Težko si
zamislimo, da bi lahko hrana delovala kot droga, saj je nujna za
preživetje, poleg tega pa povsem enostavno in legalno dosegljiva. Ravno
zato nekateri raziskovalci menijo, da je kompulzivno prenajedanje ena
od oblik zasvojenosti, od katere je najtežje okrevati in vodi – tako
kot druge odvisnosti – v socialno izolacijo.

Hrana postane
sredstvo za izražanje različnih čustvenih stanj. Pravzaprav prisilni
jedci niso odvisni od hrane, temveč z občutki, ki se sproščajo ob
prenajedanju. Zasvojenost s hrano – prisilni jedci večinoma posegajo po
sladkorju, ogljikovih hidratih in maščobah – ima popolnoma enake
simptome kot npr. pri heroinskem odvisniku. Podobno kot droga, hrana
prisilnega jedca pomirja, otopi negativne občutke in čustva ter ublaži
psihično bolečino.

V tem stanju začasne pomirjenosti prisilni
jedec ponovno lažje racionalno razmišlja in poskuša vzpostaviti nadzor
nad svojim vedenjem. Pogosto v tej fazi samokontrole izprazni ves
hladilnik in omarice s hrano. Včasih jih napolni z zdravo,
nizkokalorično hrano. Ogromno psihične energije porabi za analiziranje
hrane, kaj naj jé in česa ne.

Faza odrekanja hrani (samokontrola)
lahko traja nekaj časa, odvisno od stopnje zasvojenosti. Dlje kot traja
takšna kontrola, bolj nemiren in razdražljiv postaja prisilni jedec.
Slabo spi, se poti. Skratka, doživlja pravo abstinenčno krizo, kot jo
poznamo pri drugih drogah. Ko potreba po hrani postane prehuda, sledi
faza prenajedanja (izguba kontrole). Odvisnež skrivoma zaužije večjo
količino hrane. Ker prisilno prenajedanje spremlja hud občutek krivde,
samoobtoževanja in manjvrednosti, oseba hrano ponavadi golta, da bi
slab občutek čim hitreje minil ali da je ne bi zasačili pri dejanju.

Fazi
kontrole in prenajedanja se ciklično izmenjujeta v vedno krajših
obdobjih. V začetni fazi zasvojenosti s hrano lahko odvisnik brez hrane
zdrži več dni. Zaradi dolgega posta navzven to prehransko motnjo le
redko opazimo, saj je telesna teža prisilnih jedcev običajno normalna
ali le rahlo povečana. Šele ko se razvije huda odvisnost od hrane in se
cikel prenajedanja ponovi tudi večkrat dnevno, se prisilni jedec
navadno tudi prekomerno zredi.

Izvor kompenzacije je v zanemarjanju

Osebe,
ki trpijo za prisilnim prenajedanjem, po mnenju psihologov in
prihoterapevtov izhajajo iz disfunkcionalnih družin (npr. ločeni
starši, odsotnost enega ali obeh staršev, alkoholizem, osamljenost
itd.), v katerih so jih fizično in čustveno zanemarjali. Osebnostne
lastnosti in značilnosti prisilnih jedcev so pomanjkanje
samospoštovanja, nizka samopodoba, depresivnost, anksioznost,
nezadovoljstvo s telesnim izgledom, pretirano iskanje zunanje potrditve
in močan občutek krivde, ki spremlja vse procese in odnose – od
spolnosti do prehranjevanja. Zaradi specifičnih razlik v vzgoji –
deklice se morajo odpovedovati užitkom, tudi hrani – je med ženskami
prisilno prenajedanje pogostejše kot med moškimi.

Hrana ima za
kompulzivnega jedca veliko večji pomen kot zgolj biološki, prehranski.
“Hrano izrabljajo za utišanje notranjih krikov”, pravi Ksenija
Jovanović iz Društva Samopodoba. Hrana lahko simbolizira tolažbo,
začasno pričara občutek varnosti, ljubezni in sprejetosti, ki je oseba
v otroštvu ni bila deležna v zadostni meri. Z nažiranjem tlačijo jezo,
prizadetost, neizživete spolne fantazije ali se samo-kaznujejo, saj je
“hrana samo sredstvo za premagovanje notranjih konfliktov.”

Ali so vzroki zasvojenosti s hrano fiziološke narave?

Prisilni
jedci posegajo predvsem po rafiniranih ogljikovih hidratih, kot so
sladkor, kruh in testenine, ter po mastni hrani. Takšna hrana pospešuje
izločanje endorfinov v možganih, hormonov ugodja in dobrega
razpoloženja. Hormoni hkrati urejajo naš apetit. Raziskave so pokazale,
da imajo odvisneži od hrane v povprečju nižjo raven endorfinov,
posledica česar je občutek potrtosti. Nekateri avtorji zato
prenajedanje razlagajo kot posledico naravne potrebe, da bi nadomestili
manjko endorfinov.

prisilno_prenajedanje2 

Ljubezen gre skozi želodec

To
še kako velja za ljubezen do samih sebe. Hranjenje je prvi čustveni
odnos otroka in matere, ki pomembno sodoloča vse nadaljnje odnose, tako
medčloveške kot odnos do sebe. Zaradi kompleksnosti motnje hranjenja,
je tudi pot do ozdravitve dolga in težka. Običajno samo-zdravljenje z
dietami in odrekanjem na dolgi rok ne pomaga, ampak je potrebno
poiskati strokovno zdravljenje odvisnosti, ki združuje tako psihološko
kot fiziološko plat odvisnosti.

Če ste prepoznale, da se tolažite
s hrano ali ste z njo že resneje zasvojene, se lahko obrnete na Društvo
Samopodoba
za pomoč in svetovanje vsak delavnik med 11. in 13. uro na
telefonsko številko: 041 820 922.

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj