odpuscanje

Rodila se je, ko sem bila stara dvanajst let in pol. Poleg očima, ki mi je itak zagrenil življenje, poleg mame, ki ni znala in zmogla pokazati, da me ima kljub novemu partnerju še vedno rada, je prišla še ta nadloga. Ves svet se je vrtel okoli nje, ljudje, ki so jo hodili obiskovat, so spregledali, da ima moja mama dva otroka, ves čas sem ostajala ob strani in čedalje manj zaželeno sem se počutila.

Mami nisem mogla povedati, kako se počutim, ker me ni hotela poslušati. Očimu maščevati, se ne bi imelo smisla, ker je bil močnejši od mene, na nek način sem bila od njega tudi preživetveno odvisna. Vse svoje sovraštvo sem torej usmerila v sestro in ji pričela življenje spreminjati v pekel.

Težko bi naštela vse hude in grde dogodke, ki jih je Tatjana doživela zaradi mene. Ko je bila majhna, sem jo spotikala, ji skrivala in lomila igrače. Uničevala sem njene stvaritve in se norčevala iz napačno izgovorjenih besed. Nekoliko večjo sem poniževala, jo javno blatila in ji dopovedovala, da je velika ničla. Jemala sem ji pogum in vero v življenje ter norela, ker se ni pustila zlomiti. Bolj ko sem hodila po njej, bolj je vztrajala in se razcvetela v sposobno, obetavno učenko. Kot da je živela pod nekim oklepom, ki jo je ščitil pred vsem hudim.

To je bil moj klic na pomoč; kup strokovnjakov, učiteljev, psihologov in drugih pametnih ljudi ga je zamenjalo za nekoliko močneje izražene simptome pubertete, ki bodo minili, če z njimi ne bom uspela pritegniti pozornosti. Bolj kot sem postajala problematičen otrok, manj so se zmenili zame. Sem ter tja kakšen vzgojni ukrep, kup sivih pas, ki jih je dobila mama in moja povsem sesuta samopodoba so bili edini rezultati "razumevanja" tistih, ki bi mi lahko pomagali.

Z leti se je najin odnos popravil. Spoznala sem prvega resnega fanta in ogromno časa preživela z njim. Zdelo se mi je, da me nekdo vendarle ljubi. Potem je prišlo obdobje študija in moji obiski doma so postajali čedalje redkejši. Navzven sem se umirila, navznoter pa svojo bolečino potlačila, nekam globoko na dno duše in pozabila nanjo.

Neko jesen je bilo, še ne dolgo tega, ko je Tatjana zbolela. Najprej so rekli, da ima angino, vendar ji antibiotiki niso pomagali. Potem so diagnozo spremenili v pljučnico, pa se tudi ta ni hotela pozdraviti. Zdravniki so se zresnili, staknili glave skupaj in jo poslali na dodatne preglede. Na silvestrski dan so ji sporočili diagnozo: Hodgkinsov limfom, rak na bezgavkah.

Tisti hip se mi je sesul svet: počutila sem se krivo, hkrati pa sem bila tako zelo nemočna. Nekaj noči nisem spala, hodila sem naokoli kot hipnotizirana, zbolela sem. V blodnjah zaradi visoke temperature so se mi prikazovali neznani obrazi, s prstom kazali name in me obtožujoče gledali: "Ti si kriva, zbolela je zaradi tebe, ker ni več zmogla živeti s težo tvojega terorja…"

Potem sem se odločila. Sestri sem napisala dolgo pismo, v katerem sem ji prvič v življenju iskreno povedala, kako sem živela, kaj sem občutila, v kakšnih stiskah sem bila, zakaj sem jo dan za dnem po koščkih uničevala. Vse, brez olepševanja. Prosila sem jo odpuščanja, prosila sem jo za eno samo novo priložnost, za prijazno besedo, za možnost, da popravim, kar sem slabega storila. Potem sem pismo vrgla v nabiralnik in čakala…

Teden dni ni bilo nobenega odgovora, ne duha ne sluha o njej. Preveč strah me je bilo, da bi jo poklicala in povprašala, če je vse v redu z njo. Potem je prišlo odrešilno sms sporočilo: "Žalostna sem… vendar te razumem. Pridi me kaj obiskat na Onkologijo, da mi ne bo tako dolgčas med kemoterapijo."

Najino srečanje je bilo ganljivo. Ležala je na postelji, vsa oslabljena od strupa, ki je skozi veno dotekal vanjo. Ko sva se druga drugi zazrli v oči, so na dan privrele solze olajšanja. Objeli sva se in si brez besed povedali, kako radi se imava… Ne vem, kako dolgo sva bili tako, ko me je prišla medicinska sestra opozoriti, da so obiski že zdavnaj končani. Poslovila sem se in obljubila, da pridem naslednji dan spet.

Tatjana se je pozdravila. Potrebnih je bilo kar nekaj mučnih kemoterapij in obsevanj, vendar je zmagala. Kot sem bila nekoč prepričana, da je moj odnos do nje povzročil bolezen, sem z enako gotovostjo prepričana, da jo je med drugim pozdravila tudi moja ljubezen in njena odločitev, da mi odpusti.

Odpuščanje je zame pomenilo začetek novega življenja. Želim vam, da bi našli potreben pogum in se tudi vi podali na pot iskrenosti in odpuščanja, če se vam zdi, da vam dogodki iz preteklosti ne pustijo živeti v mirni sedanjosti.

3 KOMENTARJI

  1. Po naključju sem naletela na ta članek in sem vesela, da sem ga prebrala. To, o čemer pišeš, Tina, imenujemo ljubosumje do sorojenca. Do neke mere je to čisto naravna reakcija otroka na prihod novega družinskega člana, in v določenem času izzveni. Ko otrok živi v neuravnoteženem odnosu med staršema, pride do bolj intenzivnih (in tudi daljših) takšnih reakcij, ker si na žalost doživela tudi sama. Tvoj klic na pomoč je bil predvsem klic na pomoč zaradi odnosa med skrbnikoma, prihod sestrice pa je dodal temu še dodatno bolečino, saj se je kar naenkrat (že tako načeta in izkrivljena) pozornost razdelila na dva otroka.
    Vidim, da svoj del pri sestrini bolezni danes vidiš uravnoteženo (“sem z enako gotovostjo prepričana, da jo je MED DRUGIM pozdravila tudi moja ljubezen in njena odločitev, da mi odpusti”), kar je zelo zrelo, kljub temu pa želim dodati še svoj pogled.
    Dandanes velikokrat srečujemo poglede na to zahrbtno bolezen – raka -, ki kot vzročno-posledično razmerje navajajo predvsem psihična neravnovesja. Seveda, le-ta po mojem mnenju na naše zdravje vplivajo skozi oslabljen imunski sistem. Če še kako drugače (energetske vibracije), danes še ne vemo. Je pa neizpodbitno dejstvo, da danes živimo v zelo onesnaženem okolju, kar se rezultira na vedno večji koncentraciji toksinov v naših telesih. Nosimo onesnaženo obleko/obutev (novi postopki obdelave materialov, še posebej nekontrolirani na vzhodu, kamor se je preselil velik del proizvodnje dandanes), jemo onesnaženo hrano (živali prejemajo toksine/hormone preko hrane in okolja, tako pa tudi mi; na zelenjavo vplivajo onesnažen zrak/padavine/zemlja), v vsakodnevnem življenju je naša najboljša prijateljica plastika (bisfenol A, ftalati), če naštejemo samo nekaj najbolj vnebovpijočih dejavnikov. To se seveda pozna tudi na naših telesih.
    Odpuščanje je zdravilno in zelo vesela sem vsakega takšnega članka! Že velikokrat sem naletela na ta izrek, pa ga bom zapisala še tu: “Biti jezen na nekoga je tako, kot da bi v rokah držal žareče oglje in upal, da se bo ta nekdo z njim opekel”. Do neke mere je jeza normalen pojav, v kolikor pa traja preveč časa (kot je tudi v tvojem primeru), je prav, da se človek poglobi v samega sebe in si podari odpuščanje (tako kot si naredila tudi sama).
    Bravo!

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj