Težka obdobja so pričakovana; od skrbi za novorojenčka in zahtevnega malčka, do spopadanja z najstniškim uporništvom. Kadar pa kronični stres, povezan s starševstvom, postane preobremenjujoč, je to lahko znak nečesa hujšega.
Izgorelost še vedno pogosto povezujejo s pretiranim delom in nenehno zaposlenostjo, vendar to še zdaleč ni edini vzrok. Bistveni vzrok izgorelosti je namreč vedno čustveni stres oz. čustvena (pre)obremenjenost – to stanje pa se, še zlasti dandanes, čedalje pogosteje kaže tudi v starševskem okolju. Izčrpanost, pomanjkanje motivacije in depresija so le nekateri od pogostejših simptomov, ki lahko kažejo na starševsko izgorelost.
Kaj je starševska izgorelost?
Moira Mikolajczak in Isabelle Roskam, profesorici psihologije na Katoliški univerzi Louvain v Belgiji, sta v študiji iz leta 2019 raziskovali starševsko izgorelost. Profesorici sta to stanje opisali kot “vseobsegajočo izčrpanost, povezano s starševsko vlogo, čustveno oddaljenost od otrok in občutek starševske neučinkovitosti”.
Dobrodelna organizacija Action for Children, ki nudi podporo staršem, ki kažejo simptome izgorelosti, jo opredeljuje kot “občutek preobremenjenosti iz dneva v dan” v kombinaciji z občutkom, da je “pritisk, da je treba biti ‘dober’ starš, prevelik”.
Kateri so znaki starševske izgorelosti?
Glede na raziskavo Mikolajczakove in Roskama obstajajo štirje ključni znaki starševske izgorelosti, na katere je treba biti pozoren. Vendar je treba upoštevati tudi to, koliko od njih je prisotnih, kako intenzivni so in kako pogosti.
Ti znaki so:
- Starš se počuti preobremenjenega in kronično izčrpanega zaradi opravljanja svoje starševske vloge.
- Ta občutek je izrazita sprememba v tem, kako so starši prej čutili svojo starševsko vlogo in ne uživajo v svoji starševski vlogi ali bivanju z otroki, kot so to počeli prej.
- Starši se počutijo ujete in naveličani svoje starševske izkušnje.
- Starši čutijo čustveno oddaljenost od zakoncev in otrok ter se zavedajo, da niso starši, kakršni bi radi bili.
Glavni znaki se seveda lahko prekrivajo, lahko pa se razlikujejo tudi glede na starost otroka oz. otrok.
“Starši otrok v zgodnjih letih so običajno bolj fizično utrujeni, medtem ko lahko starši z mladostniki zaradi večjih konfliktov doma doživljajo čustveno izčrpanost,” ugotavlja Dr. Martha Deiros Collado, klinična psihologinja.
Ko simptomi napredujejo, se lahko sčasoma hitro slabšajo in izgorelost se lahko zdi neizogibna. “Če je nekdo na začetku izgorelosti, bo govoril o tem, da čuti povečano razdražljivost, da se spravlja na otroke, da se mu nenehno mudi, da ima občutek možganske megle, ki postaja preprosto prevelik,” pojasnjuje Julianne Boutaleb, svetovalka za perinatalno psihologijo.
“Če se to nadaljuje, se sčasoma pojavijo še bolj zaskrbljujoči pojavi, kot so jutranje prebujanje z občutkom tesnobe/anksioznosti ter resnična krivda in sram, ker se ne počutimo kot dovolj dobri starši. Na samem koncu tega spektra so občutki ujetosti, misli na samopoškodovanje, samomorilnost ali želja po odhodu.”
Čeprav je pomembno, da se zavedamo teh simptomov, Boutaleb opozarja, da obstaja nevarnost uporabe starševske izgorelosti kot “splošnega pojma”, ki lahko spregleda dejstvo, da so starši v preteklosti doživeli travmatične izkušnje. “Razlikovati moramo med depresijo in starševsko izgorelostjo, saj je lahko pomoč, ki jo potrebuje vsaka oseba, drugačna,” dodaja.
Pomembno je tudi vedeti, da izgorelost ne pomeni, da ste slab starš. “Zaradi nje ste človek, ki potrebuje podporo in potrditev,” kot pravi dr. Martha.
Kaj povzroča starševsko izgorelost?
Starševska izgorelost je posledica neravnovesja med stresom in viri podpore.
Nekdo, ki doživlja visoko stopnjo stresa, ne bo nujno izgorel, če ima na voljo dovolj virov podpore (npr. partnerja, ki ga podpira, hobije ali močno podporo skupnosti). Če se ravnovesje med stresom in viri nagiba na stran stresa, pa obstaja večje tveganje za izgorelost.
To ravnovesje je bilo vse težje ohranjati med ‘pandemijo’, ko so morali starši opravljati vse svoje poklicne vloge in hkrati skrbeti še za otroke – in to brez podpore širše družine in prijateljev. Po dveh letih starševstva v času “pandemije” je usklajevanje poklicnega in domačega življenja za mnoge še vedno težavno. Ponovno se je pojavila želja po izpolnjevanju starševskih izkušenj, kot so druženje z otroki, obiskovanje družine in odhod na počitnice, vendar mnogi starši preprosto nimajo energije, saj še naprej delujejo v načinu preživetja. Pretekla 3 leta so jih namreč povsem izčrpala.
“Starši so pogosto v položaju, ko nimajo več sredstev za obvladovanje stresa, ki je s tem povezan, in veliko tega ni povezano s posameznikom, temveč s širšim sistemom,” pravi Boutaleb.
“Starši imajo do sebe pogosto zelo visoka pričakovanja, ki pa jih zaradi pomanjkanja razpoložljive podpore pogosto ne morejo uresničiti. Pomembno je, da starši razumejo, da ne gre za njihov neuspeh, temveč za sistem, ki staršem ne nudi dovolj podpore.”
Kako ugotovite, ali se je začela starševska izgorelost?
Organizacija Action for Children je oktobra 2021 v raziskavi, v kateri je sodelovalo več kot 2 000 staršev, ugotovila, da je 82 % britanskih staršev zaradi plandemije pokazalo vsaj enega od opozorilnih znakov starševske izgorelosti.
Med najpogostejšimi rdečimi zastavicami, ki so jih pokazali starši, so bili tesnoba, motnje spanja in občutek osamljenosti. Poleg tega je študija Univerze v Oxfordu pokazala, da so starši in skrbniki poročali o povečanju simptomov stresa in depresije, zlasti v obdobju od novembra do decembra 2020.
Če starši začnejo pri sebi opažati te simptome, je pomembno, da si vzamejo čas, da ocenijo, kaj se dogaja, in sprejmejo potrebne ukrepe. Dober začetek je razmislek o tem, kako dolgo že trajajo simptomi.
“Starši pogosto odmislijo ali zavračajo zgodnejše znake izgorelosti, kot so nespečnost ali napadi panike, in vztrajajo do točke, ko se počutijo že povsem izčrpane in pod stresom,” pojasnjuje Boutaleb. To pomeni, da se lahko izgorelost stopnjuje kar nekaj časa, preden jo prepoznamo.
Drugič, ali je razbremenitev od skrbi za otroke pomembna? Če je odgovor ne, se je izgorelost verjetno že začela. “Iskreno se vprašajte, ali gre za nekaj več, in ali lahko o tem, kar opažate, spregovorite z zaupanja vredno osebo?” pravi Boutaleb.
Ko izgorelost prepoznate, je ključni naslednji korak iskanje podpore na področju duševnega zdravja, bodisi pri osebnem zdravniku, podpornem delavcu za starše ali terapevtih.
Kako lahko pomagamo pri starševski izgorelosti?
Z majhnimi spremembami v vsakodnevni rutini in odpiranjem drugim lahko staršem pomagate, da se vrnejo na prava pota.
“Zaradi izgorelosti se starši lahko počutijo osamljene in osramočene, kar lahko oteži iskanje podpore,” pravi Dr. Collado. “Pomaga, če veste, da niste sami – veliko staršev je prizadela izgorelost in s pogovorom o tem lahko odpravimo sram in začnemo normalizirati posledice, ki jih lahko povzroči starševstvo brez vasi, ki bi nas podpirala.”
Nekaj nasvetov za obvladovanje starševske izgorelosti
Pogovorite se
Povejte nekomu, kako se počutite, na primer partnerju, prijatelju ali sorodniku – morda tega niso opazili. Za začetek si to povejte tudi na glas. Glasno izrekanje misli in občutkov resnično pozitivno vpliva na to, kako se spopadamo s stvarmi in kako nas morda bremenijo, ne da bi se tega sploh zavedali. Izrekanje teh težkih občutkov resnično pomaga.
Če se ne čutite sposobni pogovarjati z družino ali prijatelji, se lahko obrnete na strokovno pomoč, kot so terapevti ali osebni zdravnik. – ali pa SOS telefon.
Pišite
Poskusite voditi dnevnik. To so lahko samo besede, črtice ali odstavki, namenjeni samo temu, da se izločijo občutki in razbremeni breme. Poskusite zapisati vsaj eno pozitivno stvar dneva in eno stvar, za katero ste v dnevu hvaležni. Ko smo izgoreli, se je morda težje osredotočiti na pozitivne stvari, vendar vam bo to resnično pomagalo, da se boste počutili lažje.
Ustvarite rutine
Načrtovanje dni in zapisovanje tega nam pomaga, poleg tega pa se tako počutimo bolj pripravljeni na naslednji dan. Poskusite vključiti stvari, kot so načrtovanje obrokov, načrtovanje dejavnosti in načrtovanje gibanja. Vsakodnevno preživljanje časa zunaj, kot so telovadba, sprehod v parku ali obisk pri prijatelju, je koristno za naše razpoloženje.
Če vam je težko iti ven, se poskusite vsaj z nekom dobiti, družiti, poklepetati. Tudi za otroke je pomembno, da so zunaj, tečejo, se naužijejo svežega zraka in raziskujejo svoje okolje.
Priznajte si dosežke
Vsak dan nam vsem nekaj uspe, toda ali si kdaj damo priznanje, se pohvalimo? Poskusite si za stvari, ki ste jih dobro opravili, dati pohvalo in priznanje in za njih povejte tudi drugim. Ko otroci nekaj dosežejo, recite “dobro” in jih pohvalite ter resnično opazujte, kako se ob tem počuti vaše telo. Nato se navadite, da to poveste tudi sami sebi.
