Iniciativa slovenski zdravniki o cepljenju proti sars-cov-2 virusu

1. Cepljenje proti SARS-CoV-2 virusu je v Sloveniji prostovoljna in individualna odločitev (1). Tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v resoluciji 2361 (2021) države pozvala, naj prebivalce informirajo, da cepljenje proti SARS-CoV-2 ni obvezno in da nima nihče pravice, da bodisi politično bodisi socialno bodisi kako drugače pritiska nanje, naj se cepijo (2). Države je pozvala, naj zagotovijo, da prebivalci, ki se ne želijo cepiti proti SARS-CoV-2, ne bodo diskriminirani (2).

2. Prostovoljna ali svobodna odločitev je odločitev, ki jo sprejme informiran posameznik neizsiljeno, brez zunanjih omejitev, vplivov ali pritiskov (3).

3. Pogojevanje posameznikove socialne aktivnosti (npr. službe, šolanja …) s cepljenjem proti SARS-CoV-2 je vplivanje in pritiskanje na posameznikovo odločitev o cepljenju. Odločitev, ki je posledica pogojevanja, zato ni svobodna oziroma prostovoljna odločitev (3). Pogojevanje socialnih aktivnosti s cepljenjem proti SARS-CoV-2 je v nasprotju s priporočili NIJZ, ki trdijo, da je odločanje za cepljenje proti SARS-CoV-2 prostovoljna in individualna odločitev (1) in tudi v nasprotju z resolucijo 2361 (2021) parlamentarne skupščine Sveta Evrope (2).

4. Pacientu ni mogoče opraviti medicinskega posega brez njegove predhodne svobodne privolitve (4).

5. Soodločanje – vključevanja pacienta in njegovih bližnjih v odločanje – je ključno načelo sodobnega zdravstvenega sistema, ki omogoča sprejemanje optimalnih zdravstvenih rešitev (4, 5). Soodločanje porazdeljuje odgovornost za odločitev med zdravstveno osebje, pacienta in njegove bližnje (5). Z obveznim cepljenjem, ki pacientu onemogoči sprejemanja odločitve glede cepljenja, zato vso odgovornost za neželene učinke cepljenja prevzame tisti, ki je cepljenje odredil.

6. Vsa cepiva proti SARS-CoV-2 imajo za zdaj le pogojno dovoljenje za promet in uporabo, saj so še v postopku raziskave kasnih stranskih učinkov in posledic uporabe, torej v 3. fazi raziskave učinkovitosti in tveganj cepljenja z njimi pri človeku.

Dokler niso prestala celotne sheme postopkov za redno registracijo in nimajo dovoljenj za redno uporabo, njihova uporaba podlega vsem zakonom, konvencijam in deklaracijam, ki zadevajo raziskave na ljudeh v medicini, tudi Helsinški deklaraciji iz leta 1964, večkrat revidirani in dopolnjeni, nazadnje v Fortalezi v Braziliji leta 2013 (6). Ta deklaracija ima 37 točk ter predstavlja pogoj (imperativ) za zdravnike in drugo zdravstveno osebje pri izvajanju medicinskih raziskav na človeku. Za sodelovanje pri uporabi novih cepiv proti SARS-CoV-2 so pomembne zlasti 4 točke iz poglavja “Splošna načela”:

  • 8. točka: Splošni namen medicinskega raziskovanja je pridobivanje novih spoznanj in znanja, vendar ta cilj (namen) ne sme imeti prednosti pred pravicami in interesi raziskovanca kot posameznika (individuuma).
  • 9. točka: Zdravnik, ki je vpet v medicinsko raziskovanje, je dolžan zaščititi in varovati življenje, zdravje, čast, integriteto, pravico do samoodločbe, zasebnost in zaupnost osebnih podatkov preiskovanca. Odgovornost za zaščito zgoraj naštetih deležnikov pri raziskovancih je vedno osebna in je neločljiva od raziskovalca, zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca in ni prenosljiva na raziskovanca, tudi ne, če je dotični za sodelovanje dal soglasje.
  • 10. točka: Zdravnik mora upoštevati etične, pravno-legalne in institucionalne norme in standarde za raziskovanje na človeku, tako v državi, v kateri se raziskava izvaja kot mednarodno. Nobena nacionalna niti internacionalna etična, pravno-legalna ali institucionalna pravila ali določila ne morejo omejevati ali izničiti katerekoli od zgoraj naštetih zaščit raziskovanca iz te deklaracije.
  • 15. točka: Odprava vsakršne škode ali neželene posledice sodelovanja v raziskavi mora biti zagotovljena z ustreznim zdravljenjem in eventualno poplačana z ustrezno odškodnino.

Če strnemo:

  1. Cepiva proti SARS-Cov-2 so vsa še vedno v fazi raziskav.
  2. Po Helsinški deklaraciji je lahko sodelovanje v raziskavi na človeku le prostovoljno.
  3. Obvezno, neprostovoljno cepljenje proti SARS-CoV-2 pod nobenim pogojem ne more biti etično, niti legalno, sodelovanje zdravnikov pri neprostovoljnem poseganju, zdravljenju in/ali cepljenju se preganja po mednarodnih zakonih.
  4. Vnaprej morajo biti znana pota, načini in vrste ugotavljanja odgovornosti ter načini reševanja sporov v primeru zapletov po sodelovanju v raziskavi, znan pa mora biti tudi vir za poplačila morebitnih odškodnin, če bi do njih prišlo.
  5. Kršenje Helsinške deklaracije je po mednarodnem pravu hudo kaznivo dejanje in pomeni zločin proti človeštvu, preganja se po uradni dolžnosti ter kaznuje z najvišjimi kaznimi.

Povezave na reference:

1. NIJZ. Cepljenje. 2021 [cited 14 Jan 2021]. Available from: https://www.nijz.si/…/najpogostejsa-vprasanja-in….
2. Parliamentary Assembly Council of Europe. Covid-19 vaccines: ethical, legal and practical considerations. 2021 [cited 14 Jan 2021]. Available from: https://pace.coe.int/en/files/29004/html.
3. Beauchamp TL, Kahn JP. Ethical theory and bioethics. In: Beauchamp TL, Walters L, Kahn JP, Mastroianni AC, editors. Contemporary issues in bioethics. 8th ed. Boston: Wadsworth; 2014. p. 1-35.
4. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Zakon o pacientovih pravicah 2017 [cited 14 Jan 2021]. Available from: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4281.
5. NHS. About shared decision making 2021 [cited 14 Jan 2021]. Available from: https://www.england.nhs.uk/shared-decision-making/about/.
6. https://www.wma.net/…/uploads/2016/11/DoH-Oct2013-JAMA.pdf

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj