V petek, 5. 11. 2021, se je v Knjigarni in papirnici Konzorcij odvilo druženje s prof. dr. Draganom Petrovcem ob izidu knjige Stopinje upora. Dogodek je bilo možno lahko spremljati tudi v živo na Facebook strani Založbe Primus.

Pogovor z avtorjem je vodil urednik knjige Žiga Valetič.

Prof. dr. Dragan Petrovec je pravnik kriminolog – penolog in strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni. Ukvarja se s filozofijo in prakso kaznovanja, tretmajem obsojenih in s kriminalitetno politiko.

Strogo gledano so Stopinje upora kolumne, toda nekateri posamezniki imajo publicistični dar, ki presega zgolj dnevnopolitično mnenjsko pisanje. Besedila Dragana Petrovca, ki so v veliki večini nastala za časopis Dnevnik, pogosto mejijo na eseje, četudi v nekoliko krajši formi. Knjiga združuje izbrana besedila zadnjih sedmih let, namenjena pa je tudi tistim, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (še) niso redni bralci. Petrovca. Ali Dnevnika.

Transkripcija dveh vprašanj in odgovorov iz pogovora:

Žiga Valetič: Kaj pomeni naslov Stopinje upora? 

Dragan Petrovec: Stopinje upora (op. naslov) so kolektivno delo. Polovica naslova je ženinega, polovica pa mojega. Premišljevali smo, da mora biti predvsem upor v tem naslovu. Potem pa je prišla tudi ena izmed vaših idej (op. urednikovih). Potem smo se odločili za stopinje. Malo bolj milozvočno zveni. Malo več je aliteracije morda kot pri korakih, ki tako trdo zvenijo, ampak označujejo pa vseeno neko pot, po kateri se mi zdi dobro, da bi krenili v teh časih, ki so zelo nenavadni.

Žiga Valetič: Všeč mi je to, kar je tudi v knjigi večkrat in na različne načine izraženo: eno je upor, drugo pa je upor na dovoljen način. Ne kar upor brezglavo, z nasiljem, z zaletavanjem v zid, ampak na dovoljen način. Na ovitek sva dala en odlomek iz ene kolumne: “Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.” Pravzaprav ta duh, tega navedka, prežema celo knjigo. Ostrina, teža, resnost, ampak hkrati tudi zaveza k nenasilju.

Dragan Petrovec: Tako veliko možnosti upora je, ki jih ne izkoriščamo. V mislih sem imel vsakodnevne situacije, kjer nam zmanjka poguma. Ni težko iti demonstrirati, kjer si obkrožen s 1000 ali pa 10.000 ali pa 40.000 ljudmi. Seveda lahko marsikaj tvegamo tudi tam. Od zaplinjevanja do trdih prijemov do pripora oziroma policijskega pridržanja do kazni, ampak ta množica vseeno nudi neko varnost anonimnosti, vsaj v večini primerov. Na drugi strani se redki izpostavljajo z imenom in s priimkom. Tisto, kar sem imel še posebej v mislih, je pa taka klasična slika, ki jo poznamo vsi, ki smo bili kdaj v kakšnem delovnem kolektivu.

Če se dogaja kaj napačnega, pridejo k tebi, če si slučajno ti med tistimi bolj pogumnimi, in rečejo: ti znaš dobro povedati, ti imaš že izkušnje, si korajžen, daj povej in te bomo podprli. Potem, seveda, se dvigneš, poveš svoje in ni žive duše, ki bi te podprla. Vsi so tiho. Ali gledajo v tla ali se niti ne prikažejo na sestanku. Skratka, nobene podpore ni.
[…] Če bi bili vsi pogumni v svojem okolju, začenši v partnerskem odnosu in ne bi dopustili nasilja v tistem trenutku, ko se začne in potem tako vedenje obdržali v delovnem okolju,  potem bi bilo seveda popolnoma drugače, kot je. Ampak tega poguma ni.

Celoten pogovor si lahko ogledate spodaj:

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj