Na vprašanje "Kaj je ljubezen?", vsak od nas odgovori po svojih občutkih, prepričanjih in izkušnjah, saj je odgovorov toliko, kolikor je ljudi. Teorije ljubezni se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih. Ni enega prav in narobe. Na splošno pa velja, da je ljubezen za nas tisto, kar čutimo do partnerja, staršev, otrok, prijateljev, do samega sebe, rojstnega kraja, domačih ljubljenčkov, stvari …
Partnerska ljubezen
V slovenščini naletimo na težavo pojmovanja ljubezni, saj ne poznamo enotne besede, ki bi opisovala odnos med moškim in žensko. Ljubezen zato opisujemo z besednimi zvezami kot so: erotična ljubezen, prava ljubezen, partnerska ljubezen, polna ljubezen, heteroseksualna ljubezen, in jo s tem ločujemo od materinske ljubezni, ljubezni med bratom in sestro, altruistične ljubezni, homoseksualne ljubezni, …
Ko govorimo o partnerskem odnosu, ljubezen razumemo kot stabilno in trajno in ne kot zaljubljenost. V ljubezenskem odnosu ni možno ves čas čutiti enako intenzivno, saj prihaja do nestrinjanja med partnerjema, do jeze, užaljenosti, … Vendar trenutki jeze in ravnodušnosti niso negacija ljubezni in ne pripeljejo do dileme, ali ljubezenski odnos sploh obstaja. Osebo torej ljubimo tudi kadar nas razjezi, užali ali razžalosti. To pomeni, da je ljubezen poleg čustva tudi odnos do nekoga – to daje naši ljubezni stabilnost in obstoj.
Pogojna in brezpogojna ljubezen
Posebno poglavje predstavlja razmejevanje pogojne in brezpogojne ljubezni. Mnogi menijo, da je brezpogojna ljubezen le ljubezen matere do svojih otrok. Matere so otrokom predane naravno, intuitivno in samoumevno. Kljub temu, da se otrok odloči za življenjsko pot, ki močno nasprotuje starševskim pogledom, ga le-ti ne prenehajo imeti radi. Lahko se spremeni njihov odnos, vendar ljubezen ne preneha.
Pogojna ljubezen je, kot že samo ime pove, pogojena. Na primer: ljubim te, dokler mi to vračaš; ljubim te in ti dam kar hočeš, če se boš obnašal/a tako kot hočem jaz; ljubim te, dokler igraš po mojih pravilih. Torej, če nekaj dam, hočem to nazaj v tisti obliki, ki sem si jo jaz zamislil/a. Taka ljubezen vedno zahteva nekaj v zameno, postavlja pogoje in mora biti zaslužena. Kakšne pogoje postavljamo drugim, je v prvi vrsti odvisno od našega referenčnega okvirja – skupka vseh naših prepričanj, izkušenj in pričakovanj, na podlagi katerega vidimo in dojemamo svet okoli sebe.
Ljudje mislijo, da je ljubiti preprosto, vendar je težko najti pravega partnerja, ki bi ga ljubili. Tako stališče ima korenine v razvoju sodobne družbe, kjer iz vseh koncev poslušamo, da je zrela ljubezen združitev s pogojem, da človek ohranja svojo integriteto, svojo individualnost.
Brezpogojna ljubezen ne postavlja pogojev. Osebo ljubimo/imamo radi ne glede na to, kaj počne in kako se obnaša. Ta tip ljubezni nima meja, je nespremenljiva, ne zahteva in ne diktira. Brezpogojna ljubezen se ne sprašuje, kaj koliko, kdaj in na kakšen način bo dobila v zameno, temveč samo je. In se tudi izraža, saj je močnejša kot strah, frustracije in naše notranje blokade.
Termin 'brezpogojna ljubezen' velikokrat omenjamo kot prava ljubezen, materinska ljubezen in altruistična ljubezen. Strokovnjaki menijo, da ta ljubezen prežema družinske člane, vojake v vojnah in ljudi, ki so zavezani močnemu življenjskemu prepričanju. Tudi partnerski odnos zahteva nekaj brezpogojnosti, sicer bi zaradi egoistične narave ljudi, strahu in prevelikih idealov razpadel ob prvi večji oviri. Ljubiti v dobrem in slabem, iskati kompromise, se prilagajati, združevati interese in cilje, pomeni določeno brezpogojnost.
