Zato ste tečni, ko ste lačni

No vsaj vi mislite, da se je to zgodilo brez razloga. Če ni predmenstrualni sindrom in če ni razloga za slabo voljo – kaj potem je? Razlog je preprost, vsi ti občutki jeze, slabe volje, in stresa imajo vzrok v lakoti. V tujini se je uveljavila zabavna beseda ‘hangry’ iz besed hungry (lačen) in angry (jezen).

Kaj se zgodi z nami, ko smo lačni?

Telo je zaprlo pipo hranil zadnjega obroka, saj ste jih praktično že pokoristili. Telo ima še izjemne rezerve, (za katere vi ne veste), ki jih skrbno skriva in po njih ne želi posegati (pameten sistem, ane?) Glukoza, ki jo dobimo iz hrane, je naše glavno gorivo. Če se raven sladkorja v krvi zniža preveč, to dojemamo kot življenjsko nevarnost, saj je možganom zmanjkalo goriva za delovanje. Naloga telesa je namreč, da ohranja možgane vitalne, in s premalo glukoze se zgodi, da se težko zberemo ali obnašamo socialnim normam primerno. Zato smo izjemno razdražljivi, obnašanje pa nenormalno.

Ko raven sladkorja v krvi pade, skoči na pomoč tudi želodec in možganom pošlje signal, da potrebujemo hrano. Ta signal je pospremljen z občutkom praznine v želodcu in morda tudi kruljenjem. Ko možgani prejmejo signal, nastane panika.

Možgani sporočijo organom, naj sprostijo skrite zaloge sladkorja, zato se začnejo sproščati hormoni. Dva hormona sta odgovorna, da sprostita krvni sladkor (glukagon in rastni hormon). Glukoza je shranjena v telesu v obliki, imenovanem glikogen, ki se nahaja predvsem v mišicah in jetrih. Glukagon in rastni hormon povedo telesu, naj začne sproščati glikogen, da se zagotovi raven sladkorja v krvi in tako prepreči, da bi bili možgani brez hrane. Težava je v tem, da je v danem trenutku na voljo le malo shranjenih glukoz, tako da mora vaše telo najti druge načine za pridobitev sladkorja za možgane.

Ker je shranjena glukoza omejena, možgani pošljejo tudi zasilni signal, ki telesu sporočajo, da se sproščajo stresni hormoni iz nadledvične žleze. Ta dva hormona sta epinefrin in kortizol. Ti hormoni se sproščajo, da aktivirajo mehanizem “boj ali beg”, da bi vas spodbudil, da bi našli kakšno hrano, za vsako ceno. Prav tako povzročajo zaskrbljenost, ker se vaše telo dobesedno pripravlja na boj za hrano, ko jo bomo našli. Ker se dandanes ne bojujemo več za našo hrano, telo namesto tega grdo reagiramo tudi na najmanjšo opazko kot ogromno grožnjo vaši osebni varnosti, zaradi česar lahko nad nekom prehitro popenite.

Ker so zdaj priložnost, da zasijejo, dobili stresni hormoni, ni prostora za ‘dobre’ hormone (recimo dopamin), ki so zadolženi za dobro počutje, zato njihova raven pade. Medtem ko raven stresnih hormonov narašča, raven dobrih hormonov pada, to pa pelje do prave panike. Delež dopamina vpliva tudi na duševno funkcijo, koncentracijo in sposobnost nadzora nad čustvi. Še en vzrok, zakaj se nam ‘zmeša’.

Včasih vas lahko preseneti, kaj vse ste pripravljeni pojesti, ko ste zares lačni. Stara žitna ploščica na dnu torbice? Ni panike. Sodelavčeva malica? Zakaj pa ne. Čeprav vemo, da ne smemo vzeti  malice nekoga drugega, nas nizek krvni sladkor v kombinaciji z visokimi koncentracijami epinefrina in kortizola dobesedno spremeni v impulzivna, čustvena bitja, ki nimajo samokontrole. Torej, če ne želite, da bi bili znani kot pisarniški tat malic, poskrbite, da imate prigrizek vedno s seboj.

Jeza ali sitnost zaradi lakote nam je ostala iz obdobja, ko smo se za hrano morali boriti. V smislu evolucije je bilo torej logično, da so ljudje postali agresivni, ko se je šlo za preživetje. Vendar dandanes temu ni več tako. Raven sladkorja v krvi in ​​verjetno tudi hormoni, povezani z lakoto, vplivajo na našo jezo in neposredno vplivajo na naše osebne odnose.