Stres – 2. del

Stres je neizogiben del življenja, različnih vzrokov stresa pa je toliko, kolikor je ljudi. Vse, kar nas primora, da se prilagodimo, je lahko stresor. Pri tem praktično ni pomembno, ali je dogodek v osnovi prijeten ali neprijeten.

1. Večji življenjski dogodki

Večji dogodki v življenju so stresorji. Naj gre za razvezo, selitev ali počitnice, hitrejša ali večja je sprememba, večja je preobremenjenost. Če je takih dogodkov več, potem se učinki seštevajo. Naslednja tabela razvršča večje življenjske dogodke glede na stres, ki ga povzročajo. Več točk imate, večje je tveganje, da zbolite za katero od bolezni, ki so povezane s stresom. Avtor je ugotovil, da imajo ljudje, ki dosežejo več kot 300 točk na naslednji lestvici v posameznem letu, kar 80 % večje možnosti, da v naslednjih dveh letih zbolijo za resno boleznijo, povezano s stresom.

Seštejte točke in ocenite vaše tveganje (Holmes & Rahe):

2. Vsakodnevne zahteve in napetosti

Čeprav so večji življenjski dogodki zelo stresni, so tudi relativno redki. Božič je le enkrat letno, upokojitev pa le enkrat v življenju. Obstajajo pa še manjša vznemirjenja, s katerimi se soočate praktično vsak dan: prometna gneča, vzgoja otrok, denarne težave. Ker se pojavljajo tako pogosto in ker nanje sploh nismo pozorni, nam lahko povzročajo največ težav.

Vsakodnevni vzroki stresa vključujejo:

• Stresi iz okolja: vaše fizično okolje je lahko vzrok za stres, na primer soseska, v kateri živite (onesnaženost okolja, vključno s hrupom, neprimerni pogoji bivanja, okolje, kjer je velika verjetnost, da postanete žrtev nasilja).
• Stresorji, ki so povezani z odnosi z bližnjimi: vsakodnevni problemi s partnerjem, prijatelji, starši (težave s potomci, prepiri s partnerjem).
• Stres na delovnem mestu: v družbi, kjer se uspeh v življenju pogosto enači z uspešno kariero, je lahko ta vrsta stresa zelo pomembna. Stresor je lahko nezadovoljstvo z delovnim položajem, konflikti s sodelavci, preobremenjenost.
• Socialna situacija: tudi ta lahko povzroči stres. Revščina, izoliranost, nezaposlenost, pomanjkanje socialne podpore, vse to je lahko vzrok za stres.

3. Notranji vzroki stresa

Že pred približno petdesetimi leti so znanstveniki med raziskovanjem povezanosti med čustvenim pretresom in srčnim infarktom odkrili, da se večina posameznikov, pri katerih so takšno povezavo potrdili, podobno odziva na pritiske iz okolja. Kasneje so njihove ugotovitve strnili v opis vedenjskega vzorca, ki so ga imenovali “tip A”. Gre za podobo človeka, ki je nepotrpežljiv, pretirano tekmovalen, razdražljiv in se mu neprestano mudi.

Ljudi, pri katerih prevladuje ta vzorec vedenja, njihov odnos do življenja, prepričanja in pričakovanja neprestano vodijo v konflikte z okoljem, ki ga želijo imeti pod nadzorom. Ob še tako blagem čustvenem pretresu sprožijo burno stresno reakcijo, ki pa je pogosto močno pretirana glede na objektivne okoliščine. Zaradi tega imajo pogosto težave z zdravjem, prevladujejo pa srčne bolezni.

Izgorevanje je kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti, do katerega pride, ko vaše telo in um ne moreta več prenašati visokih zahtev. Velikokrat doleti ravno posameznike, ki so bili prej pri svojem delu posebno angažirani in uspešni. Po nekaterih podatkih občasno doživlja izgorevanja več kot polovica Slovencev. Vsak četrti Slovenec ima začetne znake izgorevanja – kronično utrujenost, ki je ne zdravi, ampak pred njo beži, približno petnajst odstotkov pa jih je izgorelih, pri čemer tveganje raste z izobrazbo in zahtevnostjo delovnega mesta. Približno pet odstotkov doživi psihofizični zlom, ki pomeni dolgotrajen bolniški dopust in dve do štiri leta zdravljenja. Nekateri zato menijo, da postaja izgorelost poleg depresije glavna poklicna bolezen 21. stoletja. Ne prizadene samo posameznika, temveč tudi njegovo okolico.

Izgorevanje na delovnem mestu ima tri stopnje. Prva je navdušenje. Zanjo je značilna velika predanost delu, zanimanje za dosežke in veselje ob uspehu. V drugi stopnji pride do stagnacije. Opažati začnemo negativne plati, npr. dolg delavnik, slabo plačilo. Delovna energija, navdušenje in predanost upadejo, postanemo manj angažirani, lahko se pojavi cinizem. V tretji stopnji se problemi le še stopnjujejo. Pričakovanjem in zahtevam nismo več kos, dvomimo vase in v svoje sposobnosti. Pričnemo se izogibati delovnim nalogam, motivacija je zelo nizka, čustveno ter telesno smo izčrpani. V skrajnem primeru lahko človek doživi tudi psihofizični zlom, ki ima podobne simptome kot huda depresija, čeprav ne gre za to. Pogosto se stanju pridružijo še težje bolezni ter sprememba osebnosti, sistema vrednot in odnosa do sveta.

Tri dimenzije izgorevanja:

• splošna izčrpanost: fizična in psihična utrujenost, pomanjkanje energije za opravljanje vsakodnevnih opravil, tudi počitek ne pomaga, ljudje se zbudijo prav tako utrujeni, kot so bili pred spanjem;
• ciničnost: ljudje se pričnejo manj zanimati za druge ljudi, se odmaknejo od njih, da bi se z nižjo vpletenostjo v dogajanje nekako zaščitili pred izgorevanjem;
• neučinkovitost: občutek nesposobnosti za opravljanje dela, dosežki več ne predstavljajo zadovoljstva, vse nove naloge pa se zdijo prenaporne.

Poleg že naštetih pokazateljev negativnega stresa v predhodnem članku se lahko pojavita še občutek nemoči in prepričanje, da je za izboljšanje situacije dovolj že to, da se še bolj potrudimo.

V tretjem, zadnjem delu članka pa več o tem, kako se spoprijemati s stresom.