Komentar predloga ZNB (EVA: 2021-2711-0159)

Ustavno sodišče je vladi naložilo, da v 39. člen ZNB-ja vgradi varovalo, ki bi omejilo oz. zožilo vladi preširoko polje proste (politične) presoje, z vključitvijo drugih strok (medicinske, epidemiološke, psihološke, sociološke in drugih) v odločanje.

*Če bi se pri sprejemanju dopolnitve ZNB-ja ta zahteva Ustavnega sodišča zares upoštevala, bi se lahko ukrepi za obvladovanje epidemije sprejemali s širšim družbenim konsenzom, posledično bi bili bolj sorazmerni in bremena v skupnosti bolj enakomerno razdeljena. S tem bi se izognili ukrepom in omejitvam, ki ljudem in družbi kot celoti kratkoročno in dolgoročno škodujejo bolj kot bolezen sama.

2. člen

»Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:

Če se pojavi nevarnost drugih nalezljivih bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje prebivalcev, lahko Vlada Republike Slovenije odloči, da se zanje uporabijo ukrepi, določeni s tem zakonom, glede na lastnosti teh nalezljivih bolezni. O odločitvi mora Vlada Republike Slovenije nemudoma obvestiti Državni Zbor Republike Slovenije.«

*S tem členom je Vlada Republike Slovenije sebi dodelila neomejeno pravico odločati o vrsti in obsegu ukrepov v primeru pojava nove nalezljive bolezni. V tem členu za oceno narave in teže nove nalezljive bolezni in oceno sorazmernosti potrebnih ukrepov nikjer ni vključena stroka. Nedopustno je in je v nasprotju z zahtevo Ustavnega sodišča, da Vlada RS sama odloča o tako pomembnem strokovnem vprašanju, ki vpliva na življenje posameznika in družbe kot celote, brez presoje širše neodvisne stroke. Odločitev Vlade Republike Slovenije na podlagi takšne formulacije bi temeljila le na njenih političnih interesih, kar je pravno, strokovno in moralno nedopustno. Ustavno sodišče je od Vlade zahtevalo oženje njenih pooblastil glede obvladovanja nalezljivih bolezni in ji naložilo, da mora dati bistveno večjo moč odločanja stroki (epidemiologiji in širši medicinski stroki). S sprejetjem tega člena se doseže ravno nasprotno.

3. člen

»39. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) V tretjem odstavku med ostalim uvaja:

  • omeji oz. prepove gibanje v določeni razdalji od prijavljenega prebivališča oz. naslova posameznika
  • omeji oz. prepove gibanje ob določenih urah v dnevu

V četrtem odstavku:

  • omeji ali prepove zbiranje oseb v zaprtih oz. odprtih javnih krajih……«

*»Lockdown« ukrepi za obvladovanje epidemij in pandemij do leta 2020 nikoli niso bili del strokovnih priporočil, podanih s strani WHO. Epidemiološka stroka jih celo izrecno odsvetuje, ker ti ukrepi na noben način ne vplivajo pozitivno na omejevanje epidemije. Ravno nasprotno.

»Lockdown« ukrepi niso podprti z nobenim strokovnim (medicinskim) argumentom. Leta 2020 se je ta usmeritev spremenila, brez kakršnih koli pojasnil strokovni javnosti. Poudariti moramo, da je ni sprejela širša in neodvisna strokovna skupnost, kar je jasen dokaz, da za njo zares ne stoji noben s strani stroke podprt argument.

Zgoraj izpostavljena ukrepa sta še posebej izstopajoča, ker sta prekomeren represiven poseg v temeljne človekove pravice in nikakor ne sodita v ZNB.

»(2) Pred izdajo odloka iz prejšnjega odstavka Vlada Republike Slovenije pridobi strokovno oceno, ki jo pripravi Inštitut za varovanje zdravja RS (v nadaljnjem besedilu: strokovna ocena). Strokovna ocena zajema epidemiološke in medicinske vidike predlaganih ukrepov…«

*Vlada je s to formulacijo zelo zožila krog strokovnjakov, s katerim bi se naj posvetovala. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zahtevalo posvetovanje in presojo s strani epidemiološke, medicinske, psihološke, sociološke in drugih strok. NIJZ lahko poda oceno le iz epidemiološkega zornega kota in nikakor ne iz zornega kota širše medicinske stroke ter ostalih strok. Ta formulacija za posvetovalno telo Vlade določi le NIJZ, kar je v popolnem nasprotju z zahtevo Ustavnega sodišča.

»…….

– določitev okuženega oz. ogroženega območja in ciljne populacije

……..«

*To je formulacija, iz katere ni jasno razvidno, kaj pomeni ciljna populacija. Takšne formulacije epidemiologija kot stroka ni nikoli uporabljala v strategijah obvladovanja nalezljivih bolezni. Takšna formulacijaomogoča številne zlorabe v smislu diskriminacije posameznih segmentov ali skupin prebivalstva. Npr. da se ukrepi nanašajo le na osebe, ki se niso podredile cepljenju….

»(3) Pri pripravi strokovne ocene, predloga in izdaji odloka iz tega člena, se upoštevajo naslednji kazalniki in merila:

  1. način in hitrost prenosa okužbe z upoštevanjem vloge presimptomatskega in asimptomatskega prenosa
  2. bazično in efektivno reprodukcijsko število

…….

7. delež okuženih oseb glede na število opravljenih testiranj……«

*Asimptomatski in presimptomatski prenos (nekaj ur pred pojavom kliničnih simptomov), ima po strokovnih podatkih neznaten vpliv na širjenje epidemije (manj kot 1%). To sta potrdila Kitajska študija, ki je vključevala 10 milijonov ljudi in dr. Fauchi v svoji izjavi javnosti.

Uporaba matematičnih algoritmov v medicini, kot je bazično in efektivno reprodukcijsko število, ki ju/jih Vlada uporablja za napovedovanje poteka epidemije ter za načrtovanje uvajanja ukrepov je model, ki omogoča veliko zlorab. Že v prejšnjih (npr. epidemija prašičje gripe) in tudi sedanji epidemiji so se takšna predvidevanja velikokrat pokazala kot neustrezna (pretirana) in so oblastem omogočili uvedbo nesorazmernih ukrepov, ki so neupravičeno grobo posegali v funkcioniranje posameznika in družbe kot celote. Tovrstne matematično-statistične kalkulacije nikakor ne smejo biti podlaga za uvajanje ukrepov. Le pozorno spremljanje dejanskega poteka epidemije omogoča uvedbe ustreznih in sorazmernih ukrepov, ki so dejansko podprti s strokovnimi argumenti.

Sistematično testiranje zdrave populacije, z namenom obvladovanja epidemije, prav tako ne sodi v epidemiološko prakso. Tako testiranje nima (medicinske) strokovne podlage. Od politike neodvisna stroka je vedno zagovarjala le testiranje obolelih oseb, z namenom pridobitve diagnoze, zaradi odločitev glede izbire zdravljenja.

Takšne formulacije Vladi omogočajo odrejanje bistveno bolj obsežnih in nesorazmernih ukrepov, kot bi bilo strokovno (medicinsko) utemeljeno.

4.člen

»Za 39. členom se doda nov, 39.a člen, ki se glasi:

Kadar Vlada Republike Slovenije v primeru nove nalezljive bolezni ali novih epidemioloških spoznanj ali okoliščin v zvezi z nalezljivo boleznijo iz 8. člena tega zakona in ob preučitvi strokovne ocene oceni, da ukrepi, določeni s tem zakonom, ne zadoščajo ali ne bodo zadoščali za zagotavljanje zadostnega varstva pred širjenjem oziroma za preprečevanje nalezljivih bolezni ter varovanja zdravja in življenja ljudi in je ob razglašeni epidemiji za celotno območje države nujno takojšnje ukrepanje, z odlokom lahko odredi tudi ukrepe, ki jih ta zakon ne določa. Ukrepi se določajo v skladu s prejšnjim členom. O odločitvi mora nemudoma obvestiti Državni zbor Republike Slovenije.«

*S členom 39.a se naredi obvod prejšnjim omejitvam, ki so na zahtevo Ustavnega sodišča vnešene v 39. člen. Edina omejitev v 39.a členu je časovna omejitev, ki pa se lahko tudi zaobide z navajanjem novih »dejstev« ali novih epidemioloških spoznanj ali okoliščin, ki vladi omogočajo uvedbo ukrepov po svoji presoji ponovno za »omejeno« časovno obdobje. 39.a člen vladi daje vsebinsko in časovno neomejena pooblastila.

Če želimo, da medicinska stroka odloča o smiselnih, ustreznih in sorazmernih ukrepih, ki bodo namenjeni zares in izključno varovanju zdravja prebivalstva ob pojavu epidemije nalezljivih bolezni, je NUJNO člen 39.a povsem črtati in odstraniti. Ta člen omogoča Vladi uvedbo MEDICINSKE DIKTATURE, kar je huda zloraba medicine.

V 39.a členu se pomen in sestava strokovnega posvetovalnega tima celo reducira le na formulacijo: »…. Vlada ob preučitvi strokovne ocene oceni, da ukrepi…..«. V pogojih, ko Vlada meni, da je potrebno hitro ukrepati, s to formulacijo minimizira pomen medicinske in epidemiološke stroke in si znova jemlje preširoka pooblastila za izrekanje ukrepov, ki jih ta zakon sploh ne predvideva. Nedopustno je, da si Vlada jemlje pravico do izrekanja praktično neomejenih ukrepov oz. odloča po svoji presoji. Tako pomembne odločitve MORAJO temeljiti izključno na strokovni presoji in morajo biti jasno in tehtno podprte z medicinskimi in epidemiološkimi argumenti.

V 39. členu ni nikjer opredeljena:

  • sestava in obseg strokovnega posvetovalnega tima (ožjega-medicina in epidemiologija, ter širšega-medicina, epidemiologija, psihologija, sociologija in druge stroke)
  • tega kdo in na kakšen način bi jo ustanovil in na kakšen način bi ta funkcioniral

Posledično se dobi vtis, da predlagatelj tega zakona ni imel resnih namenov, da zares zoži svoja pooblastila, ter medicinski in širši stroki da večjo moč vplivanja na odločanje glede ukrepov. Takšna skupina bi morali zagotoviti nabor strokovnjakov od politike neodvisne stroke. Ona bi morala sistematično in sproti spremljati pozitivne in negativne učinke posameznih ukrepov in svoja stališča oblikovati izključno na strokovnih argumentih in ne po nareku politike. Dobi se vtis, da je šlo le za »kozmetične« popravke 39. člena tega zakona, da bi se formalno ugodilo zahtevi Ustavnega sodišča.

OBRAZLOŽITEV

K 2. členu

»S predlogom uvrstitve nalezljive bolezni COVID-19 na seznam v prvem odstavku 8. člena se ureja ugotovitev, da COVID-19 po enem letu ne predstavlja več nove nalezljive bolezni, temveč predstavlja takšno nalezljivo bolezen, ki ogroža zdravje prebivalcev Republike Slovenije, za katero je potrebno predpisati ukrepe za preprečevanje in obvladovanje….«

*Trditev, da je bolezen COVID-19 bolezen, za katero bi bilo potrebno predpisati ukrepe za preprečevanje in obvladovanje, NE temelji na nobenem strokovnem argumentu.

Stopnja ogroženosti in smrtnosti te bolezni ne presega tistih, ki jih je (do sedaj) desetletja medicinska in epidemiološka stroka kompetentno obvladovala brez tovrstnega vmešavanja politike. Strokovno gledano je ta bolezen povsem obvladljiva brez uvedbe posebnih in tako nesorazmernih ukrepov, ki jih Vlada uvaja že leto in pol. S tem zakonom skušajo to prakso trajno uzakoniti.

Nujno je potrebno vrniti vsa pooblastila stroki, zdravnikom pa strokovno avtonomijo.

Z ohranitvijo te formulacije, Vlada ustvarja zakonsko podlago za PODREDITEV in ZLORABO MEDICINSKE STROKE, za potrebe podrejanja in kontrole prebivalstva ter uvedbo represije.

»…..S tem predlogom zakon Vladi Republike Slovenije začasno podeli možnost, da sprejema ukrepe za obvladovanje nalezljive bolezni določene v tem zakonu, tudi če je ni na seznamu iz prvega odstavka 8. člena.«

*S tem si je Vlada dodelila popolno svobodo pri določanju ukrepov, pri čemer je pomen medicinske in epidemiološke stroke povsem obroben in nepomemben.

Nujno je potrebno politiki odvzeti pooblastila, ki si jih je od medicinske in epidemiološke stroke prisvojila in jih skuša na podlagi teh členov ZNB-ja prenesti nase za nedoločen čas. S sprejetjem takšnega zakona se oblasti omogoča uvajanje in ohranjanje nestrokovnih in nesorazmernih ukrepov dejansko za neomejeno obdobje.

Od jeseni do pozne pomladi se vsako leto pojavljajo prehladne bolezni in gripa, kar pomeni, da bo tako formuliran ZNB Vladi omogočil dolgotrajno in grobo poseganje v naša življenja, našo svobodo, naše temeljne pravice in tudi v funkcioniranje celotne družbe brez utemeljenega razloga.

»…predlog novega 39. člena ZNB zasleduje cilj, da se z odlokom, ki ga v zvezi s posameznim ukrepom sprejme Vlada, v najmanjši možni meri posega v svobodo gibanja in zbiranja, ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine…«

*Na deklarativni ravni je to morda res, vendar nikjer v zakonu ni določeno, kdo in kako bo sestavil posvetovalno skupino, ki bo podajala strokovne ocene, nikjer ni opredeljena njena sestava, način funkcioniranja, način kako bo zagotovljena strokovna neodvisnost od politike oz. vladnega vpliva, ……, kar bi bilo nujno, če bi Vlada imela resen namen upoštevati zahteve Ustavnega sodišča.

»…v 5. točki izrecno določamo, da Vlada lahko prepove tudi izvajanje storitev……… saj izraz izdelek vključuje tudi storitev (tako je namreč določeno v Zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami).«

*Sklicevanje na Zakon o varstvu potrošnikov, ki med izdelke vključuje tudi storitve in ki potrošnike varuje pred nepoštenimi poslovnimi praksami, kot argumenta za vključitev prepovedi izvajanja storitev med prepoved prometa z izdelki, za potrebe varovanja zdravja pred nalezljivimi boleznimi (ZNB) je povsem neustrezen. Ta dva zakona se nikakor (po nobeni logiki) ne moreta povezati. Takšna argumentacija predstavlja nesmisel in zlorabo, ter na noben način ne sodi v ZNB.

»…V 6. točki je kot pogoj za gibanje, zbiranje, opravljanje dela, promet blaga ali izvajanje storitev določeno upoštevanje higiensko varnostnih in drugih specifičnih zaščitnih ukrepov glede na način prenosa nalezljive bolezni, kot so fizična razdalja, nošenje mask, razkuževanje rok in površin, prezračevanje itd …….. in predložitev ustreznih dokazil o imunosti ali neokuženosti ali drugih ustreznih dokazil (PCT-prebolevnost, cepljenje, testiranje)……. Vsi navedeni pogoji iz 6. točke prvega odstavka pomenijo način izvrševanja pravice do gibanja in zbiranja ter svobodne gospodarske pobude in ne poseg v navedene pravice.«

*Takšna formulacija zakona znova uvaja hudo zlorabo medicine in grobo poseganje v temeljne človekove pravice! Zahteva, da morajo zdravi ljudje za gibanje in normalno življenjsko funkcioniranje predložiti dokazila da so zdravi, je v popolnem nasprotju s temeljnimi aksiomi medicine. Niti v času epidemij epidemiološka znanost nikoli ni uvajala takšnih ukrepov, ker ti nimajo nobene strokovne osnove. Takšno pogojevanje vodi v popolno medikalizacijo družbe oz. je s strani države s tem uveden medicinski teror.

Higiensko varnostni ukrepi, kot so nošenje mask ter neselektivno in prekomerno razkuževanje rok in površin, zagotovo ne temeljijo na strokovnih (medicinskih) argumentih. Gre le za uzakonitev ukrepov, ki jih je Vlada do sedaj predpisovala in tudi sankcionirala brez pravne podlage. S to definicijo so si te zagotovili.

Sistematična uporaba mask pri zdravi populaciji nikoli ni bil ukrep, ki bi imel resno podporo pri stroki. To je jasno povedal tudi »glasnogovorec« Vlade g. Jelko Kacin v izjavi medijem maja 2020. Povedal, je, da se za obvezno uporabo mask ni odločila stroka, o tem so se le pogovarjali. Ta zahteva bi bila strokovno (medicinsko) upravičena le pri ljudeh, ki kažejo znake prehladne ali druge kužne bolezni in to takrat, ko so v stiku z zdravimi osebami.

Maske namenjene za široko uporabo, tudi pri pravilni uporabi, ustavljajo le velike kapljice sline pri govorjenju, kašljanju ali kihanju, nikakor pa ne širjenja virusa z aerosoli. Ukrep nošenja mask pri zdravi populaciji torej ni podkrepljen z medicinskimi argumenti.

Sistematično in obvezno nošenje mask pri zdravi populaciji prinaša kopico tveganj, kot so:

1. Slabša oskrba organizma s kisikom, predvsem pri gibanju, ko so potrebe po vnosu kisika in izločanju ogljikovega dioksida povečane.

2. Ko se maska po 20-30 minutah uporabe navlaži, postane gojišče za razmnoževanje bakterij in glivic, ki se na površino nakopičijo na zunanji strani pri vdihavanju zraka iz okolice, ali na notranji strani pri izdihavanju zraka. Posledično se na navlaženi maski hitro namnožijo številni mikroorganizmi, ki jih nosilec maske vdihuje in tvega okužbo dihal (bronhitis, pljučnico), z govorjenjem, kihanjem in kašljanjem pa te mikroorganizme širi tudi v svoje okolje in s tem izpostavlja druge tveganju okužbe. Tako nošenje mask daljši čas (več kot dve uri) izrazito poveča tveganje za razvoj pljučnic, povzročenih z bakterijami in/ali gljivami, ter pri govorjenju v okolje razprši še mikroorganizme, ki so se na vlažni maski namnožili.

3. Pri tem ukrepu je prisoten tudi ekonomski problem. Večina ljudi si ne more privoščiti finančnega bremena, da bi masko menjavali na 2 uri. Masko pravilno uporablja manj kot 1% ljudi. Nepravilna uporaba mask v skupnosti, ki smo ji množično priča, le povečuje tveganje za širjenje okužb.

4. Maske sprožajo tudi psihološke probleme:

  • težave pri psihosocialnem zorenju otrok; manjkajo jim številni neverbalni izrazi iz okolja, ki so nujni za razumevanje čustvenih sporočil, ki so nujna za orientacijo v socialnih stikih.
  • maske sprožajo psihološke reakcije alarma v možganih, ki se kažejo kot psihomotorni nemir, tesnoba, občutek utesnjenosti in motnje koncentracije.
  • preko izločanja stresnih hormonov to vpliva tudi na telesno zdravje; med ostalim oslabi imunski sistem ter pospeši razvoj številnih resnih bolezni.

Tako maske predvsem ogrožajo zdravje tistih, ki jim je predpisana redna in dolgotrajna uporaba mask.

5. Ni zanemarljivo dejstvo, da so maske, ki so dostopne na trgu zdravstveno oporečne. Vsebujejo različne toksične snovi (kemikalije), ter drobne delce plastičnih vlaken, ki z vdihovanje dražijo dihalne poti, povzročajo vnetja ter lahko posledično tudi razvoj malignih bolezni.

Zapovedana fizična in socialna distanca je za zdrave ljudi prav tako nesmiseln in škodljiv ukrep, ki pomembno ovira funkcioniranje posameznika in družbe na vseh ravneh, brez ustrezne strokovne podlage. Največ trajne škode povzroča predvsem otrokom in mladostnikom. Ovira jih v normalni socializaciji, kar bo pustilo dolgotrajne (ali celo trajne) posledice na njihovo zmožnost funkcioniranja v skupnosti.

Namesto tega, z zakonom predpisanega ukrepa za preprečevanje širjenja okužb, ki se prenašajo kapljično, bi bil bolj smiseln ukrep preventivnega delovanja. Izobraževanje ljudi o simptomih respiratornih okužb, da bi se lahko samoiniciativno in pravočasno izolirali, o higieni kašlja in kihanja, ter o pomenu rednega umivanja rok z milom, da ne bi širili okužbe na druge. Nujno bi bilo potrebno zakonsko zavarovati zaposlenega, ki zaradi tovrstne okužbe potrebuje bolniški stalež (znano je, da delodajalec pritiska na zaposlenega, da se udeleži delovnega procesa navkljub temu, da je zbolel).

Sistematično razkuževanje površin je nepotreben in škodljiv ukrep. Vsesplošno razkuževanje na javnih mestih se ni izkazalo za smiselno in nima medicinsko strokovne podlage. Ta ukrep ne sodi v ZNB. Za področja, kjer je razkuževanje površin potrebno, to urejajo drugi predpisi in protokoli.

Pogosto razkuževanje rok je medicinsko gledano izrazito škodljiv ukrep, razen če gre za zaposlene v storitvenih dejavnostih, ker se z razkuževanjem rok prepreči prenos katere koli kontaktne okužbe z ene osebe na drugo. V splošni populaciji ga je potrebno nadomestiti z rednim umivanjem rok z milom in toplo vodo. Pogosto razkuževanje rok omogoča razvoj sojev mikroorganizmov, ki so odporne na razkužila, kar lahko ima resne dolgoročne posledice, razen tega pa poškoduje vrhnjico kože in jo naredi bolj dovzetno za okužbe.

Ukrep, na katerega številni strokovnjaki opozarjajo že eno leto, je nujnost ureditve ustreznega prezračevanja prostorov, kjer se zadržuje več ljudi (zdravstvene ustanove, šole, vrtci, domovi starejših občanov, trgovine, delovni prostori…..), vendar država ne kaže nobenega interesa, da bi v tej smeri karkoli naredila. Realizacija tega ukrepa bi lahko pomembno zmanjšalo tveganje širjenja okužb.

Iz opisanih dejstev je jasno, da Vlada z dosedanjimi ukrepi ni pokazala pravega interesa za investicijo v tiste ukrepe, ki bi bili nujni, tisti ukrepi na katerih vztraja in ne temeljijo na resnih strokovnih argumentih, pa bolj služijo nadzoru populacije, kot njeni zaščiti pred širjenjem okužb.

»……je Vlada RS pred izdajo odloka, s katerimi se sprejemajo potrebni ukrepi iz 1. do 6. točke prvega odstavka 39. člena, dolžna pridobiti strokovno oceno, ki jo pripravi Inštitut za varovanje zdravja RS. Strokovna ocena zajema epidemiološke, medicinske vidike predlaganih ukrepov…..

……v luči dodatne presoje učinkovitosti utrjuje zahtevo, da je vsak ukrep podvržen tehtanju sorazmernosti.«

*Če bo strokovno oceno podal le Inštitut za varovanje zdravja in pretehtal sorazmernost ukrepov, kot je v obrazložitvi člena navedeno, bo (morda) mnenje ustrezno le iz zornega kota epidemiološke stroke, ne pa tudi širše (medicinske, psihološke, sociološke in drugih), kot je zakonodajalcu naložilo Ustavno sodišče. Pri tej formulaciji je povsem zanemarjeno upoštevanje družbenih vidikov predlaganih ukrepov, kot jih med ostalim Vladi naložilo Ustavno sodišče. Iz tega bi se dalo sklepati, da za oblikovanje širše posvetovalne strokovne skupine s strani Vlade ni resnega interesa in gre le za formalno zadovoljitev zahtevi Ustavnega sodišča.

»….je bistven tretji odstavek 39. člena ZNB, ki našteva kazalnike in merila….

To pomeni, da navedeni kazalniki in merila v celoti zavezujejo tudi Vlado RS….«

*Takšna formulacija zakona Vladi omogoča, da o ukrepih odloča na podlagi matematičnih modelov in kalkulacij (bazično in efektivno reprodukcijsko število), deleža okuženih oseb na število opravljenih testiranj……

Potek epidemije je odvisen od velikega števila različnih faktorjev (nekateri od njih so povsem nepredvidljivi…..), ki jih zato noben matematičen model ne more zajeti v celoti. Sklicevanje na to, da predvidevanja na podlagi teh matematičnih modelov zavezujejo Vlado pri ukrepanju, je povsem neustrezno, omogoča številne manipulacije in posledično zlorabe. Vsem, ki smo že dolgo v stroki je znano, da je v medicini dva plus dva le redko štiri. Ta kazalnik (bazično in efektivno reprodukcijsko število) mora vsekakor biti črtan iz teh meril, ki dajo podlago vladi za odločanje.

Dosedanje izkušnje s temi matematičnimi predvidevanji pri pandemijah SARS-a, MERS-a ter prašičje gripe dokazujejo to trditev. V primeru prašičje gripe (leta 2009) so bili ukrepi, ki so temeljili na takšnih predvidevanjih, primer za prebivalstvo škodljivih ukrepov. Forsirana uporabo cepiv, ki so odobritev dobila po hitrem postopku, je za seboj pustila veliko število prizadetih, predvsem otrok s trajno invalidnostjo (predvsem poškodbe centralnega živčevja-narkolepsija). Niso bili redki niti smrtni primeri. Takšna praksa se nikakor ne sme več ponoviti.

Sistematično testiranje zdravih ljudi ter uvajanje ukrepov na podlagi števila »okuženih« oseb je povsem v nasprotju z medicinsko stroko. S testom dokazan mikroorganizem ali njegov delček še ne pomeni okužbe, namreč na koži in sluznicah vsi zdravi ljudje nosimo izjemno veliko število različnih mikroorganizmov. Njihova prisotnost ne pomeni, da bo oseba zbolela ali da je kužna. Uporaba tega kazalnika je še dodaten argument, ki se je v tej epidemiji obsežno zlorabljal in ga je iz seznama kazalnikov, ki predstavljajo podlago za uvedbo ukrepov mora umakniti. Očitno se v ZNB ta »kazalnik« namerava uvesti prav zaradi dejstva, da se tako zlahka manipulira ter posledično lahko uvajajo ukrepi po željah oblasti, brez realnih strokovnih-medicinskih argumentov.

»Deveti odstavek podrobneje ureja, da ….. lahko Vlada Republike Slovenije odredi tiste ukrepe iz prvega odstavka tega člena, za katere ocenjuje, da glede na strokovno oceno, socialne, gospodarske in širše družbene učinke posameznega ukrepa najmanj posegajo v človekove pravice in svoboščine in dosegajo namen iz prvega odstavka člena….«

*Zgoraj navedeni zahtevi Ustavnega sodišča, da se ukrepi pretehtajo iz vseh teh zornih kotov, pomembnih za funkcioniranje družbe, Inštitut za varovanje zdravja sam zagotovo ne bo moglo slediti. Za takšen obseg presoje, kot ga je naložilo Ustavno sodišče, je potreben bistveno širši krog strokovnjakov iz različnih področij, ki bi lahko večplastno pretehtali posledice ukrepov in Vladi podalo realno oceno. Tovrstno multidisciplinarno posvetovalno telo v členih predlaganega zakona žal ni predvideno.

K 4. členu

»Z novim 39.a členom……. lahko ZNB določi tudi ureditev, po kateri bi lahko Vlada…… izjemoma predpisala tudi drugačne ukrepe…. ….in obveznosti posvetovanja s stroko.«

*Ta člen naredi obvod okoli 39. člena, ki je na zahtevo Ustavnega sodišča postalo za Vlado nekoliko bolj omejujočo, a ji daje še večja in širša pooblastila, kot jih je imela do sedaj; dejansko popolno svobodo v izbiri ukrepov. Pavšalno navajanje obveznosti posvetovanja s stroko, pri čemer ni jasno, KDO sestavlja to stroko, daje Vladi možnost, da poljubno izbere »stroko«, ki bo le nekritično, brez širšega strokovnega (medicinskega) konsenza potrjevala zahteve oblasti, ter ji dajala podlago za nesorazmerne in škodljive ukrepe. Zaradi tega je nujno potrebno jasno definirati posvetovalno telo, ki ga bo sestavljala od politike NEODVISNA stroka.

Če bi rekli po domače, se z uvedbo 39.a člena predlagatelj spremenjenega in dopolnjenega ZNB-ja »posmehuje« Ustavnemu sodišču in njegovim zahtevam po omejitvi preširokih Vladnih pooblastil. S tem obvodom imamo namesto zaščite temeljnih človeških pravic in svoboščin, ki jih je Ustavno sodišče imelo namen zagotoviti, pravzaprav »le strel v koleno«.

»…. sedaj v 5. točki izrecno določamo, da Vlada lahko prepove tudi izvajanje storitev…..«

»…. prepoved prometa pa se po novem nanaša tudi na storitve in ne samo na posamezne vrste blaga.«

*Ta točka ZNB-ja je bila prej strokovno utemeljeno namenjena varovanju zdravja prebivalstva pred možnostjo širjenja okužb z izdelki, preko katerih bi se lahko okužba širila na ljudi (npr. z okuženimi mesnimi izdelki, mlečnimi izdelki….). Nikoli ni bila namenjena kakršnemu koli omejevanju izvajanja storitev. Za pridružitev prepovedi posameznih storitev členu, ki regulira prepoved prometa z blagom, ki predstavlja tveganje za zdravje ljudi, ni navedenega nobenega strokovnega (medicinskega) argumenta. Ta formulacija je dejansko širitev omejitev, ki jih lahko Vlada izreče, ki kaže na povsem nasproten namen Vlade v tem predlogu ZNB-ja, kot ga je zahtevalo Ustavno sodišče.

BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

»Epidemija nalezljive bolezni je pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje.«

*WHO je leta 2009 (neposredno pred izbruhom prašičje gripe) brez kakršne koli strokovne utemeljitve in širšega strokovnega konsenza iz definicije epidemije oz. pandemije črtala argumenta »veliko število težko obolelih in izjemno visoko smrtnost«. Tako sta kot merilo za razglasitev epidemije ter ukrepanje ostala le »visoka nalezljivost in obolevnost«.

To je HUDA ZLORABA medicinske STROKE! Na podlagi te je možno ob vsaki sezoni prehladnih obolenj, za katere so značilne velika kužnost in veliko število obolelih, uvesti nesorazmerne ukrepe, ki pretirano posegajo v življenja ljudi in družbe. Za obvladovanje teh okužb zadošča ozaveščanje ljudi ter osebni zaščitni ukrepi, brez sistemskega poseganja v delovanje družbe. Do sedaj smo živeli s temi sezonskimi virusnimi okužbami, brez kakršnekoli nuje po posegih politike v področje medicine, ki je brez tovrstnih posegov sposobna obvladovanja epidemij.

Nedopustno je, da bi si katerakoli oblast na podlagi ZNB-ja prilastila popolno moč kontrole nad prebivalstvom, pod pretvezo skrbi za javno zdravje. Ukrepi, ki so predvideni s tem predlogom ZNB-ja bi se smeli, po argumentiranih strokovnih merilih, uporabiti le v primeru pojava bolezni iz prve skupine nalezljivih boleznih, kamor sodijo bolezni z velikim številom hudo obolelih in izjemno visoko stopnjo smrtnosti kot so: kuga, hemoragične mrzlice…. (Ebola, Marburg, rumena mrzlica….). Bolezen COVID-19 po nobenem strokovnem merilu ne sodi v to skupino. Odrejanje ukrepov, ki smo jim priča že leto in pol pomeni popolno podreditev medicine politiki in nedopustno zlorabo le-te za tiranijo prebivalstva.

»Nalezljive bolezni…… se glede na njihovo naravo in ukrepe, potrebne za njihovo preprečevanje in obvladovanje, razvrstijo v skupine s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za zdravje.«

*Za takšno razvrstitev nalezljivih bolezni je potreben strokovni konsenz epidemiološke in širše medicinske stroke. Ta razvrstitev mora biti skrbno pretehtana strokovna odločitev, še posebej iz zornega kota, katere od teh bolezni zares nujno terjajo sistemske ukrepe in katere ne. Ni dopustno, da je to v pristojnosti ministra za zdravje, namreč to je politična in ne strokovna funkcija.

54. člen

»Z globo od 4.000 do 100.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba:

1. če ne omogoči opravljanja higienskih pregledov…….., kot tudi odvzem potrebnega materiala in izvajanja drugih ukrepov za varstvo pred nalezljivimi boleznimi,….

1.a če ravna v nasprotju s programi za preprečevanje, obvladovanje, odstranitev in izkoreninjenje nalezljivih bolezni iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona, ki se nanašajo na cepljenje v času razglašene epidemije nalezljivih bolezni«

*Izraz »odstranitev in izkoreninjenje nalezljivih bolezni« ne sodi v realna pričakovanja epidemiološke stroke pri kapljičnih okužbah. So nerealno postavljeni cilji mimo stroke, ki bi Vladi omogočila ohranjanje statusa »kronične epidemije« in s tem upravičila trajno ohranitev omejevalnih in represivnih ukrepov nad prebivalstvom.

1. in 1. a člen tega zakona dejansko uvajata zahtevo po podreditvi zaposlenih obveznemu testiranju (čeprav so zdravi) ter obveznemu cepljenju, kot pogoj za opravljanje pridobitnega dela in pravice do zagotavljanja svoje eksistence in eksistence svojih družinskih članov. Oba posega (testiranje in cepljenje) sta invazivna posega v telo, ki nosita tudi tveganja za poškodbe, kot tudi za trajno invalidnost in smrt posameznika, ki se temu podredi.

Ta določba zakona človeka povsem oropa pravice do odločanja o posegih v svoje telo, izniči njegovo pravico do spoštovanja njegove telesne integritete in nedotakljivosti, kar mu sicer zagotavljajo številne mednarodne konvencije. To je zelo grob in NEDOPUSTEN poseg v temeljne človekove pravice.

V. PREDLOG, DA SE PREDLOG ZAKONA OBRAVNAVA PO NUJNEM OZIROMA SKRAJŠANEM POSTOPKU

»Predlaga se obravnava predloga zakona po nujnem postopku. V zadnjem času se soočamo s ponovnim povečanjem števila obolelih za nalezljivo boleznijo COVID-19 in tudi tako ocene za jesen predvidevajo še bolj strmo krivuljo povečanja reprodukcijskega števila….«

*Zakoni se sprejemajo s predvidevanjem, da bodo v uporabi za daljše obdobje. Ker ti lahko pomembno posegajo v naša življenja, njihova obravnava terja poglobljeno preučitev in tudi tehten premislek, ter širšo strokovno razpravo. Ob tem je nujno omogočiti tudi laični javnosti, da opozori na nepremostljive težave, ki jih posameznim skupinam prebivalcev lahko ti povzročijo.

Prav argument, katerega je zakonodajalec navedel kot podlago za sprejetje tega zakona po nujnem postopku, in sicer predvidevanja na podlagi matematičnih modelov, je dejansko že implementirana zloraba zakonskih členov, na katerega smo v zgornjem besedilu že večkrat opozorili.

Matematični modeli nikakor ne smejo biti podlaga za načrtovanje in izvajanje ukrepov za obvladovanje nalezljivih bolezni. Temeljna medicinska načela nam narekujejo, da se moramo ravnati v skladu z realnim stanjem. V zadnjih dveh desetletji je že bilo več zlorab v obvladovanju epidemij in pandemij, ki so temeljile prav na teh matematičnih modelih. Zaradi tega jih je treba nujno umakniti iz tega predloga ZNB-ja.

Menimo, da je pri oblikovanju tako pomembnega dokumenta nujna vključitev širše strokovne javnosti. Ta zakon namreč (lahko) dolgoročno in pomembno posega v temeljno svobodo posameznika in tudi v funkcioniranje širše družbe kot celote.

*Zaradi uvedbe 39.a člena ter 1. in 1.a določila iz 54. člena je predlog tega zakona v popolnem nasprotju z zahtevo Ustavnega sodišča po omejitvi Vladnih pristojnosti in upoštevanja sorazmernosti pri določanju ukrepov v primeru pojava epidemij.

Pri tem predlogu gre za »kozmetične« popravke zakona, ki le formalno sledijo zahtevam Ustavnega sodišča, vsebinsko in dejansko pa tako formuliran ZNB Vladi daje povsem neomejena pooblastila za podrejanje posameznika in družbe kot celote pod pretvezo varovanja zdravja skupnosti. V primeru sprejetja takšnega zakona, bi se z njim uzakonil medicinski teror in popolna državna diktatura nad prebivalstvom.

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj