Osamljenost ubija

V poznih 50. letih prejšnjega stoletja je bila psihiatrinja Frieda Fromm-Reichmann ena prvih, ki se je resno ukvarjala z osamljenostjo. Njena definicija osamljenosti – potreba in želja po intimnosti – je med strokovnjaki priznana še danes.

Resnična osamljenost ni trenutek, ko ti družba prijateljev ali partnerja ne ustreza. Prav tako resnična osamljenost ni čas žalovanja, ko se oseba, ki je izgubila nekoga, ki ji je bil zelo blizu, zapre vase. Psihiatri in psihologi se še danes strinjajo, da osamljenost ni enako biti sam, hkrati pa biti z drugimi ne pomeni, da se ne moreš počutiti osamljenega. Strokovnjaki vztrajajo, da mora biti osamljenost razumljena kot notranja, subjektivna izkušnja, ne pa kot neko zunanje, objektivno stanje.

Kdo je osamljen?

Največkrat so osamljeni tisti, ki so na takšen ali drugačen način izključeni iz družbe – starejši, revni in tisti, ki so pogosto driskriminirani. Ključen del osamljenosti je to, da se oseba počuti zavrnjeno.

V preteklosti so osamljenost obravnavali kot družbeni problem, v moderni družbi pa je osamljenost postala resna zdravstvena težava. Na Univerzi v Kaliforniji (UCLA) v Los Angelesu so predstavili lestvico osamljenosti, ki kaže, da se približno 30 odstotkov ljudi nikoli ne čuti blizu drugim ljudem.

new2london.com

Osamljenost se spreminja s starostjo, posebno nevarnost pa predstavlja za starejše ljudi; v raziskavi, ki je bila leta 2010 objavljena v reviji AARP, so namreč ugotovili, da je več kot eden izmed treh odraslih, starejših od 45 let, kronično osamljen, kar pomeni, da je osamljen že dlje časa. Za primerjavo – desetletje prej je bil kronično osamljen eden izmed petih, strokovnjaki pa pričakujejo, da bo število osamljenih še naprej strmo naraščalo.

Osamljenost povzroča hude bolezni

Osamljenost je dokazano povezana tako s fizičnimi kot psihičnimi boleznimi. Osamljenost pošilja zavajajoče hormonske signale, ki spreminjajo molekule genov, ki urejajo obnašanje. Dolgoročna osamljenost predstavlja enako tveganje za smrt kot kajenje, saj lahko povzroči Alzheimerjevo bolezen, debelost, diabetes, visok krvni tlak, srčne bolezni, nevrodegenerativne bolezni in celo raka – tumorji se pri osamljenih ljudeh bolj in hitreje razširjajo kot pri tistih, ki niso osamljeni, saj je družbena podpora tako pri fizičnih kot psihičnih boleznih izrednega pomena.
 

PREBERITE TUDI: Osamljenost oslabi imunski sistem tako kot kronični stres

John Cacippo, vodilni strokovnjak na področju osamljenosti, je med študenti izvedel obširno raziskavo, v kateri je ugotovil, da imajo osamljeni ljudje najrazličnejše težave – kažejo znake stiske (slabo spanje, visoka raven kortizola), imajo višji žilni upor od normalnega, to pa povzroča visok krvni tlak, kar lahko vodi v srčne bolezni. Cacippo je torej znanstveno dokazal, da lahko osamljenost povzroča bolezni.

Osamljenost pa povzroča tudi hitro menjavanje razpoloženja, dvome v samega sebe, jezo, pesimizem, sramežljivost in hudo občutljivost na kritiko.

Je osamljenost rezultat dedovanja ali okolja?

V raziskavi na Nizozemskem so ugotovili, da je osemljenost v polovici primerov dedna. V študiji, ki je trajala dalj časa, so preučevali približno 8000 enojajčnih dvojčkov. Ugotovili so, da je bil v približno v polovici primerov (48 odstotkov) osamljen tudi drugi dvojček, če je bil osamljen prvi. Ker je bil rezultat enak pri starejših, mlajših, moških in ženskah, so znanstveniki zaključili, da gre za genetski in ne okoljski vpliv. To še ne pomeni, da samo geni določajo osamljenost – zanjo imamo lahko predispozicije, še vedno pa ima približno 52 odstotkov vpliva na osamljenost okolje.

nydailynews.com

James Heckam, ekonomist z Univerze v Chickagu, ki je dobil Nobelovo nagrado za delo na področju stroškov, ki jih državam povzroči deprivacija v zgodnjem otroštvu, pravi, da so stopnja zločinov, slabega šolskega uspeha, debelost in srčne bolezni povezane z osamljenostjo, ki je čedalje pogostejša že pri zelo majhnih otrocih. Heckam trdi, da je mnogo družin nezmožnih vzgajati otroke, v Združenih državah Amerike pa se to še posebej kaže pri revnih družinah, ki so pogosto enostarševske. “Z večanjem neenakosti se veča tudi neenakost pri otrocih,“ trdi Heckman, in nadaljuje, da se neenakost kaže tudi pri starševstvu.

Kaj lahko naredimo?

Pri zdravljenju osamljenosti je pogosto potrebna pomoč strokovnjakov, zato vas naj ne bo sram poiskati zdravniške pomoči. Psihologi in psihoterapevti vas nikakor ne bodo obsojali, pač pa vam bodo nudili strokovno pomoč, ki jo nujno potrebujete. Zavedati se morate tudi tega, da ni nujno, da bo že prvi psiholog ali terapevt tisti, ki vam bo ustrezal, zato nikar ne mislite, da je z vami kaj narobe, če vam prvi strokovnjak, ki ga boste obiskali, ne bo pomagal.

Spreminjanje družbe je dolgoročni proces, znanstveniki pa pospešeno iščejo pomoč za osamljene, ki morda neke dolgoročne rešitve ne bodo dočakali. Cacioppo in Louise Hawkley razvijata program, ki uči osamljene ljudi, kako bolje shajati z drugimi. Neka skupina psihologov je razmišljala celo o mobilni aplikaciji, ki bi ljudem pomagala izboljšati družbene navade – na primer, na seznamu bi obkljukali če ste danes že govorili z drugimi ljudmi (recimo s prodajalko v trgovini). Na žalost niso dobili finančnih sredstev za razvoj aplikacije, zato se sedaj fokusirajo na bolj preproste rešitve. Gre za seminar, pri katerem osamljene osebe učijo prepoznavati obrazne izraze in jih tako naučiti, da nehajo predvidevati, da jih oseba, s katero so v interakciji, sodi. To je namreč zelo pogosta težava pri osamljenih ljudeh – menijo, da jih okolica sodi in obsoja in se posledično še bolj izogibajo družbenih stikov.
 

PREBERITE TUDI: Depresija in osamljenost

Če ste osamljeni, se potrudite, da boste imeli čimveč interakcije z drugimi ljudmi, saj boste tako povečali možnosti za spoznavanje novih prijateljev. Podpora okolice je namreč bistvenega pomena pri zdravljenu osamljenosti, zato je nujno, da krepite družbeno podporo.

Nujno je tudi, da spremenite razmišljanje – nikar ne mislite, da vas vsakdo, ki vas pogleda, kakorkoli sodi ali obsoja. Znebite se tudi slabega mnenja o samih sebi in mnenja, da niste vredni, da bi imeli prijatelje in da bi vas imel kdo rad.