V ljubljansko opero prihaja opera Evgenij Onjegin skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega

V četrtek, 25. maja 2023, ob 19.30, bo v ljubljanski operi premierno uprizorjena opera Evgenij Onjegin skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega.

Evgenij Onjegin je doživel krst leta 1879 v moskovskem Malem gledališču v izvedbi študentov konservatorija, a brez velikega uspeha. Spoznanje, da gre za izjemno umetnino, ki ruši ustaljene stereotipe o operni pompoznosti in nabuhlosti, so prinesle postavitve v gledališču Boljšoj leta 1883 in v Sankt Peterburgu leta 1885 ter 1892.

Velikega skladatelja Čajkovskega je Puškinova pesnitev nagovorila na poseben način, saj je v njenih verzih ujeta množica raznolikih čustev in še posebej preobrazba – prijateljstva v veliko ljubezen in ljubezni v globoko sovraštvo ter celo smrt.

Eno najboljših opernih del ruske glasbene literature bo zazvenelo pod taktirko izvrstnega kazahstanskega dirigenta Alana Buribajeva, mojstrsko kot vedno pa jo je na oder postavil režiser Vinko Möderndorfer s kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Brankom Hojnikom in koreografinjo Rosano Hribar v sodelovanju z izvrstnimi domačimi in gostujočimi solisti.

Zadnja premiera v tej sezoni bo operna mojstrovina in eno najboljših opernih del ruske glasbene literature Evgenij Onjegin, odsev duš dveh romantičnih velikanov, Aleksandra Sergejeviča Puškina in Petra Iljiča Čajkovskega.
Na našem odru bo zazvenela pod taktirko izvrstnega kazahstanskega dirigenta Alana Buribajeva, mojstrsko kot vedno pa jo bo na oder postavil naš dolgoletni sodelavec, režiser Vinko Möderndorfer, ki so mu usodni in do skrajnosti potencirani medčloveški odnosi – zasenčeni in osvetljeni z viški in s padci v vseh svojih barvah in odtenkih – vedno izziv.

Premieri, ki bo v četrtek, 25. maja, ob 19.30 bo sledilo še sedem ponovitvenih predstav.

Če bi moral na osamljeni otok, bi s seboj vzel Onjegina

V Ljubljani se že mudi svetovno priznani kazahstanski dirigent Alan Buribajev, ki bo vodil naš orkester v operi Evgenij Onjegin.

Evgenij Onjegin velja za eno najboljših del ruske glasbene literature. Kaj menite vi?

S tem se popolnoma strinjam, to je ena mojih najljubših oper. Če bi moral na osamljeni otok, bi prav to opero vzel s seboj (smeh). Vedno znova me očara njena lepota s posebno poetiko. Težko je opisati, a te glasbe se ne morem naveličati, saj je vedno sveža. Vsaka od skladb v operi je inovativna in psihološko globoka. Zagotovo gre za eno najbolj dovršenih oper na svetu, ki jo tudi pogosto izvajajo.

Povejte nam kaj o svojih glasbenih začetkih, glasba se vam menda pretaka po krvi.

Glasba je bila zame vselej samoumevna, prihajam iz glasbene družine. Moj pradedek je bil skladatelj, prav tako njegova hči, moja babica. Moj oče je čelist in dirigent, mama je pianistka in tudi brat je del glasbenega sveta. Starši so me že pri sedmih letih vpisali v posebno glasbeno šolo, ki je že na osnovni stopnji zasnovana kot konservatorij, torej kot srednja šola. Obiskovali so jo tudi moji starši. Sam sem začel kot violinist, nekaj let pozneje pa je v meni zrasla želja, da bi postal dirigent. Že pri trinajstih sem vedel, da je dirigiranje moja prihodnost, vendar sem želel zaključiti tudi študij violine, saj je bila del mene. Potem sem nadaljeval šolanje na konservatoriju kot violinist in dirigent, pri enaindvajsetih pa sem zapustil dom in se odpravil na Dunaj.

Kjer ste srečali profesorja Uroša Lajovica. Kako je vplival na vas?

Profesorja Lajovica zelo spoštujem, je odličen dirigent in učitelj, ima neskončno znanje, ki ga prenaša na svoje učence. Učil nas ni le o glasbi, temveč tudi, kako analizirati posamezno glasbeno delo. Dal mi je res dobre temelje. Zame izjemno pomembno pa je tudi dejstvo, da mi je že kot mlademu dirigentu zaupal, da bom dobro opravil svoje delo. To mi zelo veliko pomeni in neskončno sem hvaležen, da sem ga imel priložnost srečati. Imel sem res veliko srečo, da sem bil njegov učenec.

Vas je on pripeljal v Slovenijo, kjer ste že večkrat dirigirali?

Res je, prav on mi je dal to priložnost, dirigiral pa sem že v Mariboru in Ljubljani. Slovenija mi je ljuba, zato sem toliko bolj vesel, da sem ponovno tu. Z Markom Hribernikom se poznava že nekaj časa in sva v prijateljskih odnosih, zato sem z veseljem sprejel povabilo k sodelovanju pri Evgeniju Onjeginu. Delo poteka odlično, s pevci in z vsem drugim sem zelo zadovoljen. Imenitno je, da lahko delam s tako predanimi, talentiranimi in delavnimi ljudmi.

A vrniva se k vašim začetkom. Že pri trinajstih ali štirinajstih letih ste v roke vzeli Wagnerja, za katerega pravijo, da za njegovo razumevanje človek potrebuje določeno starost, predvsem modrost. Kako ste ga vi razumeli?

Wagnerja nisem poslušal zaradi njegovih idej oziroma pogleda na svet. Všeč mi je bil zvok in tek glasbe. Takrat še nisem znal nemško, zato nisem razumel ničesar, me je pa povsem prevzela glasba. Neprecenljiv zvok in melodija njegovih skladb je bilo nekaj, od česar se nisem mogel odmakniti. Nemško sem se naučil prav zato, da bi lahko dirigiral nemške opere, z Wagnerjem na čelu.

Ste poleg klasike poslušali tudi druge glasbene zvrsti?

Oboževal sem skupino Queen, Freddie Mercury je zame prava glasbena ikona.

Tudi dirigirati ste začeli mladi. Se vam je kdaj zdelo, da vaša kariera poteka prehitro?

Na neki način ja. Včasih je bilo res prehitro, če sem iskren. V glasbenem poslu sem moral precej hitro odrasti. Vendar sem se navadil, saj je to postalo moje življenje, nekaj, v čemer uživam in kar sem si vedno želel.

Sodelujete s številnimi orkestri po vsem svetu, pogosto je za spoznavanje zelo malo časa. Kako se vam uspe hitro povezati z živim organizmom, kakršen je orkester, ki šteje recimo osemdeset ljudi?

Orkester pričakuje, da bo dirigent v njihovo delo prinesel nekaj novega in posebnega. Takoj moraš pridobiti njihovo pozornost, z njimi navezati stik in pridobiti njihovo zaupanje. Ko to dosežeš, je delo precej preprosto. Vsi imamo isti cilj, pripraviti najboljši nastop in narediti najboljši vtis na občinstvo. Kar se tiče komunikacije in sodelovanja, z jasnim načrtom vse teče kot po maslu. Ko sem delal na Japonskem, nihče ni govoril angleško, oziroma le kdo zelo, zelo malo, zato sem se moral zanesti zgolj na telesne kretnje in seveda glasbo. Delo je potekalo v tišini, edini zvok je bila glasba. Bila je prav zanimiva izkušnja.

Nekoč ste rekli, da ste globalni nomad?

Prihajam iz Kazahstana, kjer smo po tradiciji nomadi (smeh). Pri svojem delu nenehno potujem, kar je epidemija covida-19 seveda precej zaustavila. V tistem času sem zato potoval le v kraje, kjer je bilo tveganje manjše. Kako bo letos? Ravnokar sem bil v Budimpešti, na Novi Zelandiji in nato še v Kazahstanu, zdaj sem v Ljubljani. Moje delo me vodi na številne konce sveta, težko bi jih preštel. A potovanja imam rad, od nekdaj. Sedaj je sicer težje, ker imam ženo in tri majhne otroke. Zaradi njih me žalosti, da sem pogosto zdoma, a v svojem delu še vedno uživam.

Kaj raje dirigirate, opero ali koncert? Je opera bolj zahtevna?

Ne morem izbrati, kaj mi je ljubše. Obožujem oboje in poskušam ujeti ravnovesje, to je zelo pomembno. Če namreč predolgo delaš samo eno stvar, začneš pogrešati drugo.

Ne bi rekel, da je opera bolj zahtevna, je pa razlika v procesu ustvarjanja. Pri orkestrskem koncertu vadimo samo skladbe, medtem ko je z opero malo več dela. Dirigent nadzoruje glasbo, pevce, njihove vloge, način igranja določenega lika, premikanje po odru in tako dalje. Pevcem moraš dopuščati, da sami raziskujejo svoj lik in razvijejo svojo lastno povezanost z njim in svoj način, kako ga bodo predstavili. Pri operi se lahko zgodi  marsikaj nepričakovanega, pripravljen moraš biti na vse.

Rekel mi je, da imam v glasu pomlad

Na vlogo Tatjane se z veliko predanostjo in veseljem pripravlja sopranistka Martina Zadro, prvakinja Opere SNG v Ljubljani.

Stalna članica našega gledališča ste že polnih dvajset let. Kaj vas je, Zagrebčanko, pripeljalo v Ljubljano?

Prišla sem na avdicijo. Takratni ravnatelj Borut Smrekar in maestro Loris Voltolini, ki je glasbeno vodil predstavo, sta mi ponudila vlogo Violette v Traviati. Za mano je bilo že nekaj kariernih let, stara sem bila 29 let in imela sem dva meseca starega sina. Vlogo sem sprejela in se v Operi tudi zaposlila. In še vedno pojem Violetto v predstavi, ki jo že dvajset let izvajamo v isti postavitvi.

Kako in zakaj pa ste se zapisali petju?

Nisem iz glasbene družine, le mama je kot otrok igrala klavir. Tudi nas otroke je vpisala v glasbeno šolo, na ure klavirja. Mlajša sestra je vztrajala in je danes pianistka, poročena s skladateljem, mene pa klavir ni prepričal. Raje sem pela, najprej v osnovnošolskem zboru, včasih tudi kakšen solo, potem pa v zagrebškem otroškem zboru Zvijezdice. Zborovodja je mami predlagal, naj me da v šolo petja, češ da imam dobre predispozicije za to. Tako sem začela z učenjem opernega petja že pri trinajstih letih, a takrat še nisem vedela, da bo glasba tudi moj poklic.

Po osnovni šoli sem namreč izbrala oblikovno šolo in končala smer grafičnega dizajna, vzporedno pa sem obiskovala glasbeno šolo. Razmišljala sem, da bi se vpisala na likovno akademijo, a mi je oče moje prijateljice, slikar Vasilije Jordan dejal, da imam v glasu pomlad in naj raje izberem petje. Tako je pretehtala odločitev za petje. Opravila sem sprejemne izpite na akademiji, kjer sem diplomirala pri enaindvajsetih, magistrirala pa sem v Gradcu. Že v četrtem letniku akademije sem v zagrebški operi pela manjše vloge, hodila sem na tekmovanja, opravila avdicijo v Pragi in tam pela deset let. Izpopolnjevala sem se pri slovaški pedagoginji Evi Blahovi, h kateri še zdaj občasno hodim na kontrolne vaje.

Kaj štejete za vrhunec svoje kariere?

Kot sem povedala, me že od začetka spremlja vloga Violette, lahko rečem, da je Traviata stalnica v moji karieri. Zelo sem hvaležna, da jo še vedno pojem. Ustvarili smo tudi krasnega Otella, kjer sem pela Desdemono, posebej pa sem ponosna na vlogo Armgard v Offenbachovih Renskih nimfah. Predstavo smo ustvarili leta 2005 v koprodukciji s Cankarjevim domom in z njo tudi veliko gostovali. Zelo sta mi pri srcu Mimì iz La Bohème in Micaela iz Carmen, skratka rada imam lirične vloge, ki imajo tudi dramatični naboj.

Je taka tudi Tatjana v Evgeniju Onjeginu, ki jo pojete prvič? Je bila na vašem seznamu želja?

Tatjana sicer ni čisto lirska, ampak tako imenovana spinto vloga, čemur ustreza moj polni lirični sopran. Res sem si jo želela že dlje časa, mislim, da mi ustreza njen značaj. Pred približno desetimi leti sem pela njeno arijo na koncertu v Zagrebu in zelo sem vesela, da jo bom zdaj tudi v operi.

Tatjana je introvertirana in melanholična, a zelo strastna. Sposobna je globokega čustvovanja, živi v svojem domišljijskem svetu, povezuje se z naravo, bere in sanja. Na Onjegina projicira idealno ljubezen in zelo je pogumna, da mu napiše pismo. Ko jo Onjegin zavrne, je strašno prizadeta in se poroči z drugim, a moža ne ljubi, kljub temu pa se odloči, da mu bo ostala zvesta. Ta Tatjanina zrelost mi je blizu.

Tatjana je zelo mlada, je vloga še primerna za vaš glas?

Dejstvo je, da se glas razvija in telo stara. Nekatere vloge so tako že odšle, druge bi pa lahko še prišle. Lirična vloga Tatjane mi je pisana na kožo po značaju, kot sem rekla, a ker je stara šele sedemnajst let, je res zadnji čas, da jo odpojem (smeh). Zelo se je veselim.

Libreto Evgenija Onjegina je napisan v ruščini. Katere jezike govorite in v katerem najraje pojete?

Poleg hrvaščine govorim še slovenščino, nemščino, angleščino, italijanščino, češčino in slovaščino, moj najljubši jezik pa je francoski, čeprav ga ne govorim. Je pa res dober, ko gre za petje. Dobra je tudi nemščina, italijanščina je najlažja, slovenščina pa je težka, ker ima odprte, po drugi strani pa zelo ozke vokale. V ruščini sem doslej pela tu in tam kakšno pesem, Tatjana je moja prva velika vloga v ruščini, tako da sem se res temeljito pripravljala nanjo. Imam lektorske vaje s kolegom iz akademije za glasbo v Zagrebu, ki je sicer Belorus, in mi je pomagal, da sem ujela rusko izgovarjavo. Seveda imamo lektorico tudi v gledališču.

Zakaj je lažje peti v izvirnem jeziku kot v prevodu?

Predvsem zato, ker glasba izhaja iz besedila oziroma je napisana na besedilo. Verjamem, da se je Čajkovski, ko je skladal Onjegina, ukvarjal tudi s Puškinovo poezijo. Pri prevodu lahko pride do neskladij med besedilom in glasbo, na primer do razlik pri poudarkih. Povedano enostavneje, lahko se zgodi, da prevedeno besedilo ne paše v glasbo, tako da je bilo včasih celo treba delati korekcije pri notah. Zato danes večino oper pojemo v izvirnem jeziku.

Pomemben del opere je tudi igra. Vam pri tem delu kaj pomaga mož, igralec Zvonko Novosel?

Seveda, vedno me spremlja, mi daje napotke in me vodi. Gledališko akademijo je sicer končal v Zagrebu, poleg tega pa sta bila njegova mentorja brata Andrej in Janez Vajevec, ki v Ljubljani poučujeta igro po metodi Lee Strasberg. Tudi sama občasno hodim v studio bratov Vajevec in delam vaje za koncentracijo, predstavljanje, prezenco in vse to s pridom uporabljam pri svojem delu v operi, kjer je igra res pomembna. V vlogo, njen karakter, se vživim tudi na koncertnem odru, če seveda ne izvajam sakralnega dela. Tako da ja, sem tudi igralka (smeh).

Imate pred predstavo kakšen poseben obred?

V teater pridem dve uri pred začetkom predstave, v miru popijem kavo, se upojem, našminkam, oblečem in naredim vaje za zbranost. Potem grem na oder in pomolim k Bogu, ker na odru … sva samo on in jaz. Seveda je pomemben tudi maestro in ves ansambel, ustvarjamo skupaj, a za pogum, da stojiš na odru, pred občinstvom, ki te kritično ocenjuje, sta ključna vera in mir, ki prihaja od znotraj.

Ljubljanska Opera je zame svetišče

Vlogo Evgenija Onjegina bo interpetiral mladi baritonist Jaka Mihelač, ki se že na začetku svoje rosne, a nadvse uspešne kariere preizkuša v naslovnih vlogah. K nam prihaja kot gost, njegova matična hiša pa je že četrto sezono Državna opera v Berlinu.

Nimate še trideset let, pa ste v Berlinu že peli Figara v Seviljskem brivcu, zdaj pa vas čaka premiera Evgenija Onjegina. 

Zelo sem vesel, da imam čast doma peti tako pomembno vlogo, kot je Evgenij Onjegin. To je namreč eden od stebrov v operni literaturi, naslovna vloga pa ena od sanjskih vlog za bariton, ki si jo želi upodobiti vsak pevec. Zelo zanimiva vloga. Predstavlja velik pevski izziv, ki se ga res veselim. Zame je še posebej vznemirljivo, ko razmišljam, kako vidim Onjeginov značaj jaz in kako nekdo, ki je od mene starejši dvajset let.

Torej ste mladi za Onjegina? Preskakujete stopnice pri glavnih vlogah?

Mlad sem, vse, kar je pod trideset let, je za Onjegina zelo mlado, a v tej operni hiši so prepoznali, da je zame zdaj primeren čas, zato so me tudi povabili. Kar se tiče stopnic, pa ne vem, ali jih preskakujem. Vsak ima svojo pot. Jaz skušam poslušati svoj glas, ki je moj instrument, kaj lahko in česa ne zmore, in ugotavljam, kakšen izziv si lahko zadam. Ne primerjam se z drugimi.

Kdaj je operna glasba postala del vas?

Že v otroških letih sem čutil, da bi se rad ukvarjal z glasbo. A preden sem postal pevec, sem bil prepričan, da bo del mojega življenja kitara. Na Akademiji za glasbo sem namreč na prvi stopnji doštudiral klasično kitaro, vendar sem poleg tega tudi pel v zborih in potem na lepem ugotovil, da je petje tisto pravo, in to operno. Popularna glasba me namreč ni nikoli mikala, mogoče sem le na začetku obdobja kitare mislil, da bom po nekaj letih klasične presedlal na električno, a se to ni zgodilo.

Klasična glasba me je preprosto povsem prevzela. Pravzaprav sem glede tega zelo ozkogleden, tudi kar se mojih zmožnosti tiče. Občudujem ljudi, ki se lahko glasbeno izražajo v različnih žanrih, jaz se ne morem. A vprašali ste, kdaj me je pritegnila opera. Bilo je na začetku študija na akademiji, ko mi je profesorica solopetja Edita Garčević Koželj predvajala posnetke dobrih baritonistov. Star sem bil dvajset let in operno petje me je začaralo, poleg tega pa sem ugotovil, da bi moje življenje naslednjih štirideset let pomenilo biti učitelj kitare, ne glede na to, koliko bi kitaro vadil. Nisem se videl v tem, zato sem si rekel, Jaka, treba bo kaj drugega.

Kot otrok ste čutili, da bi se radi ukvarjali z glasbo. Ste se tudi videli na odru?

Ne, to je prišlo z leti, nikoli nisem sanjal o tem, da bi bil na odru, to sem videl zgolj kot del poklica. Je pa tudi razlika med nastopanjem s kitaro in petjem. Kitara je zelo introvertiran instrument, med igranjem se lahko zapreš vase, gledaš v vrat kitare in občinstvo odmisliš. Kot pevec pa si tam, s publiko. Moram priznati, da zelo uživam na odru.

Ste se kdaj pri petju spremljali s kitaro?

Mislite zares, na odru, s klasično glasbo? Ne, nikoli. Na pomolu in na žurkah, to pa ja, in z velikim veseljem to še zdaj naredim.

Študirali ste na Akademiji za glasbo v Ljubljani, takoj po diplomi pa ste dobili angažma v berlinski Državni operi. Kako vam je to uspelo?

Že med študijem sem se udeleževal številnih mednarodnih tekmovanj, med drugim sem prejel nagradi na dveh najprestižnejših mednarodnih pevskih tekmovanjih Tenor Viñas in Hans Gabor Belvedere. Ta tekmovanja so pomembna odskočna deska za pevce, sam sem imel srečo, da sem s pomočjo avdicije prišel v berlinsko Državno opero. Konkurenca je izjemna, na največjih tekmovanjih je tudi več kot tisoč prijavljenih, kandidati gredo skozi različne faze in na koncu upaš, da si uspel zbuditi zanimanje ljudi, ki tam sedijo in odločajo.

Kaj mislite, s čim pritegnete?

Težko rečem, najbrž z neko odrsko prezenco, karizmo, biti pevec je namreč paket: kako prideš na oder, se predstaviš, kako odpoješ prvi ton, kakšen vtis narediš, način, na katerega podajaš glasbo, barva glasu. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na odločitev žirij. Imel sem srečo, da sva s profesorjem Matjažem Robavsom na akademiji veliko delala na tem. Profesor dobro pozna poklic pevca in je točno vedel, kaj pri meni spodbujati in kaj skriti. Mislim, da so moje močne karte barva glasu in neka glasbena inteligenca, to pomeni, da se znaš glasbeno prilagoditi, reagirati, da si fleksibilen in sposoben v svoje petje vključiti ideje nekoga drugega. To so stvari, na katere se lahko zanašam.

Z Onjeginom ste se povzpeli visoko na vaši lestvici. Kaj potem?

Konec sezone me čaka še ena premiera v Berlinu, sodobna opera, v kateri prav tako pojem naslovno vlogo. Sicer pa nimam konkretnih želja, recimo »do takrat hočem odpeti to vlogo v tej hiši« – ne razmišljam tako. Pomembno mi je, da se, ne glede na to, kje sem in kaj pojem, dobro počutim in da mi glas funkcionira, tako da lahko dam vse od sebe. Želim le, da bi tako ostalo in bi lahko nadaljeval v svojem poklicu. Če gledam nazaj, pa je že veliko stvari, na katere sem ponosen, ena takih je zagotovo naslovna vloga v Seviljskem brivcu, ki sem jo pel v berlinski Državni operi. To je bil moj prvi izziv z veliko vlogo v veliki operni hiši in mi bo za vedno ostal v spominu.

In zdaj ste v ljubljanski Operi, prav tako v naslovni vlogi. Kako se počutite tukaj?

Tukaj nisem prvič, z eno malo vlogo sem vskočil v času študija, to sezono pa sem že sodeloval v Ariadni na Naksosu. Zame je ljubljanska Opera … Ko sem študiral na akademiji, sem vsak dan hodil mimo operne stavbe in si mislil, kako lepo bi bilo, ko bi tu enkrat nastopil. Predstavlja mi neko svetišče, pa ne samo Opera, temveč tudi druge glasbene institucije v Ljubljani, Filharmonija, Cankarjev dom, in zelo rad se vračam. Rad sem v tej hiši, tu imam nekaj ljudi, s katerimi smo stkali lepe odnose in to mi veliko pomeni.

Ampak zdaj je vaš dom tudi Berlin?

Res je, v Berlinu živim od leta 2019 in zdaj je tudi to moj dom. Je eno glavnih kulturnih mest na svetu, Berlinski filharmoniki, berlinska Državna opera, Nemška opera v Berlinu, to so vodilne hiše na svetu, kamor prihajajo največje svetovne pevske zvezde, režiserji in dirigenti. Ves čas se nekaj dogaja, nivo je res najvišji in dobro je biti del tega.

Je tam še kakšen Slovenec?

V Državni operi ne, so pa, če se ne motim, štirje v orkestru Berlinske filharmonije. Na to smo res lahko ponosni. Morda je Slovenija res majhna, in nimamo operne tradicije kot sosednje države, Hrvaška, Srbija, Italija, Avstrija, Madžarska, vendar imamo vse pogoje, da se lahko človek iz ljubljanske Akademije plasira na katerikoli oder, tega se je treba zavedati. In na tem je treba delati, verjeti vase in v profesorja, na ta način prideš kamorkoli. Ne glede na to, ali poješ na avdiciji za Državno opero v Berlinu ali na koncertu v domačem kraju, je treba dati vse od sebe, vsak dan.

Vstopnice lahko kupite TUKAJ.