Tolikšna ideološkost, manipulativnost, sprenevedavost in puhlost me še vedno presenečajo, čeprav smo načeloma od politike že od nekdaj “vsega hudega vajeni”.

Poleg ignoriranja demokratičnih in ustavnih načel ter človekovih pravic je tu še zaviranje razvoja šolstva in s tem naše družbe nasploh. Kajti onemogočanje delovanja šol z raznolikimi pedagoškimi pristopi na račun ohranjanja prevlade sedanjega uniformnega pristopa, o katerega zastarelosti čivkajo že ptički na vejah, ni nič drugega kot oviranje razvoja.

Montessori in Waldorf sta samo dva (verjetno najbolj uveljavljena) od množice raznolikih pristopov, ki obstajajo v svetu. Od svojega nastanka pred več kot stoletjem sta pridobila številne privržence na vseh kontinentih sveta, se obdržala ves ta čas, zanimanje zanju in število šol po svetu pa danes konstantno narašča. Samo za slovensko politiko nista dovolj dobra. Seveda ne, saj vsi politiki pred razpravo o tako pomembnem področju niso opravili svoje naloge – niso se poglobili. Ena od poslank se je poglobila toliko, da eni najbolj uveljavljenih pedagogik v svetu ne pozna niti imena – izgovorila je Monterosi namesto Montessori.

V parlamentu so bile izgovorjene tudi stvari, diametralno nasprotne očitni resnici. Na primer izjava: izenačeno financiranje javnih in zasebnih šol bi privedlo do prevelikega razslojevanja. Očitna resnica pa je, da bi izenačeno financiranje omogočalo izbrati šolo s posebnim pedagoškim pristopom tudi staršem, ki nimajo visokih dohodkov, v obratnem primeru pa te šole ostajajo dostopne le najbogatejšim, kar pomeni razslojevanje in elitizem. Čisto preprosta matematika, razumljiva vsakomur. Možnost izbire pedagoškega pristopa je seveda temeljna pravica staršev, vsiljevanje enega samega modela pa diktatura. Monopol enega za družbo pomeni stagnacijo, medtem ko pestrost pristopov in odprtost za drugačno vodi v napredek in razvoj.

Bistveni premik nazaj v demokratičnosti in v razvoju naše družbe, če bo novela ZOFVI sprejeta in uveljavljena, je tako očiten in boleč, da kar kliče k aktivaciji vse dobro misleče in odprte ljudi, tudi tiste, ki se nas ta zakon ne bi direktno dotaknil. Sama imam že odrasle otroke, ki so se šolali (dva se še, na srednji šoli in na fakulteti) v javnih šolah, pa tudi ustanoviteljica zasebnega vzgojno-izobraževalnega zavoda nisem in ne bom, niti ena od tam zaposlenih, niti to ni nihče od mojih bližnjih. Imam pa dovolj znanja o človeški duševnosti in otroškem razvoju ter izkušenj z našim javnim šolstvom, da mi je jasno, da “ohranjanje javne šole”, kot jo imamo sedaj, lahko vodi samo v ohranjanje družbe, kot jo imamo sedaj – z (gledano na splošno) neizpolnjujočimi in nekonstruktivnimi odnosi; s porazno statistiko na področju samomorilnosti, bolezni odvisnosti, izgorelosti in na področju duševnega zdravja nasploh; z gospodarstvom, polnim surovega izkoriščanja; s splošnim razpadom vrednot in morale … In seveda z mladino, ki pregovorno “sovraži šolo” ter živi za vikende in počitnice, kar se pozneje nadaljuje v življenje tipičnega zaposlenega. Vemo pa, da se vsak človek rodi z nagonom po spoznavanju in razumevanju sebe in sveta okrog sebe, torej nagonom po učenju. Mnogo prevelik je delež teh, ki jim naš “kakovosten” šolski sistem to naravno nagnjenje zatre. Alternativni pedagoški pristopi so v tem pogledu bistveno boljši.

Kaj lahko povemo o “kakovosti našega javnega šolstva”? Odvisno, kaj za koga pomeni kakovost. Za ministrstvo, SVIZ in druge visoke predstavnike šolstva naj bi bili merilo rezultati na mednarodnih testih znanja, vse ostalo (da znaten delež staršev ne zaupa v sistem in da znaten del učencev zaradi šole trpi) je menda stranskega pomena. To je identično stanju v gospodarstvu: merilo je produktivnost, ne zanima pa nas, če zaposleni izgubljajo zdravje in kvaliteto življenja. Hočemo ohranjati takšno usmeritev v naši družbi?

Jaz je nočem ohranjati, za nič na svetu. Zato s temi vrsticami izražam podporo Združenim staršem. Dejstvo, da so zmogli preseči medsebojno različnost in stopiti v enoten boj proti nazadnjaštvu, mi vzbuja upanje. Verjamem, da ne bodo odnehali (z našo podporo ob strani), dokler ne dosežejo spoštovanja temeljne pravice vseh staršev, da izbirajo med različnimi potmi vzgoje in izobraževanja njihovih otrok.

O avtorici

Marjana Škalič je poročena mama treh  otrok sredi štiridesetih. Leta 1996 je diplomirala iz psihologije na FF Ljubljana, nato pa opravila pripravništvo kot svetovalna delavka na eni od osnovnih šol v Pomurju, kjer z družino tudi živi. Z možem sta se nato odločila, da bo pustila službo in se nekaj časa posvečala samo družini, v čemer je nadvse uživala. Zadnja leta se je izobraževala na področju psihoterapije in pridobivala izkušnje s psihosocialnim svetovanjem, vodenjem skupine za samopomoč in izvajanjem predavanj ter krajših seminarjev za širšo javnost na področju duševnega zdravja in kakovosti življenja. V letu 2016 je pridobila še certifikat vodje Familylabovih seminarjev.

V letih spremljanja svojih otrok na poti odraščanja ji je najbolj negativno izkušnjo predstavljalo njihovo osnovno šolanje. Bili so odlični učenci, vendar je bila šola zanje neprijetna, niso je marali. O podobnih občutkih je slišala tudi od številnih drugih staršev in otrok, najsi gre za tiste z učnimi težavami ali tiste brez njih. Iz dneva v dan, iz leta v leto ji je bilo bolj jasno, da naš javni šolski sistem mnogim otrokom povzroča več škode kot koristi, pravzaprav jih v razvoju ovira. V letu 2015 je začela pisati blog z naslovom Kje vas čevelj žuli in ustanovila istoimensko Facebook skupino, kjer se družijo podobno misleči, razpravljajo o problemih in možnih rešitvah.

Je tudi avtorica knjige Šola, kam greš?

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj