraščali v toplih, ljubečih, spodbujajočih domovih, so običajno iz njih odhajali brez večjih pretresov in so si ustvarili svoje družine. Tisti drugi, ki so odraščali v hladnih, zlorabljajočih družinah, polnih sovraštva, težje odhajajo od doma, a bi moralo biti prav nasprotno. Izkušnje iz nuklearne družine pomembno vplivajo na oblikovanje otrokovih predstav o svetu. Tisti otroci, ki so odraščali v toplem okolju, si tudi svet predstavljajo kot topel in ljubeč kraj in si ga želijo spoznati. Tisti otroci, ki so odraščali v hladnem in sovražnem okolju, si tudi svet tako predstavljajo in jih je strah ga spoznavati.
V tako imenovanih zdravih družinah ima vsak družinski član svojo smiselno funkcijo. Nekateri strokovnjaki pojasnjujejo, kako pomembno je raziskovati in prisluhniti svoji preteklosti, da ni dobro zanikati neljubih bolečih dogodkov, ki so se zgodili v otroštvu. Bolj ko idealiziramo našo preteklost, si ne priznavamo, kaj se nam je zgodilo, bolj se nam to pozna na telesu in se prenese v naslednje generacije.
Kontakt
Društvo za pomoč ljudem v stiski Lučkin svetilnik
Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij
GSM: 041 888 246
