50 % mater in 40 % očetov, ki so sodelovali v študiji, je menilo, da imajo njihovi debeli štiri in pet let stari otroci normalno težo. Pri starših, katerih otroci so bili pretežki, je bilo takih staršev kar 75 %.
(Foto: Getty)
V raziskavi je več kot 800 staršev izpolnilo vprašalnike glede otrokove in njihove teže, saj so znanstveniki želeli ugotoviti, ali obstaja povezava med težo staršev in otrok. Ugotovili so, da so bili starši pretežkih in debelih otrok občutno težji kot starši otrok z normalno težo. Starši so se tudi bolj zavedali svoje teže – večina pretežkih in debelih staršev je vedela, da je njihova teža previsoka.
Starši so morali med drugim izmed sedmih različnih skic izbrati otrokovo obliko postave in večina staršev je narobe ocenila težo svojih otrok – starši otrok z normalno težo so izbrali za eno stopnjo ožjo skico postave, starši debelih pa kar za tri. Večine staršev otrokova teža ni pretirano skrbela, a so bile matere debelejših otrok bolj zaskrbljene kot matere otrok z normalno težo. Starši pretežkih in debelih otrok so bili mnenja, da so njihovi otroci enako aktivni kot ostali, in 94 % se jih je zavedalo, da bi lahko vplivali na to, kaj in kako njihov otrok jé. Približno štirje od petih staršev so si želeli informacij in svetovanja, če je njihov otrok pretežak.
Število pretežkih in debelih otrok močno narašča, zato se je spremenilo javno mnenje glede tega, kaj je normalna teža. Pretežki otroci bodo verjetneje pretežki tudi kot najstniki in odrasli, zato bi ukrepanje v zgodnjih letih lahko preprečilo kasnejše težave v življenju. Pomembno je, da se starši zavedajo otrokove teže, morali pa bi biti tudi bolj izobraženi glede tega, kaj je zdrava teža za otroke.
Jep … pa še marsičesa drugega tudi ne. Da ne omenjam, da ko kdo namigne, da gre otrok malo preveč v širino, samo zamahnejo z roko in rečejo “eh, to je otroški špehec, potem se itak potegnejo.” Žal poznam vse preveč primerov, ko so se res ‘potegnili’, in to zelo – a žal bolj v širino kot višino. 🙁 Kakšne vse bolezni in težave potegne debelost za sabo – in kako težko je potem shujšati – pa najbrž tudi ni treba ponavljati. ‘Lifelong struggle’.
To se je zgodilo tudi v naši družini; starša nista bila dosledna in mlajši brat je preširok za največje številke v normalni trgovini. Vsakič ko zanj preiščem pol ljubljanskih štacun pomislim- ali sem mu jaz starš ali kdo? Ne le, da je škoda fizična; če se zdrediš kot odrasel, veš, da moraš shujšat, če pa si tak od zmeraj, je to v tvoji glavi in na čustveni ravni tvoja edina realnost; normalnega življenja si najbrž sploh ne predstavljaš in motivacije ni. Zdrava teža otrok je odgovornost staršev!