15. oktober je mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Število takšnih otrok je veliko, čeprav se o tem ne govori. Ogromno je staršev, ki so se morali sprijazniti z dejstvom, da njihov otrok nikoli ne bo živel. Starši se naučijo živeti naprej, a praznina in bolečina ostaneta za vedno. Z vami delimo grenko izkušnjo Tine (pravo ime hranimo v uredništvu), ki je v sedmem mesecu rodila mrtvega otroka.

PREBERITE TUDI: 13 stvari, ki jih ne pozabite, ko ste na tleh

Tina je 28-letna mamica čudovitemu otroku, ki že hodi v šolo in je že samostojen. Ker sta s partnerjem v hiši pogrešala otroški jok, sta se odločila za drugega otroka. Dolgo sta se trudila, preden sta na testu za nosečnost uzrla plus. “Presrečna sva bila, da nama je uspelo, saj je število žensk, ki se trudijo zanositi, iz dneva v dan večje. Tudi ginekolog mi je povedal, da naj ne upam preveč. Ampak nama je uspelo. Dolgo želeni plusek se je pojavil,” s solzami v očeh pove Tina.

Prve tri mesece ni upala preveč, saj je v prvi nosečnosti že doživela spontani splav še preden se je prvo trimesečje zaključilo. Samo ona in partner sta vedela, da je noseča in po tiho upala, da je vse v najlepšem redu. Trebušček je pridno rastel, kot tudi nasmešek na njunem obrazu. Kmalu sta v novi hiši začela opremljati otroško sobico. Čeprav nista želela vedeti spola otroka, ju je radovednost premagala. Pričakovala sta punčko. Imena še nista izbrala, sta pa upala, da bo imela pegice po mamici in modre oči po očiju. Sobo sta prepleskala v roza barvo, kupila sta mavrične nalepke in v šestem mesecu je bilo že vse pripravljeno na prihod nove članice družine. Tudi prvi otrok se je izjemno veselil, da bo dobil sestrico.

Proti koncu šestega meseca nosečnosti se je Tina pričela zelo slabo počutiti, a je kljub temu še vedno hodila v službo, saj ob načrtovanem prihodu novega člana, denarja nikoli ni preveč. “Danes bi drugače odreagirala, vzela bi bolniško in počivala bi, cele dneve bi preležala,” pojasni Tina.

Zaradi nenehne vrtoglavice in slabega počutja je obiskala splošno zdravnico, ki jo je nemudoma poslala tudi h ginekologu. Opravili so pregled in ugotovili, da se plod ne razvija tako, kot bi se moral, zato so Tini predpisali obvezen počitek. Prestrašila se je in besede ginekologa jemala smrtno resno. Upravičena je bila do bolniške odsotnosti in veliko časa je ležala. Vse do tistega usodnega dne. Še sama se ne spomni dobro, kako je potekal, vse skupaj je megleno. Spomni se hude bolečine v trebuhu in hude bolečine pri srcu. Neustavljivega joka in grozljivega občutka, ko rojevaš mrtvega otroka, ko ležiš v porodni sobi in ob koncu poroda ne slišiš otroškega joka. Ginekolog ji je dejal, da ne sliši pulza in da je otrok žal umrl. Te besede ji še danes po letu dni odzvanjajo v ušesih.

“Bolečina je neznosna, ko niti ne verjameš, vse se ti zdi kot ene grozljive sanje iz katerih se hočeš čimprej zbuditi, pa se ne. Ne zbudiš se. Vse je res in prekleto boli. Ležala sem v porodni sobi in rojevala mrtvega otroka. Nikoli ne bo imel priložnost živeti. S čim si je to majhno nebogljeno bitje to zaslužilo, tako majhno, tako nedolžno, sem se spraševala,” komaj pove Tina, saj je bolečina še vedno prisotna.

S partnerjem sta se imela priložnost posloviti od mrtvorojene punčke. Jokala sta in se spraševala, kako bosta naprej. K sreči ju je doma čakal sin, njun zaklad, ki pa nikoli ne bo spoznal svoje sestrice. S partnerjem sta se odločila, da ne bosta več poskušala zanositi, saj je žalost preprosto prevelika, strah pri naslednji nosečnosti pa bi lahko bil tako ogromen, da bi škodoval plodu. “Verjetno nikoli ne preboliš, to je nekaj tako grozljivega, žalostnega, nerazumljivega … Iščeš smisel, iščeš razloge, pa jih ne najdeš, preprosto zgodilo se je in živeti moraš s tem, pa naj še tako zelo boli. Ne bova več poskušala zanositi, ker se bojim, da se bo ponovilo in vem, da nisem čustveno sposobna še enkrat preživeti takšne situacije,” še pove.

Tina je le ena izmed mnogih mamic, ki se morajo soočiti in sprejeti dejstvo, da njihovega otroka ni več. Če se najdete v njenih besedah, ne držite tega v sebi, obrnite se po pomoč, zaupajte se ljudem in spregovorite. Niste edine.

PREBERITE TUDI: To so 3 preprosti koraki do sreče

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj